Jedro

Zaradi upokojitve odvetnika – pooblaščenca tožeče stranke pooblastilno razmerje po ZPP ni prenehalo. Iz tega razloga se pisanja, ki se na tožečo stranko nanašajo, vročajo upokojenemu odvetniku kot univerzitetnemu diplomiranemu pravniku z opravljenim pravniškim državnim izpitom in ne avtomatično odvetniku – prevzemniku pisarne.

Če poda s strani sodišča določeni sodni izvedenec logično in prepričljivo mnenje o vzrokih za zdravstvene težave, določitev drugega izvedenca iste stroke ni potrebna, četudi se stranka s podanim mnenjem ne strinja.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se: prvi odstavek 1. točke izreka v celoti na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino ta strah v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2004 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa se zavrne.“

3. točka izreka spremeni tako, da se vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 5.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2004 dalje do plačila (prvi odstavek, točka 1. izreka). Višji tožbeni zahtevek za znesek 89.358,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov, kot je to razvidno iz izreka sodbe, je zavrnilo (drugi odstavek, točka 1. izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki od vložitve tožbe dalje odškodninsko rento v mesečnem znesku 250,38 EUR, dospele zneske rente z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1. v mesecu za tekoči mesec do plačila, bodoče zneske do vsakega 1. v mesecu za tekoči mesec v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (prvi odstavek, točka 2. izreka) in da je tožena stranka nadalje dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sprejetja prvostopenjske sodbe dalje do plačila (drugi odstavek, točka 2. izreka). Nadalje je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 4.509,00 EUR, v roku 15 dni od prejetja sodbe, po tem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila točka 3. izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, določi novega izvedenca psihiatrične stroke na obravnavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ali v zavrnilnem delu razveljavi prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je pravilno in pravočasno navajal pravno pomembna dejstva, ki se nanašajo na vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke in predlagal dokaze. Zlasti je predlagal, da sodišče postavi sodnega izvedenca psihiatra, ki bi ocenil, ali gre pri tožniku za duševno bolezen ali pa za duševno motnjo, vzročnost nastanka te duševne bolezni oziroma duševne motnje, ki je pripeljala tožnika do invalidnosti I. kategorije in popolne delovne nezmožnosti, ali je pri tožniku obstajala depresija kot posledica ravnanja tožene stranke, to je nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, neizvršitve odločb o vrnitvi na delo, neizplačila obveznosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja niti po pravnomočni sodbi, s katero je bila določena višina obveznosti tožene stranke. Zaradi tega je tožnik trpel najtežjo negotovost za svoje življenje in eksistenco celih 14 let, kar se je pri tožniku rezultiralo v hudih duševnih motnjah in poten v invalidnosti I. kategorije. Sodišče prve stopnje je imenovalo izvedenca medicinske stroke mag. V.F.R., dr. med., čeprav je pooblaščenec tožnika takoj zahteval, da sodišče določi drugega izvedenca, pri čemer je navedel konkretne razloge. Tožnik je podal pripombe na ugotovitve izvedenca s predlogom, da sodišče postavi drugega izvedenca, pri čemer je predlagal prof. dr. M.T., ki je avtoriteta na področju psihiatrije, predstojnika katedre za psihiatrijo na Medicinski fakulteti v ..., vrsto let sodni izvedenec psihiatrične stroke in doktorica znanosti z obsežno bibliografijo, za razliko od izvedenca psihiatrične stroke V.R., ki je magister znanosti in se ne more primerjati v znanstvenem in strokovnem smislu z navedeno izvedenko. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ne bo postavilo novega izvedenca. Ker tožnik ni soglašal z ugotovitvami in podanimi dopolnitvami izvedeniškega mnenja na glavni obravnavi, je ponovno argumentirano predlagal, da sodišče postavi novega izvedenca. Zlasti tožnik ni soglašal, da gre za shizofrenijo kot bolezen, temveč je ves čas trdil, kar je želel dokazati z drugim izvedencem, da gre za težko obliko depresije in da pri tožniku vzporedno obstajata depresija in shizofrenija, ki ju ni mogoče natančno ločiti. Praktično je depresija povzročila shizofrenijo, toda sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu, temveč je zaključilo obravnavo ter sprejelo odločitev. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) omogoča pravdnim strankam predlaganje dokazov za utemeljitev svojih trditev zaradi dokazovanja elementov odškodninske odgovornosti, tudi vzročne zveze. Ker prvostopno sodišče z nezakonitim postopanjem tožniku ni omogočilo, da z novim izvedencem dokaže enega izmed elementov odškodninske odgovornosti, to je vzročno zvezo, je preprečilo dokazovanje tega elementa s trditvijo, da tožena stranka ni dokazala vzročne zveze. Vrhovno sodišče Republike Slovenije ter Ustavno sodišče Republike Slovenije sta že odločili v več zadevah, da je sodišče kot neodvisen arbiter dolžno na podlagi argumentirane razlage in predloga strank omogočiti strankam, da dokažejo svojo trditveno podlago z ustreznimi dokazi. Ker prvostopno sodišče tega ni omogočilo, je s tem bistveno kršilo določbe ZPP, odločitev pa je tudi v nasprotju s temeljnimi načeli ZPP in Ustavo Republike Slovenije. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je podana zaradi verjetnosti, da bi izkušen sodni izvedenec podal drugačno izvedeniško mnenje. Na to kažejo številna dejstva in sicer, da je bil tožnik takrat, ko je tožena stranka v letu 1990 odločila o prenehanju delovnega razmerja, telesno in duševno povsem zdrav, ob prenehanju delovnega razmerja pa je izgubil sredstva, s katerimi se je preživljal, pričel se je zdraviti v psihiatričnih ustanovah, iz obstoječe medicinske dokumentacije pa tudi iz izpovedbe lečeče zdravnice je razvidno, da se je javljal pri zdravniku oziroma pri psihiatru vse bolj pogosto, najbolj po letu 2001. Tožnikovo zdravstveno stanje se je zlasti v času po letu 1999 bistveno poslabšalo, po pravnomočni sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. III Pd 38/98 z dne 16. 4. 1998, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1711/98. Takrat je bilo odločeno, da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje, mu plačati vse obveznosti iz delovnega razmerja, česar ni storila. Ves čas od leta 1990 je tožnik trpel zaradi depresije. Izguba službe in vsakršnih virov prejemkov predstavlja najbolj travmatičen dogodek v življenju vsakega človeka. Iz podatkov spisa je razvidno, da je šlo za težko depresijo, bil je zdravljen z zdravili, v izvidih psihiatrov pa je navedeno, da ima depresivno simptomatiko. Sodišče bi moralo zaslišati tožnika, saj je pri njem ohranjena zmožnost komuniciranja in spomin. Tožnik bi izpovedal o vzročni zvezi za nastanek svojih težav. Glede zdravljenja oziroma depresivne simptomatike tožnik opozarja, da je bil leta 2001 sprejet na psihiatrični oddelek KC Ljubljana, kjer je bil večkrat zdravljen z različnimi zdravili, med katerimi tudi z zdravili za depresivnost. Vse to kaže, da je osnovni vzrok za nastanek duševnih težav pri tožniku ravno škodno ravnanje tožeče stranke in dolgotrajna popolna brezizhodnost tožnika v materialnem in drugem smislu. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da je v letu 2003 pri tožniku ugotovljena depresivna komponenta shizoafektivna psihoza depresivni tip. Ravno v tem delu pa so možne različne strokovne ocene, ali je osnovna bolezen pri tožniku depresija ali shizofrenija, ter ali je možno, da se je psihično trpljenje, ki je trajalo 12 let, spremenilo oziroma razvilo v shizofrenijo. Glede zmotne uporabe materialnega prava navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti in izgube delovnih zmožnosti ter plačilo odškodninske rente izključno zato, ker je storilo bistveno kršitev ZPP in zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zmotno je uporabilo materialno pravo tudi v zavrnilnem delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na pretrpljeni strah, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek nad zneskom 5.200,00 EUR in plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 1. 2002 dalje. Glede na stališče občne seje Vrhovnega sodišča Republike Sloveniji, po kateri obresti, ki so nastale od terjatev pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika tečejo od uveljavitve Obligacijskega zakonika dalje, to je od 1. 1. 2002 dalje, meni, da je potrebno poleg zvišanja odškodnine za pretrpljeni strah, tožniku dosoditi tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 1. 1. 2002 dalje do plačila. Ne strinja se tudi z odločitvijo glede stroškov postopka. Ker je deloma uspel, bi ob upoštevanju načela uspeha v pravdi morala tožena stranka tožeči povrniti del njenih stroškov. V skrajnem primeru bi vsaka stranka krila svoje stroške postopka, ne pa da mora tožnik plačati toženi stranki njene stroške postopka, ki so približno enaki višini dosojene odškodnine. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenih stroškov, saj obresti tečejo od dosojenih stroškov po izteku paricijskega roka, kar pomeni v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, ne pa od vročitve sodbe dalje do plačila. Na koncu dodaja, da je pooblaščencu prenehala odvetniška dejavnost zaradi upokojitve 30. 12. 2008, pooblaščenec je pravočasno vročil vse spise prevzemniku pisarne odvetniku U.B., kateremu je sodišče prve stopnje vročilo prvostopenjsko sodbo, pri tem pa opozarja na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ter višjih sodišč, da zaradi upokojitve odvetnika pooblastilno razmerje ne preneha; tožnika zastopa kot fizična osebe, univerzitetni diplomirani pravnik z opravljenim pravniškim izpitom.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, ki se nanaša na plačilo odškodnine za strah zaradi bojazni za eksistenco, ki ga je sodišče prve stopnje prisodilo v znesku 5.200,00 EUR ter zoper odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. Navaja, da je sodišče prve stopnje navajalo v sodbi dejstva, o katerih se stranki nista izrekli, s čimer je kršilo določbe ZPP o konktradiktornosti postopka. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj naj bi tožnik trpel strah, niti kakšna je bila njegova intenzivnost, oziroma kakšni naj bi bili vzroki strahu. V tem delu gre za t.i. sodbo presenečenja, saj sodišče v tej smeri sploh ni izvajalo dokazov, niti ni izvedencu zastavilo ustreznih vprašanj. Navedeno pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker sodba nima razlogov o trajanju strahu in njegovi intenziteti, je ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Posledično tudi ni mogoče ugotoviti, ali je utemeljen ugovor zastaranja. Strah bi po mnenju tožene stranke moral prenehati vsaj takrat, ko je postala pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 39/1998, to je dne 20. 5. 1999, saj je bilo takrat ugotovljeno, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje. Škoda je po poteku treh let, to je 20. 5. 2002, že zastarala. Predlog za izvršbo za vrnitev tožnika na delo je bil vložen dne 6. 10. 1999, pravnomočen pa je postal s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Cp 1986/2000 z dne 13. 12. 2000 ter je najkasneje takrat morala prenehati negotovost tožnika glede izvršbe sodne odločbe opr. št. I Pd 38/98. Morebitna škoda, ki bi nastala pred tem datumom, je zastarala najkasneje 13. 12. 2003, ker pa je bila tožba vložena 25. 11. 2004, je tudi morebitni odškodninski zahtevek za strah glede izida izvršilnega predloga zastaral. Ker tožnik priznava, da mu je delovno razmerje ponovno prenehalo leta 2001, je negotovost glede obstoja delovnega razmerja nedvomno prenehala v letu 2001. Opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je v zadevi opr. št. II Ips 545/2001 z dne 16. 5. 2002 odločilo, da se lahko zahteva odškodnina za škodo, ki je povzročena z uporabo pravnega sredstva le v primerih, ko tožnik dokaže najhujšo obliko krivde, torej obliko po 158. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, po katerem domnevni oškodovanec nosi breme dokazovanja, da je bila škoda povzročena namenoma (obrnjeno dokazno breme glede obstoja krivde je namreč po 1. odstavku 154. člena ZOR določeno le za najlažjo obliko krivde). Sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1986/2000 z dne 17. 10. 2001 in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII R 7/2001 z dne 18. 4. 2001 dodatno pojasnjujeta, da vprašanje nedopustnosti izvrševanja neke procesne pravice pomeni vprašanje, ali gre za zlorabo pravice ali ne. O zlorabi procesne pravice pa govorimo le tedaj, če obstajajo ugotovljena dejstva, ki potrjujejo, da je storilec namenoma izvrševal svojo pravico tako, da s tem ni imel nobene koristi in je želel zgolj škodovati nasprotni stranki. V obravnavani zadevi ni naklepne zlorabe pravnih sredstev. Tožbeni zahtevek je bil v zadevi opr. št. I Pd 38/89 neizvršljiv in nedoločljiv. Tudi s sodbo opr. št. I Pd 1369/2008 je bilo ugotovljeno, da ni mogoče ugotoviti delovnega mesta, na katerega naj bi se tožnik vrnil, kar le dokazuje, da se je tožena stranka zgolj branila pred tožbenimi zahtevki. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je prisodilo znesek 5.200,00 EUR, nerazumno presega najvišje kdajkoli dosojene višine odškodnine, ki v bolj tragičnih primerih, ko gre za hude poškodbe, ne dosega takšnih zneskov oziroma dosega bistveno nižje zneske, pri čemer tožnik navaja sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, kjer je šlo za telesne poškodbe oškodovancev. Sodišče je tudi zmotno uporabilo pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede teka zamudnih obresti, samo je priznalo zakonske zamudne obresti namesto revalorizacije. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožnika tožena stranka navaja, da je pritožba tožeče stranke prepozna, saj je bila sodba vročena prevzemniku pisarne U.B., od takrat dalje pa je pričel teči rok za pritožbo. Ko se je rok iztekel, je ta možnost pritožbe ugasnila, sama sodba pa je postala pravnomočna. Dejstvo, da je M.J. kasneje pridobil pooblastilo za zastopanje, ne ustvarja položaja, da bi sodišče ponovno vročalo sodbo novemu pooblaščencu in da bi rok za pritožbo znova pričel teči. Sicer pa vsebinsko nasprotuje navedbam iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, deloma (glede višine odškodnine za strah in stroškov postopka) pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pritožba tožeče stranke pravočasna. Zaradi upokojitve pooblaščenca tožeče stranke, odvetnika M.J. z dnem 31. 12. 2008, ni prenehalo pooblastilno razmerje po ZPP. Dejstvo, da je odvetnik M.J. prenesel vse zadeve na odvetnika U.B., ne pomeni avtomatično, da bi moralo sodišče prve stopnje vročati sodbo prevzemniku pisarne. Po tem, ko je odvetnik U.B. z dopisom z dne obvestil sodišče prve stopnje, da od tožnika ni uspel pridobiti pooblastila za zastopanje, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je sodbo poslalo pooblaščencu M.J., univerzitetnemu diplomiranemu pravniku z opravljenim pravniškim državnim izpitom, ki je pravočasno, v zakonskem roku, vložil pritožbo. Zato navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo tožeče stranke glede njene pravočasnosti niso utemeljene.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR) v 1. odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje – v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde – 131. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Kriterije za določitev odškodnine opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ).

K pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog pooblaščenca tožnika za angažiranje druge izvedenke in sicer prof. dr. M.T., dr. med., spec. psih., namesto imenovanega izvedenca mag. V.F.R., dr. med., spec. psih.. Imenovani izvedenec je podal logično in prepričljivo mnenje o tem, da je tožnikova bolezen shizofrenija posledica internih oziroma notranjih razlogov, torej je notranjega značaja in ni mogla nastati zaradi ravnanja tožene stranke. Izvedenec je tudi medicinsko strokovno prepričljivo utemeljil svoje ugotovitve, da tožnik ni sočasno trpel zaradi shizofrenije in depresije oziroma da naj bi se shizofrenija razvila iz depresije. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje sprejema tudi pritožbeno sodišče, zato sodišču prve stopnje ni bilo treba imenovati drugega izvedenca ter na ta način ugotavljati zatrjevano dejstvo, da naj bi bila duševna bolezen tožnika, zaradi katere se je upokojil, posledica ravnanja tožene stranke. Razloge za imenovanje drugega izvedenca, ki jih v pritožbi navaja tožnik, je mogoče strniti tako, da prof. M.T. pripisuje višji nivo akademske izobrazbe oziroma višjo strokovno kompetenco. To ne utemeljuje zavrnitve izvedenskega mnenja mag. V.F.R., ki je stalni sodni izvedenec in v celoti kvalificiran za podajo izvedenskega mnenja s področja psihiatrije.

Pravilno je ugotovljeno odločilno dejstvo, da ni podana vzročna zveza kot eden izmed elementov civilnega odškodninskega delikta iz 131. člena OZ glede uveljavljane premoženjske škode za negmotno škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in nezmožnosti pridobivanja dohodka ter zaradi plačila rente, torej razlike med plačo in invalidsko pokojnino, ki jo tožnik prejema. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, tožnikova bolezen ni nastala zaradi ravnanja tožene stranke, zato med ravnanjem tožene stranke – nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja in neizvršitvijo pravnomočnih sodnih odločb in tožnikovo upokojitvijo zaradi bolezni ni vzročne zveze. Ker morajo biti za ugotovitev odškodninske odgovornosti kumulativno podani vsi elementi odškodninskega delikta, je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da vzročna zveza ni podana, pravilno in zakonito v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek. Zaslišanje tožnika ne bi moglo vplivati na drugačne ugotovitve, kot jih je predstavil izvedenec medicinske stroke, saj gre v tem delu za strokovno vprašanje vzroka za nastanek bolezni, o katerem lahko verodostojno izpove le oseba, ki ima ustrezno strokovno znanje.

Kot bo podrobneje navedeno v nadaljevanju pri razlogih k pritožbi tožene stranke, pritožba tožnika ni utemeljena v delu, v katerem izpodbija zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na odškodnino za strah.

Pritožba je deloma utemeljena le glede teka zakonskih zamudnih obresti za negmotno škodo za strah. Tožnik sicer neutemeljeno navaja, da naj bi mu šle zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2002 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je namreč izhajalo iz pravilnega stališča, da je škoda nastajala ves čas, ko je trajalo nezakonito ravnanje tožene stranke, torej v času veljavnosti OZ, zato ni bilo podlage za upoštevanje načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede teka zakonskih zamudnih obresti za škodo, ki je nastala pred uveljavitvijo OZ. Sodišče druge stopnje pa je deloma ugodilo pritožbi ter je odločitev glede teka obresti spremenilo tako, da le-te tečejo od 20. 1. 2004 dalje. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo zamudne obresti šele od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, to je od 25. 11. 2004 dalje do plačila. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS, sprejetega na občni seji dne 26. 6. 2002 (IUS Info - baza SODB), po katerem se od odškodninskih terjatev za nepremoženjsko škodo priznavajo zamudne obresti, če upnik tako zahteva, od nastanka zamude dalje. V skladu z navedenim načelnim pravnim mnenjem zamudne obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (01. januar 2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oziroma 324. člen ZOR), in sicer v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. list RS, št. 109/2001- ZPOMZO-A) do dneva sodbe sodišča prve stopnje zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (2. člen ZPOMZO-A). S tem načelnim pravnim mnenjem je Vrhovno sodišče RS glede na uveljavitev novih predpisov – OZ in ZPOMZO – ter glede na spremenjene razmere (zmanjšanje inflacije) spremenilo dotedanjo sodno prakso o priznavanju zamudnih obresti od denarne odškodnine za povrnitev nepremoženjske škode od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje dalje.

V letu 2003 je bil sprejet Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 56/2003 – ZPOMZO-1), s katerim je prišlo do ukinitve temeljne obrestne mere (TOM). Z dnem uveljavitve tega zakona (28. 6. 2003) je prenehal veljati ZPOMZO-A. Po spremembi navedenih predpisov je upnik, kadar zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, upravičen do zakonskih zamudnih obresti od dneva nastanka zamude dalje, v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti.

Glede na navedeno je torej tožnikova pritožba, v kolikor se nanaša na prisojene zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, delno utemeljena. V skladu z 2. odstavkom 299. člena OZ je toženec prišel s plačilom v zamudo najkasneje takrat, ko ga je tožnik pozval, naj mu škodo plača. Ker je tožnik dne 20. 1. 2004 pozval toženo stranko k plačilo nepremoženjske škode v višini 2.300.000,00 SIT (priloga A7), bi v skladu s sprejetim načelnim pravnim mnenjem na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije s tem dnem prišla tožena stranka v zamudo. Ker pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil znan obseg škode šele dne 29. 3. 2004, ko je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti z odločbo ZPIZ št. 2 4 4131566 z dne 20. 4. 2004 (priloga A33), tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska odškodnine tečejo od 29. 3. 2004 dalje in ne šele od 25. 11. 2004 dalje.

Pritožba je delno utemeljena tudi glede odločitve o stroških postopka. Podan je namreč pravni položaj, ko je mogoče stroške postopka odmeriti po 2. odstavku 154. člena ZPP, torej ne izključno po načelu uspeha, kot to sledi iz 1. odstavka 154. člena, temveč je treba upoštevati, da je tožnik s tožbo deloma uspel glede odškodnine za strah. Zato je ob upoštevanju uspeha v pravdi in vseh okoliščin primera pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, v smislu zgoraj navedene določbe 2. dostavka 154. člena ZPP.

Neutemeljena je pritožbena navedba glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od poteka parcijskega roka za plačilo stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006, da začnejo zakonske zamudne obresti od stroškov postopka teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti, ki znaša 8 dni. Zakonske zamudne obresti lahko pričnejo teči šele takrat, ko postane sodba sodišča prve stopnje pravnomočna, zato ni utemeljena bojazen tožnika, da obresti tečejo pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe.

K pritožbi tožene stranke: Ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev, o katerih se stranki ne bi mogli izjaviti, zato ni utemeljen očitek, da toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih ter jo je mogoče preizkusiti. Zato tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do temelja odškodninske odgovornosti ter s tem v zvezi tudi do ugovora zastaranja ter ugotovilo, da je škoda nastala z upokojitvijo tožnika v letu 2004, zato tudi ni nastopilo zastaranje škode v smislu 206. člena ZDR. Pritožbene navedbe tožene stranke glede bistvenih kršitev določb postopka je zato mogoče razumeti kot uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, ni podan.

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi škoda prenehala najkasneje v letu 1999, ko je tožnik v sodnem sporu zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v letu 1990 po temelju. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da je tožnik, kljub duševni bolezni, trpel zaradi strahu za lastno eksistenco, saj je lahko razumsko dojemal, da mu je delovno razmerje prenehalo in da nima sredstev za preživljanje kot jih je imel pred prenehanjem delovnega razmerja, škoda pa je trajala ves čas do upokojitve, zaradi česar zastaranje ni nastopilo.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do krivdne oblike tožene stranke, s katero je ravnala tožena stranka pri povzročitvi škode zaradi strahu, ki ga je tožnik trpel zaradi bojazni za lastno eksistenco. Ugotovilo je, da je ravnala namerno oziroma naklepno, pri čemer je analiziralo potek sodnih postopkov ter sprejelo zaključek, da bi tožena stranka lahko že na podlagi prve sodbe, torej na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. III Pd 38/98, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1711/98, izplačala tožniku plačo za 2. tarifni razred. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v ravnanju tožene stranke zaslediti jasen namen, da se čim dlje odlaga z izvršitvijo pravnomočne sodbe; dejansko je do realizacije prišlo šele v letu 2003, torej po celih 13-ih letih od takrat, ko je tožnik izgubil službo. Dokazana je bila torej takšna krivdna oblika, ki utemeljuje priznanje odškodnine zaradi zlorabe procesnih pravic.

Odškodnina za strah se dosodi, če je strah intenziven in traja dalj časa, za kratkotrajen strah pa le, če je bilo zaradi tega v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Pritožba utemeljeno navaja, da je odškodnina določena previsoko, v neskladju z 2. odstavkom 179. člena OZ, po katerem je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Tožena stranka se sicer s tem v zvezi sklicuje na sodno prakso, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v primerih telesnih poškodb ter s tem v zvezi meni, da strah, kot ga je utrpel tožnik, ne more dosegati takšne intenzitete kot strah v primerih poškodb, kar ni utemeljeno. V obravnavani zadevi gre za drugačen primer in sicer za leta trajajoč strah za lastno eksistenco, ki ga je potrebno presojati prav v luči dolgotrajnosti postopkov ter s tem v zvezi ugotoviti, da je šlo za dolgotrajno nedopustno ravnanje tožene stranke, ki je pri tožniku povzročala občutke strahu in negotovosti ter bojazni za lastno eksistenco. V tej zvezi torej ni mogoče enačiti strahu z odškodnino za strah, ki ga sodišče prisoja v primerih telesnih poškodb ter v konkretnem primeru, ko gre za drugačen primer. Vendar pa prisojeni znesek odstopa od določbe 2. odstavka 179. člena OZ ter ni v skladu z namenom, ki ga zasleduje OZ glede priznanja odškodnine zaradi prestanega strahu. Glede na vse okoliščine primera znaša primerna odškodnina iz tega naslova 2.500,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot to izhaja iz zgoraj navedenega. Ker je izvedenec v svojem zaslišanju pojasnil, da v konkretnem primeru strahu ni mogoče opredeliti po intenziteti, da pa je tožnik kljub duševni bolezni trpel zaradi strahu, niso odločilne pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do intenzitete strahu, temveč je potrebno višino presojati predvsem na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je škoda nastajala daljše časovno obdobje.

Glede na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je bilo potrebno zavrniti pritožbo tožene stranke, ki se nanaša na stroške postopka, saj ni podlage za to, da bi se stroški določili izključno na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP sodbo delno spremenilo, v ostalem pa pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K odločitvi o pritožbenih stroških: Stranki sta s pritožbo deloma uspeli, zato je pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe, ne glede na delni uspeh s pritožbo.

Odgovor tožene stranke na pritožbo tožnika ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odst. 165. člena, v zvezi s 155. členom ZPP.