Jedro

Ustavna prepoved ponovnega sojenja se nanaša samo na sojenje za kaznivo dejanje kot konkretno ravnanje posameznika v zunanjem svetu, ne pa na pravno opredelitev tega ravnanja v takem pomenu, da je bil obsojenec za istovrstno kaznivo dejanje že enkrat prej sojen.

Izrek

Zahteva obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Temeljno sodišče je s sodbo spoznalo obs. za krivega kaznivega dejanja goljufije po 3. in 1. odstavku 171. člena KZ RS in ga obsodilo na kazen 3 let zapora, nato pa mu je z upoštevanjem te kazni in že določene kazni 7 let zapora, na katero je bil obsojen zaradi kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 171. člena in 3. in 1. odstavku 171. člena KZ RS s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v zvezi s sodbo Višjega sodišča in izreklo eno samo kazen 8 let in 6 mesecev zapora. S sodbo Višjega sodišča, ki je prav tako navedena v uvodu, je bila pritožba obsojenčeve zagovornice zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Kazen, v katero je vštet pripor od 24.10.1989 do 27.10.1989 ter pripor in prestana kazen od 21.11.1991 dalje, obsojenec prestaja v KPD.

Obsojenec v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe uveljavlja, da po 31. členu Ustave in po zakonu za isto kaznivo dejanje, za katero je že bil pravnomočno kaznovan, ne bi smel biti ponovno sojen. Meni tudi, da sploh ni bila podana podlaga za obsodbo za kaznivo dejanje, marveč je lahko šlo le za civilnopravni spor v zvezi z legalnim posojilom oziroma zamenjavo avtomobila. Nikogar ni spravil v zmoto in ničesar ni lažno prikazoval, zato znaki kaznivega dejanja niso izkazani. Smiselno predlaga, naj se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se oprosti obtožbe.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

V zakonu o kazenskem postopku je v zvezi s prepovedjo ponovnega sojenja v isti stvari iz 31. člena Ustave Republike Slovenije podrobneje določeno, da je zaradi kršitve te prepovedi lahko podana taka kršitev kazenskega zakona, ki po 3. točki 365. člena ZKP pomeni poseben pritožbeni razlog, po 2. točki 427. člena (prav po 1. točki 427. člena) pa tudi poseben razlog za vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Ta razlog pa pri vloženi obsojenčevi zahtevi ni izražen, saj niti iz predloženih spisov niti iz same obsojenčeve zahteve ni videti, da bi bil obsojenec že kdaj prej sojen za kaznivo dejanje goljufije po 3. odstavku 71. člena KZ RS, storjeno na škodo iste oškodovanke. Ustavna prepoved ponovnega sojenja se seveda nanaša samo na sojenje za kaznivo dejanje kot konkretno ravnanje posameznika v zunanjem svetu, ne pa na pravno opredelitev tega ravnanja v takem pomenu, da obsojenec, potem ko je bil že enkrat obsojen zaradi kaznivega dejanja goljufije po 3. odstavku 171. člena KZ RS, ne bi bil mogel biti kasneje sojen še za drugo dejanje, če je to prav tako pravno opredeljeno kot goljufija po 3. odstavku 171. člena KZ RS. Tudi če obsojenec misli, da se mu ne bi smela v novi obsodbi upoštevati kazen iz prejšnje pravnomočne obsodbe, s tem očitno nepravilno razume določbe zakona, saj se tako izrekanje enotne kazni obsojencu, ki je po določbi 49. člena KZ SFRJ v zvezi s 4. členom ustavnega zakona Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) celo predpisano kot obvezno in je v vsakem primeru obsojencu le v korist, še ne more šteti za ponovno sojenje v isti stvari.

Obsojenec v zahtevi z navajanjem nekaterih okoliščin, na katere se je sicer skliceval že v svojem zagovoru, namreč, da si je denar samo izposodil, da mu je bila vrnitev denarja preprečena s prijetjem in podobno, smiselno samo poskuša ponovno izpodbijati dejansko stanje, le-to pa glede na določbo 427. člena ZKP ne more biti predmet izrednega preizkusa pravnomočne sodbe.

Glede na to, da obsojenec ne navaja nobenega utemeljenega razloga, iz katerega se zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe po zakonu sme vložiti, je senat vrhovnega sodišča v skladu z določbami 421. in 429. člena moral njegovo zahtevo zavrniti kot neutemeljeno.