Jedro

Sodna praksa in teorija za presojo spremenjenih okoliščin upošteva pravilo iz drugega in tretjega odstavka 112. člena OZ. Razveza zaradi spremenjenih okoliščin je poseben institut, ki odstopa od splošnega načela, da pogodbe držijo (pacta sunt servanda), zato so predpostavke za njegovo uveljavljanje strogo določene.

Če je pogodba veljavna (pravilno sklenjena) in pride do nepravilnosti pri izpolnjevanju pogodbe, nastane pogodbi zvesti stranki škoda, ker pogodba ni pravilno izpolnjena. Ta je opredeljena kot pozitivni pogodbeni interes. To je premoženje, ki bi ga prizadeta stranka imela, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Če pa pogodba ni veljavna in obveznosti ne nastanejo, ima oškodovanec nasproti tistemu, ki je za neveljavnost odgovoren, negativni pogodbeni interes oziroma interes zaupanja. To je premoženje, ki bi ga stranka imela, ko z drugo stranko sploh ne bi bila sklenila pogodbe.

Po soglasnem mnenju sodne prakse in teorije pa se lahko zahtevka, ki sta usmerjena na pozitivni oziroma negativni interes, uporabljata le alternativno. Oškodovanec ju ne more kumulirati, razlog pa je v tem, da bo vsak ponudnik stroške priprave ponudbe pokril s pričakovanim dobičkom iz pogodbe. Če bi mu povrnili oboje, bi to vodilo v previsoko povrnitev škode.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 1.679,94 EUR, v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje.

III.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 1.679,94 EUR, v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 94.949,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2020 dalje v roku petnajst dni (I. izreka).

Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek,

-da je tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti - podpisati pogodbo o najemu poslovnega prostora (A.) na letališču ..., vse z vsebino in pod pogoji, kot so le-ti dogovorjeni v glavni najemni pogodbi - Retail Spaces Lease Agreement K ... med pravdnima strankama, datirani na dan 1. 3. 2019,

-podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 155.918,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2020 dalje (II. izreka).

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi 4/5 pravdnih stroškov, tožena stranka pa tožeči 1/5 pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka, ki bo določen s sklepom o višini stroškov (III. izreka).

2.Zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka ter predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi v I. in III. točki ter tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži povrnitev plačila stroškov postopka oziroma podrejeno razveljavi izpodbijano sodbo v I. in III. točki ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje z ustreznimi navodili. Priglasila je pritožbene stroške.

3.Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je pritožbene stroške.

4.Na sodbo se je pritožila tudi tožeča stranka zoper II. in III. točko izreka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v II. in III. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

5.Na pritožbo tožeče je odgovorila tožena stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in ji naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke. Priglasila je pritožbene stroške.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

7.Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da med pravdnima strankama ni sporno, da sta dne 3. 12. 2018 tožeča stranka kot najemnik in tožena kot najemodajalec sklenili predpogodbo o najemu poslovnega prostora na letališču ..., v katerem sta predvideli prodajo lokalnih oziroma destinacijskih izdelkov (predpogodba na list. št. A 2). V predpogodbi ni bil določen rok za sklenitev glavne pogodbe in glavna pogodba med strankama ni bila sklenjena ter je tožena stranka njeno sklenitev odklonila.

8.Sodišče prve stopnje je primarni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je ugotovilo, da je na podlagi petega odstavka 33. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določeno, da se lahko sklenitev glavne pogodbe zahteva v šestih mesecih od izteka roka določenega za njeno sklenitev, če ta rok ni določen, pa od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodbe morala biti sklenjena, tožeča stranka zamudila šestmesečni rok, saj je ta potekel 27. 10. 2020, tožeča stranka pa je tožbo vložila 30. 12. 2020, kar je prepozno. Zato je zavrnilo primarni zahtevek na sklenitev najemne pogodbe med pravdnima strankama.

9.V nadaljevanju je odločalo o podrednem zahtevku, ki temelji na določbah 239. člena OZ in sicer, da zakon za primer kršitve pogodbe v obliki neizpolnitve pogodbene obveznosti daje pogodbi zvesti stranki pravico do povračila škode. Enako velja za primer neupravične odklonitve sklenitve glavne pogodbe po sklenjeni predpogodbi. Iz sodbe Vrhovnega sodišča (II Ips 15/2020) izhaja:

Tako je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da ima predpogodbi zvesta stranka poleg zahtevka za izpolnitev obveznosti iz predpogodbe, torej zahtevka za sklenitev glavne pogodbe, v primeru neizpolnitve ali kršitve predpogodbe pravico do razdrtja predpogodbe in uveljavljanja odškodninskega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožena stranka odločila, da najemne pogodbe ne bo sklenila zaradi spremembe strategije, torej zaradi okoliščin na njeni strani. Zavrnilo je navedbe tožene stranke, da pogodbe ni sklenila zaradi tega, ker so se okoliščine od njene sklenitve toliko spremenile, da predpogodba niti ne bi bila sklenjena, če bi bile okoliščine takrat takšne (šesti odstavek 33. člena OZ).

10.Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju odločalo o višini odškodnine. Ugotovilo je, da je imela tožeča stranka škodo v obliki izgubljenega dobička, katerega je izračunala na podlagi izvedeniških mnenj dveh izvedencev ekonomske stroke in sicer izvedenke C. in izvedenca D. Ker je izvedenec D. izračunal izgubljeni dobiček v višini 94.300,00 EUR, izvedenka C. pa 93.200,00 EUR je na podlagi razpona po prostem preudarku določilo izgubljeni dobiček v višini 93.800,00 EUR.

11.V preostanku je podrejeni zahtevek zavrnilo, saj je tožeča stranka zahtevala, da se ji kot navadna škoda prizna še znesek v višini 76.198,70 EUR iz naslova stroškov dela oziroma zaposlitev, stroške projektiranja, stroške najema dodatnih prostorov, stroške zaposlitve oblikovalke E. E., odvetniške stroške nastale do julija 2019, za katere je menilo, da v skladu z ustaljeno sodno prakso oškodovancu, če uveljavlja škodo iz naslova dobička (pozitivni pogodbeni interes), ne gre obenem še navadna škoda (negativni pogodbeni interes) (VS RS sklep II Ips 287/2016).

12.Priznalo pa je strošek v višini 1.149,40 EUR, saj gre za povrnitev odvetniških stroškov po računu 10-2020 z dne 6. 3. 2020, ko je bilo opravljeno odvetniško svetovanje na sestankih 24. 1. in 4. 3. 2020 zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ki ni hotela skleniti glavne pogodbe in gre za stroške, ki so bili potrebni.

13.Zavrnilo je tudi škodo zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena tožeče stranke ter iz naslova poslabšanja nabavnih pogojev, saj je menilo, da sta ti dve postavki v okviru tožbenega zahtevka neupoštevni, zato navedbe tožnice v tem delu niso relevantne. Škoda zaradi poslabšanja dobavnih pogojev pa je bila upoštevana pri izračunu izgubljenega dobička.

14.Priznalo je tudi zamudne obresti v skladu z odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 356/2008 in sicer, da tudi od terjatev iz naslova premoženjske škode, odmerjene po cenah na dan sodne odločbe, tečejo zamudne obresti od nastanka zamude dalje do plačila v višini celotne predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Odločilo je, da je tožena stranka v zamudo s plačilom na podlagi določbe drugega odstavka 299. člena OZ prišla ob vložitvi tožbe, to je 30. 12. 2020 in zato od tega dne dalje tečejo zakonske zamudne obresti.

Pritožba tožene stranke

15.Tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je napačno ugotovilo, da je odškodninsko odgovorna za škodo, ki naj bi nastala tožnici zaradi nesklenitve glavne najemne pogodbe. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo bistveno spremenjenih okoliščin v skladu z določbo drugega in tretjega odstavka 112. člena OZ in tako kršilo materialno pravo, ko je menilo, da stečaja nacionalnega letalskega prevoznika F. in epidemije COVID-19 ne predstavljata spremenjenih okoliščin v citiranem zakonskem okviru.

16.Po šestem odstavku 33. člena OZ predpogodba neha veljati (zavezovati), če se po njeni sklenitvi okoliščine spremenijo tako, da stranki predpogodbe ne bi sklenile, če bi bile ob njeni sklenitvi okoliščine take. Sodna praksa

in teorija

za presojo spremenjenih okoliščin upošteva pravilo iz drugega in tretjega odstavka 112. člena OZ. Razveza zaradi spremenjenih okoliščin je poseben institut, ki odstopa od splošnega načela, da pogodbe držijo (pacta sunt servanda), zato so predpostavke za njegovo uveljavljanje strogo določene. Gre za elemente, ki se med seboj prepletajo in jih je treba upoštevati skupaj in povezano. Po sklenitvi (pred)pogodbe morajo nastati okoliščine, ki vplivajo na pogodbene obveznosti v eni od naslednjih alternativno določenih smeri: ali otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke (prvi odstavek 112. člena OZ) ali se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe (prvi odstavek 112. člena OZ). V obeh primerih mora biti vplivnost spremenjenih okoliščin taka, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank (prvi odstavek 112. člena OZ) in bi jo bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi takšno, kakršna je (prvi odstavek 112. člena OZ). Izpolnjeni morata biti še dve negativni predpostavki, da spremenjenih okoliščin stranka, ki se nanje sklicuje, ni mogla upoštevati ob sklenitvi pogodbe in se jim tudi ni mogla izogniti ali odvrniti njihove posledice (drugi odstavek 112. člena OZ) in da se okoliščine niso spremenile po izteku izpolnitvenega roka (tretji odstavek 112. člena OZ). Za uspešno uveljavljanje pravnih posledic spremenjenih okoliščin morajo biti kumulativno izpolnjene vse predpisane predpostavke. Izpolnjena mora biti ena od alternativno določenih predpostavk in hkrati z njo tudi obe negativni predpostavki.

17.Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka ni uspešno zatrjevala vseh kumulativno določenih predpostavk iz 112. člena OZ, zato ne more uspeti s ponavljanjem razlogov, da so bile spremenjene okoliščine stečaj nacionalnega prevoznika F. in epidemija COVID-19.

18.Glede epidemije COVID-19 in njenega vpliva na sklenitev glavne pogodbe je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožeči že 13. 12. 2019, 8. 1. 2020 in 14. 2. 2020 (14. točka obrazložitve) nedvoumno sporočila, da glavne pogodbe ne bo sklenila. Epidemija COVID-19 se je pričela spomladi 2020 in tako gre za okoliščino, ki je nastala potem, ko je tožena stranka tožeči že nedvoumno sporočila, da glavne pogodbe ne bo sklenila.

19.Naslednja okoliščina, na katero se sklicuje tožena stranka, je nastop stečaja nacionalnega prevoznika F. 2. 10. 2019 in odpoved ponudnika gastronomije na letališču podjetja G. Splošno znano dejstvo je, da je bil prevoznik F. v težavah in da leta 2019 država ni bila več njegov večinski lastnik, saj je bila večina delnic družbe prodana že leta 2016 in tako ni bilo utemeljeno pričakovanje po državni intervenciji. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je šlo v primeru stečaja F. za poslovno tveganje, ki sta se ga ob sklepanju predpogodbe obe stranki zavedali. Na drugi strani tudi niso prepričljive pritožbene navedbe toženke, da je stečaj nacionalnega prevoznika (in s tem le enega od več prevoznikov na letališču) tako zelo vplival na njeno poslovanje v zvezi s sklenitvijo glavne najemne pogodbe, da je oteževal izpolnitev (le) tožene stranke. To zagotovo ne drži, saj bi morebitno zmanjšanje potnikov primarno vplivalo na poslovanje tožeče stranke, kot prodajalke izdelkov, ki bi se po pogodbi zavezala plačevati najemnino toženi.

20.Pritožbeni trditvi, da zaradi stečaja F. tožena stranka ne bi mogla doseči namena pogodbe v tolikšni meri, da (pred)pogodba očitno ni več ustrezala pričakovanjem pogodbenih strank in bi jo bilo nepravično ohraniti v veljavi, torej skleniti najemno pogodbo, pa pritožbeno sodišče ne more slediti. Niti njenim trditvam, da bi bilo ogroženo tudi poslovanje tožnice, ki je pravilno v odgovoru na tožbo navedla, da bi lahko tudi v sklopu spremenjenega načina oddajanja poslovnega prostora v obliki enovitega prostora (torej oddaje enemu najemniku), tožnica del prostora namenila za toženo stranko in s tem izpolnila obveznost iz predpogodbe. Tožena stranka je namreč po odpovedi sklenitve najemne pogodbe tožnici sklenila najemno pogodbo z drugim najemnikom H. d.o.o., ki pa je prevzel celoten poslovni prostor, kar je bila sprememba strategije od prejšnjega koncepta oddaje poslovnega prostora več manjšim ponudnikom. Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka spremenila strategijo glede oddaje poslovnih prostorov na letališču, kar pa ne zadošča, da bi šlo za izpolnjeno predpostavko iz prvega odstavka 112. člena OZ. Če bi bila situacija tako zelo spremenjena in bi bile okoliščine tako zelo drugačne, da bi pomenile, da se namen (pred)pogodbe ne more uresničiti, potem tožeča stranka ne bi sklenila najemne pogodbe z drugim pogodbenikom (najemnikom H.). Samo dejstvo, da je ugotovila, da ji koncept več najemnikov po tem, ko ji je odpovedal pogodbo ponudnik kulinarike G., ne ustreza več, pač pa ji bolj ustreza enovit najemnik, ne more iti v škodo drugega pogodbenika. Poudariti je treba, da je načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti iz 9. člena OZ primarno in gre pri uporabi instituta razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin za izjemno situacijo, ki jo je treba razlagati restriktivno, ne pa upoštevati okoliščin, ki so sicer lahko ekonomsko upravičene, le na strani ene stranke, brez celovite presoje vseh okoliščin, ki vplivajo tudi na drugo pogodbeno stranko. Določba 112. člena OZ namreč vsebuje tudi varovalko in sicer (ne)pravičnost ohraniti pogodbo takšno, kot je. V tem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso obstajale okoliščine, ki bi opravičevale nesklenitev najemne pogodbe, kot se je tožnica zavezala v predpogodbi. Očitane kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako niso podane.

21.Pritožnica se sicer sklicuje, da bi vztrajanje pri sklenitvi glavne najemne pogodbe pomenilo očitno nesorazmerje in neekvivalentnost vzajemnih dajatev, torej kršitev načela iz 8. člena OZ, vendar pa te trditve ne konkretizira.

22.Nadalje pritožnica sodišču prve stopnje očita, da ni postavilo izvedenca finančne stroke z namenom ugotovitve izgube glede na spremenjene okoliščine in tedanje realne ekonomske podatke, niti ni zavrnilo predlaganega dokaza. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi postavilo dva izvedenca ekonomske stroke, ki sta ugotavljala izgubljeni dobiček tožnice. Tako ne drži pritožbena navedba, da je sodišče opustilo odločanje o njenem dokaznem predlogu, saj sta bila postavljena dva izvedenca finančne stroke. Tožena stranka je (kakor se tudi sama sklicuje v pritožbi) na 8. strani odgovora na tožbo pod točko 5. (naslovljeno:

22.Glede izgubljenega dobička) oporekala trditveni podlagi tožeče stranke za zahtevek v zvezi z izgubljenim dobičkom in s tem v zvezi po potrebi predlagala izvedenca finančne stroke. Njen dokazni predlog torej ni bil v zvezi "z namenom ugotovitve izgube glede na spremenjene okoliščine in tedanje realne ekonomske podatke", kot to trdi v pritožbi in ki bi utemeljeval njen odstop od sklenitve glavne pogodbe in torej dokaza z izvedencem finančne stroke v zvezi s trditvami o njeni upravičenosti odstopa od podpisa glavne najemne pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ni predlagala. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. in 212. člen. ZPP in posledično 1. odstavek 22. člena Ustave RS neutemeljen. Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da gre v primeru opustitve izvedbe dokaza, brez da bi sodišče to obrazložilo, za kršitev pravice do izjave iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

23.Nadalje pritožnica sodišču prve stopnje očita, da ni ugotavljalo vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, to je protipravnega ravnanja, obstoja škode, vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost. Izpodbija predvsem dejstvo, da naj bi tožeči stranki nastala škoda v obliki izgubljenega dobička in vzročni zvezi med nastalo škodo in dejstvom, da tožena stranka ni sklenila glavne najemne pogodbe, kar predstavlja njeno protipravno ravnanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe v tej smeri izrazito pavšalne in predvsem usmerjene v način izračuna izgubljenega dobička, kar pa je obrazloženo v nadaljevanju. Pritožnica namreč meni, da je izračun izvedencev napačen, saj temelji na podlagi napihnjenega poslovnega načrta tožeče stranke in da v takšnih okoliščinah, kot so bile, tožeči stranki dobiček ne bi nastajal, pač pa bi ji nastajala izguba.

24.Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse predpostavke odškodninske odgovornosti v zvezi nastalo škodo, saj je tožena stranka ravnala protipravno, ko ni sklenila glavne najemne pogodbe, s pomočjo izvedencev je ugotovilo višino škode, ki je zaradi tega nastala tožeči stranki, prav tako je podana odgovornost tožene stranke za nastanek te škode. Vse navedeno izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje in zato so očitki v zvezi s tem neutemeljeni.

Glede višine izgubljenega dobička

25.Izgubljeni dobiček je preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (132. člen OZ). Po tretjem odstavku 168. člena OZ se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Višina izgubljenega dobička je enaka obsegu, za katerega bi se oškodovančevo premoženje povečalo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Višina izgubljenega dobička je enaka razliki med vrednostjo oškodovančevega premoženja, kakršna bi bila, če škodnega dogodka ne bi bilo, in vrednostjo oškodovančevega premoženja, kakršna po škodnem dogodku dejansko je. Teorija in sodna praksa sta jasni, da 100% pravilen izračun izgubljenega dobička ni mogoč. O tem, da bi oškodovanec ustvaril (čisti) dobiček in o njegovi višini, je tako mogoče le sklepati z večjo ali manjšo verjetnostjo. Pri uporabi tretjega odstavka 168. člena OZ je zato treba odgovoriti na vprašanje, s kakšno stopnjo verjetnosti mora biti izkazan izgubljeni dobiček. Ugotavljanje izgubljenega dobička ima veliko skupnih značilnosti s finančnim načrtovanjem poslovanja, torej s finančnim načrtovanjem izida poslovanja, ki ga bo gospodarski subjekt dosegal v prihodnosti. Pri finančnem načrtovanju se predvideva, kakšni prihodki in odhodki bodo družbi (verjetno) nastali v naslednjih poslovnih obdobjih. Podobno pa pri ugotavljanju izgubljenega dobička predvidevamo, kakšen bi bil potek poslovanja družbe (oškodovanca), če škodnega dogodka ne bi bilo, torej sicer resda v preteklosti, vendar v tisti preteklosti, ki se ni zgodila. Mejni prag verjetnosti, s katero morajo biti izkazane posamezne kategorije izgubljenega dobička, je enak verjetnosti, s katero morajo biti te kategorije izkazane pri (resnem) finančnem načrtovanju. To pa je verjetnost, ki presega 50 odstotkov.

26.Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje temeljito in podrobno raziskalo vse predpostavke, torej prihodke in odhodke. V zvezi z zatrjevano škodo izgubljenega dobička je postavilo kar dva izvedenca ekonomske stroke, katerih mnenja je v obrazložitvi in tudi med postopkom ob zaslišanju soočilo in na podlagi temeljite dokazne ocene ob uporabi pravil prostega preudarka iz 116. člena ZPP obrazloženo odločilo. Pri tem je v razlogih sodbe odgovorilo na pripombe strank v zvezi z izdelanima mnenjema.

27.Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo višino izgubljenega dobička, ko sta izvedenca za ugotavljanje višine vzela kot osnovo poslovni načrt tožeče stranke, ki je bil predložen v postopku pogajanj za predpogodbo, kar je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno sprejelo kot primerno metodo ugotavljanja domnevne škode. Poudarja, da je bil poslovni načrt povsem nerealen. Poleg tega dodaja, da poslovni načrt s strani toženke tudi v času pogajanj za sklenitev predpogodbe ni bil nikoli potrjen.

28.Pritožbeno sodišče odgovarja, da je iz izvedeniškega mnenja ter trditev obeh pravdnih strank izhajalo, da sta se pred sklenitvijo predpogodbe pogajali in da je tožeča stranka v sklopu pogajanj predložila poslovni načrt, ki ga je tožeča stranka prav gotovo pogledala (drugače niti ne trdi). Neživljenjske so zato pritožbene trditve, da poslovnega načrta ni sprejemala, ko pa je bil podlaga za sklenitev predpogodbe. Pri tem pa niti ni bistveno ali je tožena stranka poslovni načrt v času sklepanja predpogodbe sprejemala ali ne, pač pa je bistveno, da sta kar dva strokovnjaka ekonomske stroke poslovni načrt povzela kot ustrezno osnovo z največ potrebnimi podatki za izračun izgubljenega dobička. Pri tem sta naredila ustrezne popravke. Posameznim postavkam izračuna (in tudi metode) je vsaka od pravdnih strank ugovarjala iz lastne pozicije v pravdi: tožeča z maksimiziranjem končnega izgubljenega dobička, tožena pa z minimiziranjem. Kot je že navedlo sodišče prve stopnje, pa sta bila izvedenca, ki sta strokovnjaka na svojem področju, za rezultat nezainteresirana in je zato njuno mnenje sodišče prve stopnje sprejelo kot strokovnega in takšni oceni se pridružuje tudi pritožbeno sodišče.

29.Pritožnica navaja še, da izvedenca nista upoštevala pravega števila potnikov, ki je bilo manjše. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s številom potnikov podalo razloge v 51. do 55. točki obrazložitve. Izvedenca sta zaradi epidemije COVID-19 poslovni načrt, ki je bil temelj za izračun izgubljenega dobička prilagodila tako, da je izvedenka C. predvidela 58 % (od načrtovanega števila) odhodnih potnikov, izvedenec D. pa 60 %. Prav tako sta oba izvedenca zaradi spremenjenih razmer zaradi epidemije COVID-19 upoštevala morebitne državne pomoči oziroma prilagoditve najemnine (54. in 55. točka obrazložitve sodbe).

30.Pritožnica meni še, da je bilo napačno zaračunano obdobje izračuna domnevne škode, ko je sodišče prve stopnje ocenilo, da bi bil začetek obratovanja najema 1. 7. 2021 in za obdobje petih let, hkrati pa je za upoštevanje obdobja ustvarjanja dobička upoštevalo še obdobje od junija 2018 do decembra 2019, saj naj bi tožeči stranki v tem obdobju nastali stroški. Datum pričetka najema 1. 7. 2021, ko je bilo odprtje novega terminala, že po logiki stvari ne more priti v poštev, saj bi tožeča stranka morala prostor predhodno opremiti in pripraviti ter vložiti oziroma investirati dogovorjeni znesek 175.000,00 EUR, ki ga izvedenca nista upoštevala pri izračunu.

31.Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo začetek obdobja obračuna izgubljenega dobička. Nesporno je, da je novi terminal pričel obratovati 1. 7. 2021. Nedvomno bi takrat bila že tudi sklenjena najemna pogodba med pravdnima strankama in bi zapadle najemnine, ki bi jih tožeča stranka morala plačati toženi. Kot je navedlo sodišče prve stopnje v točki 35. obrazložitve je tudi določitev obdobja izračuna hipotetično in ga ni mogoče povsem natančno določiti. Sodišče prve stopnje in tudi izvedenca sta kot (najverjetnejši) pričetek obratovanja upoštevala 1. 7. 2021, ko je bil odprt nov letališki terminal. Pritožnica se sicer temu datumu upira, vendar pa ne navede, kateri datum je bolj verjeten. Glede vlaganja 175.000,00 EUR v poslovne prostore pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je bila ta trditev upoštevana v izvedeniškem mnenju (list. številka 214 in 507).

32.Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnice tudi napačno uporabilo ugotovitve izvedencev glede vpliva državnih pomoči na izračun domnevno izgubljenega dobička. Očita tudi, da je obrazložitev sodbe sama s sabo v nasprotju, saj v prvem delu obrazložitve vztrajno navaja, da ne gre za spremenjene okoliščine, medtem ko v drugem delu navaja (točki 54. in 55.) obdobje izrednih razmer in državnih pomoči. Sodišču prve stopnje tudi očita, da ne bi smelo uporabiti prostega preudarka o oceni izgubljenega dobička. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje glede protipravnosti ravnanja toženke ugotovilo, da dejstvo nastopa stečaja stečajnega postopka nad F. niso spremenjene okoliščine, ki bi toženo stranko opravičevale od odstopa sklenitve glavne pogodbe. Ko je sodišče prve stopnje (in oba izvedenca) podalo razloge o državnih pomočeh, pa gre za dejstvo nastopa epidemije COVID-19, ki pa je, kot že rečeno, nastopila po tem, ko je tožena stranka tožeči stranki odpovedala sklenitev glavne pogodbe. Glede očitka odločanja po prostem preudarku, se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na določbo 216. člena ZPP, ki mu to omogoča upoštevaje že navedeno, da je škoda, ki se kaže v izgubljenem dobičku praviloma vedno ugotovljena z določeno stopnjo verjetnosti in je ni mogoče natančno določiti.

33.Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje tudi napačno določilo tek zakonskih zamudnih obresti, saj se dobički podjetij izplačujejo enkrat letno, po tem, ko se ugotovi bilančni dobiček. Izračun izvedenke C. je tak, da bi tožeča stranka v letih 2021 in 2022 zagotovo pridelala izgubo, pa je za navedeno obdobje še nagrajena z obrestno mero zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je višino izgubljenega dobička določilo na podlagi diskontiranja, ki sta ga opravila izvedenca (točka 50. obrazložitve) in sicer na dan 30. oziroma 13. 6. 2024, prav tako je (56. točka obrazložitve) pojasnilo način obračuna obeh izvedencev. Določilo ga je upoštevaje določbe 168. in 243. člena OZ ob uporabil pravil prostega preudarka (216. člen ZPP). Iz teorije izhaja, da je izgubljeni dobiček kot pravno priznana oblika premoženjske škode podobna, vendar ne povsem enaka, premoženjska kategorija kot čisti dobiček, ki se izkazuje v izkazu poslovnega izida. Izkaz poslovnega izida je namreč računovodski izkaz, izgubljeni dobiček pa je poslovnofinančna, in ne računovodska kategorija. V izkazu poslovnega izida družba izkazuje poslovni izid, ki ga je v poslovnem letu dosegla, izgubljeni dobiček pa je dobiček, ki bi ga oškodovanec dosegel, če ne bi bilo škodnega dogodka in tako ne drži pritožbena trditev, da je treba pri obračunu izgubljenega dobička upoštevati pravilo, da si podjetja dobiček izplačujejo enkrat letno, potem ko se ugotovi bilančni dobiček.

34.Glede obračuna obresti je sodišče prve stopnje pravilno sledilo določilu 299. in 378. člena OZ in sodni praksi.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je bil izgubljeni dobiček za leti 2025 in 2026 izračunan z diskontom na 30. 6. 2024 oziroma 13. 6. 2024 (točka 50. obrazložitve) in tako ne zdrži pritožbena trditev, da sodišče bi smelo obračunati zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje.

35.Tožena stranka očita tudi, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, saj so bile toženki vročene vloge tožeče stranke z dne 15. 2. 2023, 28. 4. 2022 in 17. 8. 2022 na naroku dne 14. 4. 2023, kar je bilo pozno, saj se na zaslišanje izvedenke toženka zaradi nepravočasno vročenih vlog tožnice ni mogla pravočasno in primerno pripraviti. Vloge so se nanašale na prvotno izvedeniško mnenje in ker je bila izvedenka na naroku že zaslišana, dodatnih vprašanj izvedenki iz teh vlog in pripomb niti ni bilo možno postaviti. Pomanjkljivosti pravočasnega vročanja so ravno v tem delu predstavljale direktno vzročno zvezo, ko je zaradi kršitve postopka prišlo do izgube pravice do izjave in kontradiktornosti postopka.

36.Pritožbeno sodišče na podlagi vpogleda v zapisnik (list. št. 261 in 262) ugotavlja, da drži, da tožeča stranka toženi kljub drugačnim navodilom sodišča prve stopnje ni vročila navedenih pripravljalnih vlog, vendar pa iz zapisnika izhaja tudi, da je sodišče prve stopnje zaradi tega narok preložilo na dan 7. 6. 2023, da je lahko tožena stranka na navedbe tožeče stranke odgovorila. Glede tega, da se ni mogla izreči glede zaslišanja izvedenke na naroku dne 14. 4. 2023, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je bila izvedenka zaslišana še enkrat, in sicer 17. 1. 2025, in tako ne drži, da ni mogla uveljavljati svojih pravic v tem postopku v povezavi s postavljanjem vprašanj izvedenki. Poleg tega pritožnica očitka prepoznega vročanja vlog niti ne konkretizira v smislu, kako konkretno naj bi vplival na pravilnost in zakonitost sodbe (339. člen ZPP).

Pritožba tožeče stranke

37.Pritožnica nima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo zahtevek v delu, ki se nanaša na navadno škodo, ki naj bi jo imela tožeča stranka, in sicer gre za stroške ter izdatke v višini 76.198,70 EUR, iz naslova stroškov dela oz. zaposlitve I. I., J. J., K. K., stroškov projektiranja, stroškov najema dodatnih prostorov, stroškov zaposlitve oblikovalke E. E. ter odvetniških stroškov.

38.Sodišče prve stopnje je v točkah 57. do 59. pojasnilo, da je izvedenka C. podala mnenje, da je ne glede na zneske dejansko nastalih stroškov ključna ocena izgubljenega dobička v obdobju od 1. 7. 2021 do 30. 6. 2026, saj bi ta moral pokrivati tudi vse že do 30. 6. 2021 dejansko nastale stroške. Izvedenka je te stroške vključila v izračun izgubljenega dobička, vendar pa je tudi pojasnila, da je izredno neracionalno in neekonomično, če ima na ponudnik 76.000,00 EUR stroškov v fazi pridobivanja posla, kar je sodišče prve stopnje sprejelo kot logično in mu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

39.Pritožnica se nepravilno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo obe škodi obračunati ločeno, torej stroške, ki jih je imel v fazi priprave za pridobitev posla, kot navadno škodo in stroške, ki jih je imel zaradi tega, ker se je posel izjalovil kot izgubljeni dobiček.

40.Povračilo škode je v OZ utemeljeno glede na vrsto nastale škode in glede na vrsto interesa oškodovanca (interes zaupanja oziroma interes izpolnitve). V 169. členu OZ je za primer nastanka škode določen koncept povračila celotne škode oziroma popolne odškodnine v znesku, ki je potreben, da postane premoženjski položaj oškodovanca takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Slednje velja tako v primeru deliktne odgovornosti kot tudi v primeru pogodbene odškodninske odgovornosti. Materialna škoda, do katere povrnitve ima oškodovanec pravico, obsega navadno škodo in izgubljeni dobiček (prvi odstavek 168. člena OZ).

41.Določba 132. člena OZ določa, da je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda).

42.Teorija pri pogodbeni odškodninski obveznosti govori o tako imenovanem negativnem ali pozitivnem pogodbenem interesu. Pozitivni ali izpolnitveni interes je škoda, ki nastane upniku ob veljavni pogodbi zaradi nepravilnosti pri njenem izpolnjevanju, negativni interes, imenovan tudi interes zaupanja, pa je premoženje, ki bi ga stranka imela, ko z drugo stranko sploh ne bi sklenila pogodbe.

43.Delitev škode glede na vrsto interesa se je v teoriji in sodni praksi uveljavila v zvezi s poslovno odškodninsko odgovornostjo. Če je pogodba veljavna (pravilno sklenjena) in pride do nepravilnosti pri izpolnjevanju pogodbe, nastane pogodbi zvesti stranki škoda, ker pogodba ni pravilno izpolnjena. Ta je opredeljena kot pozitivni pogodbeni interes. To je premoženje, ki bi ga prizadeta stranka imela, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Če pa pogodba ni veljavna in obveznosti ne nastanejo, ima oškodovanec nasproti tistemu, ki je za neveljavnost odgovoren, negativni pogodbeni interes oziroma interes zaupanja. To je premoženje, ki bi ga stranka imela, ko z drugo stranko sploh ne bi bila sklenila pogodbe.

44.Iz teorije in prakse izhaja, da je višina izgubljenega dobička (torej preprečitev povečanja premoženja ali tako imenovani pozitivni pogodbeni interes) enaka obsegu, za katerega bi se oškodovančevo premoženje povečalo, če ne bi bilo škodnega dogodka. To povečanje premoženja pa je škodni dogodek preprečil. Višina izgubljenega dobička je zato enak razliki med: vrednostjo oškodovančevega premoženja, kakršna bi bila, če škodnega dogodka ne bi bilo, in vrednostjo oškodovančevega premoženja, kakršna po škodnem dogodku dejansko je. Vrednost oškodovančevega premoženja bi v določenem obdobju povečevalo vse premoženje, ki bi ga oškodovanec v tem obdobju (dodatno) pridobil, če škodnega dogodka ne bi bilo in bi lahko opravljal dejavnost (posle), ki je zaradi škodnega dogodka ni mogel, kar so prihodki. Če pa bi oškodovanec v tem obdobju posloval, bi mu v zvezi s tem nastajali tudi stroški in drugi odhodki (ki mu zato, ker ni posloval, niso nastajali). Tudi pojavne oblike teh so lahko različne, med njimi tudi stroški v zvezi z uvrstitvijo (plasiranjem) njegovih proizvodov oziroma storitev na trg; na primer stroški oglaševanja in drugi stroški promocije, stroški delovanja njegove tržne mreže (njegovih prodajaln oziroma drugih načinov trženja), stroški dela (na primer plače zaposlenih). Ti stroški (in drugi odhodki) se v izkazu poslovnega izida izkazujejo kot odhodki. Pojem izgubljenega dobička predstavlja razliko med opisanimi dohodki in odhodki.

45.Stranka lahko zahteva tudi povrnitev škode zaradi zaupanja (tako imenovani negativni pogodbeni interes), kar so stroški, ki so nastali že pred samo kršitvijo pogodbene obveznosti, vendar so se zaradi kršitve izjalovili in postali nekoristni. Načeloma se izračun škode na tak način uporablja predvsem v primerih, ko veljavne pogodbe ni, ker je denimo nična, uspešno izpodbita ali sploh ni bila sklenjena, kot v tem primeru. Vendar takšna povrnitev škode ni omejena na te primere in se lahko zahteva tudi v primeru veljavne pogodbe. Upnik se praviloma za tak izračun škode odloči predvsem, kadar ne more izkazati škode v smislu izpolnitvenega oziroma pozitivnega pogodbenega interesa (izgubljeni dobiček).

46.Po soglasnem mnenju sodne prakse in teorije pa se lahko zahtevka, ki sta usmerjena na pozitivni oziroma negativni interes, uporabljata le alternativno. Oškodovanec ju ne more kumulirati, razlog pa je v tem, da bo vsak ponudnik stroške priprave ponudbe pokril s pričakovanim dobičkom iz pogodbe. Če bi mu povrnili oboje, bi to vodilo v previsoko povrnitev škode.

47.Po mnenju pritožbenega sodišča je glede zgornja pravna izhodišča, za katera se je zavzelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, izvedenka pravilno upoštevala stroške, ki so bili potrebni za pridobitev posla in vkalkulirani v poslovni načrt, ki je bil podlaga za izračun izgubljenega dobička, kot odhodek.

48.Pritožnica opozarja na izpovedbo izvedenca D., ki je te stroške za pridobitev posla opredelil kot navadno škodo in jih ni upošteval pri izgubljenem dobičku. Vprašanje opredelitve vrste škode je pravno vprašanje, ki ga rešuje sodišče in ne izvedenec, ki je strokovnjak za dejanska vprašanja s področij življenja, ki so tako kompleksna, da zahtevajo specializirana znanja, zato ni bistveno, kaj je glede pravne opredelitve škode navedel izvedenec.

49.Sklicevanje sodišča prve stopnje na stališče, da stranki, ki uveljavlja škodo iz naslova izgubljenega dobička (pozitivni pogodbeni interes), ne gre obenem navadna škoda (negativno pogodbeni interes), ko pogodba ni sklenjena, je glede na zgoraj navedeno prakso Vrhovnega sodišča in teorijo pravilno. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 287/2016 zavzelo stališče, da ima po našem pravu stranka pravico do izbire: pri razveljavljeni oziroma razdrti pogodbi lahko zahteva negativni ali pozitivni pogodbeni interes pogodbe in da tožnik ne more terjati tako pozitivnega kot negativnega pogodbenega interesa, vendar je izbira, katerega bo zahteval, na tožniku. Glede na vse zgoraj navedeno ne drži navedba pritožnice, da je s tem dvakrat na izgubi, ko ji ni priznana navadna škoda in še zaradi tega odhodka se zniža izračun izgubljenega dobička. Logika izgubljenega dobička (pozitivni pogodben interes) je, da bi v primeru sklenjene najemne pogodbe te stroške (glede sklenitve predpogodbe) tožeča stranka vsekakor imela in bi torej predstavljali odhodek pri pridobljenem dohodku (to je tudi način izračuna izgubljenega dobička). Pri izračunu izgubljenega dobička se upoštevajo odhodki, ki bi jih imel pogodbenik zaradi izvajanja pogodbe (npr. dodatne zaposlitve, priprava na pridobitev posla itd.).

50.Pritožbeno sodišče pripominja, da seveda mora biti podana vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem toženke torej izpopolnjene vse odškodninske predpostavke, saj iz mnenja izvedenke in samih trditev tožnice ob zaslišanju izvedenke (l. št. 281 in nasl.) izhaja, da je bilo delo v fazi pred predpogodbo (zatrjevana navadna škoda) tako obsežno tudi zato, da bi lahko uporabili to, kar je bilo pripravljenega za potrebe posla s toženo stranko, na podlagi pridobljenega posla referenčno tudi v drugih projektih oziroma imajo že projekt, ki je bil vzporedno delan na isti sistem in bi se tak strošek posledično razporedil še izven spornega posla, kar pa lahko presega vzročnost med toženkinim protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo.

51.V nadaljevanju je tožeča stranka obsežno ugovarjala višini ugotovljenega izgubljenega dobička, saj je menila, da bi morala izvedenca izračunati izgubljeni dobiček po t. i. primerjalni metodi. Tožeča stranka je v svojih ugovorih zoper izvedeniška mnenja opozorila na dejstvo, da izvedenca nista upoštevala najbolj relevantnih najnovejših podatkov o poslovanju podjetja H. d. o. o. na aerodromu ..., s katerim je tožeča stranka sklenila najemno pogodbo. Ti podatki bi se morali s primerjalno analizo upoštevati, ker predstavljajo z nekaterimi omejitvami povsem identično poslovanje tistemu, ki bi ga podjetje B. d. o. o. vršilo po usklajeni in nepodpisani pogodbi s toženo stranko.

52.Sodišče prve stopnje je v obsežno opravljenem dokaznem postopku, kjer je postavilo dva izvedenca ekonomske stroke, jima po pripombah obeh pravdnih strank naložilo dopolnilna izvedeniška mnenja, ju zaslišalo posebej in tudi skupaj, ugotovilo, da je metoda, ki sta jo neodvisno drug od drugega uporabila oba izvedenca ustrezna. Izvedenca sta tudi zelo natančno pojasnila, zakaj sta izbrala metodo analize posla oziroma neposredno metodo. Kot osnovo sta vzela poslovni načrt tožeče stranke. Pri tem sta se sklicevala na nesporne okoliščine, saj je tožeča stranka načrt pripravila, tožeča pa je bila z njim vsaj seznanjena, če ga že ne sprejema. Na tej podlagi sta pridobila najbolj zanesljive vhodne podatke. Pojasnila sta tudi, zakaj nista uporabila metode primerjave, ki jo želi tožnica, saj je iz javno dostopnih računovodskih podatkov za družbo H. d. o. o. za obdobje 2021 do 2023 izhajalo, da vključuje mnogo širši krog poslovanja, to je gostinski del in duty free, ki jih po predpogodbi tožeča stranka ne bi opravljala, in teh rezultatov ni mogoče enostavno preslikati na predvidevano poslovanje tožnice. Tudi po stališču sodne prakse je za oceno izgubljenega dobička mogoče uporabiti več modelov oziroma metod. Izbira in uporaba metode ocene škode, ki bo glede na okoliščine posameznega primera najustreznejša in bo glede na okoliščine konkretnega primera zagotovila najvišjo mogočo stopnjo verjetnosti hipotetičnega stanja brez kršitve, pa pogosto terja strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZP).

53.Tožena stranka je tudi navedla, da je sodišče narobe odločilo o razmerju pravdnih stroškov, saj je napačno seštelo vrednost zahtevkov po primarnem in podrednem zahtevku. Moralo bi odločiti zgolj o vrednosti spornega predmeta 250.867,70 EUR in od te vrednosti presojati uspešnost stranke v pravdi in v tem primeru je njen uspeh dve petini ter ne ena petina, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

54.Takšno stališče je napačno, saj je tožeča stranka primarno vložila tožbo o zahtevku na sklenitev pogodbe o najemu in še podrejeno za plačilo zneska 155.918,30 EUR in je o vsakem zahtevku sodišče odločalo ter je o obeh tekel sodni postopek. Po primarnem zahtevku tožeča stranka ni uspela, prav tako pa je uspela le z delom podrejenega zahtevka.

55.Odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka je glede na končni uspeh strank popolnoma pravilna in zakonita. Temelji na delnem uspehu obeh strank v pravdi in na določbi 2. odst. 154. člena ZPP, ki določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Okoliščine primera so torej tisto merilo, ki narekuje izbor metode oziroma načina vrednotenja uspeha stranke. V obravnavanem primeru je po oceni pritožbenega sodišča takšno ločevanje uspeha pri odločanju glede na primarni in podredni zahtevek primerno. Če bi tožeča stranka uspela s primarnim zahtevkom, potem bi sodišče prisodilo zgolj stroške v povezavi z izvedbo dokazov in odločanjem v zvezi s primarnim zahtevkom za sklenitev najemne pogodbe. V tem primeru pa je moralo sodišče izvajati dokaze v zvezi z zahtevkom po primarnem zahtevku in ko je ugotovilo, da le-ta ni utemeljen, še o podrejenem zahtevku, pri čemer je bilo treba postaviti kar dva izvedenca in presojati ostale dokaze v zvezi z ugotavljanjem višine izgubljenega dobička.

56.Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor pritožnici morebiti na kakšno pritožbeno navedbo nista dobili izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spoznata, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.

57.Pritožbi nista utemeljeni in ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

58.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi lastne stroške pritožbenega postopka in mora plačati tožeči stranki njene. Enako tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi lastne stroške pritožbenega postopka in mora plačati toženi stranki njene. Sodišče prizna le tiste stroške, ki so potrebni in sicer po 2.250 točk za odgovor na pritožbo tožeči stranki in 2.250 točk za odgovor na pritožbo toženi stranki (tarifna številka 22/1 OT), materialni stroški v višini 2% točk (tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.679,94 EUR, ki jih mora tožena oziroma tožeča stranka tožeči oziroma toženi stranki plačati v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.

-------------------------------

1 Npr. VSL II Cp 2056/2016 in druge. 2 Prim. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga str. 269. 3 Glej Juhart, M., E-paket,Obligacije, Komentar Obligacijskega zakonika, Tax-Fin-Lex, komentar k 112. členu OZ. 4 Glej Plavšak, N., E-paket,Obligacije, Komentar Obligacijskega zakonika, Tax-Fin-Lex, komentar k 168. členu OZ. 5 Enako. 6 Enako. 7 Sodba VS RS II Ips 356/2008. 8 Glej VS RS Sklep III Ips 15/2023, točka 22. 9 Dolenc, M., Pogodbena odškodninska odgovornost v sodni praksi, Pravosodni bilten, letnik 2004, stran 283 in Možina, D. Odškodninska odgovornost v zvezi s postopki javnega naročanja, Podjetje in delo številka 1/2018, stran 21. 10 Glej VS RS Sklep III Ips 15/2023, točka 20. 11 Dolenc, M., Pogodbena odškodninska odgovornost v sodni praksi, Pravosodni bilten, letnik 2004, stran 276 in Možina, D. Odškodninska odgovornost v zvezi s postopki javnega naročanja, Podjetje in delo številka 1/2018, stran 22. 12 Glej npr. VS RS Sklep II Ips 94/2020, točka 8. 13 Možina, D. Odškodninska odgovornost v zvezi s postopki javnega naročanja, Podjetje in delo številka 1/2018, stran 24. 14 VS RS Sklep II Ips 287/2016, II Cp 725/2017. V sklepu VS RS II Ips 15/2023 Vrhovno sodišče ne zavzame stališča, da je mogoče kumulirati negativni in pozitivni pogodbeni interes, pač pa je reševalo vprašanje, za katere vrste pogodbeni interes gre v primeru razveljavitve pogodbe zaradi prekoračitve pooblastila za zastopanje oškodovani stranki. 15 Možina, D. Odškodninska odgovornost v zvezi s postopki javnega naročanja, Podjetje in delo številka 1/2018, stran 24. 16 Glej npr. VS RS III Ips 45/2014, II Ips 94/2020, VS RS III Ips 79/2016. 17 Glej Betetto, N., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV založba, Ljubljana, 2010 stran 31 in npr. VSL Sklep II Cp 1420/2021, v tem primeru je sicer šlo za odločanje o odškodnini.