Jedro

Kdaj je akt delodajalca ničen, je potrebno presojati ob smiselni uporabi določb prvega odst. 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 37/85 in 57/89). Ta določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne prepisuje kaj drugega. Odločitev tožene stranke, da tožnici zniža plačo, ker ne izpolnjuje pogojev za spregled izobrazbe, ne nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom in tudi ne morali, saj je v skladu z drugim odst. 33. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih na sodiščih, v javnih tožilstvih, javnih pravobranistvih in organih za postopek o prekrških (Ur. l. RS, št. 41/94, v nadaljevanju: pravilnik o napredovanju), ki določa, da zaposleni, ki nima delovne dobe, potrebne za spregled izobrazbe, lahko napreduje pogojno, če z delodajalcem sklene pogodbo o izobraževanju, s katero se zaveže, da bo v času, določenem z zgornjim izobraževalnim programom, pridobil ustrezno strokovno izobrazbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev, da sta odločbi Okrajnega sodišča ..., Urad predstojnika z dne 22.12.1998 in sklep predstojnice Okrajnega sodišča v ... z dne 26.2.1999 nezakonita in se razveljavita (1. tč. izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 2.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2000 dalje do plačila (2. tč. izreka). Zoper takšno sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Navaja, da je na podlagi odločb iz leta 1995 in 1997 že pridobila pravico do obračuna plač po količniku 2,65 oz. 2,75 in da ji te pravice ne bi smel nihče vzeti. Res je sicer, da je bila potem v maju 1998 izdana odločba, zoper katero se tožnica ni pritožila, vendar ta odločba tožnici ne bi smela vzeti že pridobljenih pravic, zato je nična, saj krši ustavna načela o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Kršen naj bi bil 15. člen Ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I). Nična odločba ni mogla biti pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker med prvostopenjsko odločbo tožene stranke in drugostopenjskim sklepom ni vzročne zveze. Drugostopenjski sklep sicer zavrača pritožbo tožnice, pri tem pa citira popolnoma drugo odločbo, kar pomeni, da o tožničini pritožbi sploh še ni bilo odločeno, saj se drugostopenjski sklep nanaša na neobstoječo odločbo. Pritožba ni utemeljena. V skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Z navedbo, da se drugostopenjski sklep tožene stranke sploh ne nanaša na izpodbijano prvostopenjsko odločbo, tožnica smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP oz. iz 13. tč. drugega odst. 354. člena v spornem času veljavnega zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 37/91). V skladu s 103. členom zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oz. pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Za odločanje o sporih iz delovnih razmerij so pristojna delovna sodišča, v postopku pred njimi pa se v skladu s 14. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94) uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, v kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Navedeno pomeni, da je obstoj zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku odločanja pred organi tožene stranke potrebno presojati glede na določila takrat veljavnega ZPP/77. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. drugega odst. 354. člena ZPP/77 je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje v tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Z izpodbijanim sklepom (priloga A 4) je predstojnica tožene stranke kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice z dne 25.1.1999. Pritožba tožnice (priloga A 6) nosi datum 25.1.1999, zato ni nobenega dvoma, da se sklep tožene stranke nanaša na to pritožbo. Tožnica tako neutemeljeno trdi, da o njeni pritožbi ni bilo odločeno. Res pa je, da je v uvodu sklepa in njegovi obrazložitvi očitno pomotoma zapisano, da naj bi šlo za pritožbo zoper odločbo z dne 30.11.1998, v resnici pa je to datum sprejema pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke. Da gre za očitno pomoto v zapisu datuma, je razvidno tudi iz tega, da je v sklepu pravilno citirano, da je bila tožnica z izpodbijano odločbo uvrščena v V. tarifno skupino v plačilni razred z osnovnim količnikom 2,40. Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava. Zmotno je stališče tožnice, da naj bi bila odločba tožene stranke z dne 7.5.1998 (priloga B 3) nična, zaradi česar za tožnico ne bi smela imeti nobenih posledic, ne glede na to, da je pravnomočna. Kdaj je akt delodajalca ničen je potrebno presojati ob smiselni uporabi določb prvega odst. 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 37/85 in 57/89). Ta določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne prepisuje kaj drugega. Odločitev tožene stranke, da tožnici zniža plačo, ker ne izpolnjuje pogojev za spregled izobrazbe, ne nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom in tudi ne morali. Nasprotno, odločitev tožene stranke je v skladu z drugim odst. 33. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih na sodiščih, v javnih tožilstvih, javnih pravobranistvih in organih za postopek o prekrških (Ur. l. RS, št. 41/94, v nadaljevanju: pravilnik o napredovanju), ki določa, da zaposleni, ki nima delovne dobe, potrebne za spregled izobrazbe, lahko napreduje pogojno, če z delodajalcem sklene pogodbo o izobraževanju, s katero se zaveže, da bo v času, določenem z zgornjim izobraževalnim programom, pridobil ustrezno strokovno izobrazbo. Tožnica v pritožbi sama navaja razloge, zakaj ni podpisala pogodbe o izobraževanju, zato je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, ko je ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za spregled izobrazbe. Tudi ne gre za nedopusten poseg v pridobljene pravice, saj noben predpis delavcu ne jamči, da se mu plača na istem delovnem mestu ne more znižati. Tožnica se pri tem neutemeljeno sklicuje na 15. člen Ustave RS, saj z navedeno pravnomočno odločbo tožene stranke, niso bile kršene njene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pravice ohraniti enak količnik plače noben predpis ne opredeljuje kot človekovo pravico ali pa kot temeljno svoboščino. Razen tega sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnica po odločbah z dne 29.9.1995 in 22.10.1997 pridobila več pravic, kot pa jih določata zakon in pravilnik in da je odločba z dne 7.5.1998 postala pravnomočna. Zoper pravnomočno odločbo pa tožnica lahko uveljavlja le ničnost, ta ugovor pa ni utemeljen, kot je že razloženo zgoraj. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bil tožnici osnovni količnik 2,40 določen v skladu s pravilnikom tožene stranke o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in sodnega osebja z dne 30.11.1998, saj ta za delovno mesto vodje vpisnika določa osnovni količnik 2,40, kolikor znaša tudi količnik, ki je bil tožnici določen z izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 22.12.1998. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi takrat, ko je ugotovilo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za pogojno napredovanje na podlagi drugega odst. 33. člena pravilnika o napredovanju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljana pritožbena razloga nista podana, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP in na podlagi prvega odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela. Določbe ZPP in ZOR je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.