Jedro

Sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izhaja iz dejanske obrazložitve odpovednega razloga, na katerega se v odpovedi sklicuje delodajalec. Ta v sodnem postopku ne more uveljavljati drugih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma navajati dodatnih razlogov za odpoved pogodbe. Iz sporne odpovedi iz poslovnega razloga izhaja le, da je zaradi preselitve trgovine na novo manjšo lokacijo prenehala oziroma se je zmanjšala potreba po delu prodajalcev. Zato dodatnih razlogov (da je poslovni razlog podan tudi zaradi zmanjšanja prometa oziroma upada dohodka na novi lokaciji in povečanih stroškov najema) sodišče ne more upoštevati.

Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi določili, da bo tožnica opravljala delo v določeni poslovni enoti trgovine in po potrebi tudi zunaj poslovne enote na območju, ki ga pokriva podjetje s svojo dejavnostjo. Ob tej opredelitvi kraja tožničinega dela v pogodbi o zaposlitvi zgolj zaradi selitve trgovine na drugo lokacijo ni bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu določb prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (I., II., III., V. in VI. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 11. 2013 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od prenehanja delovnega razmerja do 13. 5. 2014 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo oziroma nadomestilom plače in pripadajoče dodatke, od bruto zneska odvede davke in prispevke, tožnici pa izplača ustrezno neto zneske plače oziroma nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec, ter da jo prijavi v zavarovanje (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača denarno povračilo v znesku 3.500,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek iz naslova denarnega povračila (razliko do vtoževanega zneska 3.918,30 EUR) zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 508,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške postopka pa krije sama (točki V in VI izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). V pritožbi navaja, da sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi predvsem v preselitvi trgovine v manjše poslovne prostore na A. ulici 31 v B., zaradi česar je zmanjšana potreba po številu zaposlenih prodajalk. Razlogi prvostopenjske sodbe v točki 9 obrazložitve so nejasni in med seboj v nasprotju, predvsem pa v nasprotju z listinskimi dokazi in izpovedmi prič. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da ni izrecnega dokaza o velikosti zmanjšanja poslovnih prostorov, saj je iz predloženih najemnih pogodb razvidna velikost poslovnih prostorov na stari in novi lokaciji. Tožena stranka meni, da je potrebno upoštevati dejstvo, da je na novi lokaciji prišlo do zmanjšanja prometa po dohodkovni plati. Ekonomski učinki selitve na drugo lokacijo so bili slabši od pričakovanih. Zmanjšanje površine poslovnih prostorov in upad dohodka sta utemeljena razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju potreb po novih delavcih niso pravilne, zlasti pa jih ni mogoče utemeljevati z odprtjem trgovine na novi lokaciji "C. ulica" v B.. Tožnici je bila ponujena sklenitev podjemne pogodbe le zaradi tega, ker ni bilo potrebe po zaposlitvi. Tožnica je imela možnost sklenitve podjemne pogodbe in s tem povezane eventualne zaposlitve v novi poslovalnici, kar je odklonila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnica je na pritožbo tožene stranke podala odgovor na pritožbo. Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, kot tudi tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Ne gre za zatrjevano nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih, ker je sodišče prve stopnje na podlagi dejanskih ugotovitev, povzetih v 10. točki prvostopenjske sodbe, presodilo, da zatrjevani odpovedni razlog ni podan. Razlogi o odločilnih dejstvih niso nejasni in si v sodbi sodišča prve stopnje ne nasprotujejo ter omogočajo preizkus v pritožbenem postopku. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Prav tako pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče prve stopnje o sami vsebini teh listin v razlogih izpodbijane sodbe ne navaja kaj drugega, kot pa iz teh listin izhaja. Tožena stranka bi morala konkretno navesti, katere so tiste navedbe o vsebini listin ali pa zapisnikov o zaslišanju prič, ki so v nasprotju s tem, kar je vsebina teh listin oziroma zapisnikov, vendar tega ni storila.

Po 1. alinei prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Po določbi drugega odstavka 83. člena ZDR-1 delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, v takšnem primeru pa je tudi dokazno breme (torej breme dokazovanja utemeljenega razloga za odpoved) na njegovi strani (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče vezano na opredelitev razloga za odpoved, na katerega se sklicuje oziroma ga obrazloži delodajalec. Dolžnost pisne obrazložitve dejanskega razloga odpovedi izhaja iz drugega odstavka 87. člena ZDR-1. Sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga torej izhaja predvsem iz dejanske obrazložitve odpovednega razloga, na katerega se v odpovedi sklicuje sam delodajalec. Le-ta v sodnem postopku ne more več uveljavljati drugih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma navajati dodatnih razlogov za odpoved pogodbe; če jih uveljavlja, jih sodišče ne upošteva. Iz odpovedi iz poslovnega razloga z dne 15. 11. 2013 izhaja le, da je zaradi preselitve trgovine D. na novo manjšo lokacijo v B. prenehala oziroma se je zmanjšala potreba po delu prodajalcev. Dodatnih razlogov (da je poslovni razlog podan tudi zaradi zmanjšanja prometa oziroma upada dohodka na novi lokaciji in povečanih stroškov najema) sodišče ne more upoštevati, temveč presoja le obstoj in zakonitost odpovedi tistega razloga, iz katerega je pri podani pisni odpovedi izhajal in ga obrazložil sam delodajalec.

Stranki sta v 3. členu njune zadnje pogodbe o zaposlitvi, ki je veljala od 1. 6. 2012 dalje, določili, da bo tožnica „opravljala delo v poslovni enoti D. trgovine v B. in po potrebi tudi zunaj poslovne enote na območju, ki ga pokriva podjetje s svojo dejavnostjo". Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v septembru 2013 preselila lokacijo trgovine z E. ulice na A. ulico v B.. Ob navedeni opredelitvi kraja tožničinega dela v pogodbi o zaposlitvi zgolj zaradi selitve trgovine na drugo lokacijo ni bil podan utemeljen poslovni razlog v smislu določb prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi, ki je v prvi vrsti določala kraj opravljanja dela v poslovni enoti D. trgovine v B..

Prenehanje potreb po opravljanju dela na delovnem mestu tožnice je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljila s tem, da je bila v septembru 2013 zaključena preselitev na drugo lokacijo v manjše poslovne prostore, s tem pa je prišlo do prenehanja potreb po delu prodajalcev. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila tožnica v času selitve lokacije trgovine v bolniškem staležu, ki je trajal od 24. 6. 2013 do 30. 9. 2013. S 1. 10. 2013 je tožnica nastopila delo na novi lokaciji, z istim dnem pa je tožena stranka zaposlila F.F. na delovno mesto prodajalke na isti lokaciji za določen čas. Navedeno pomeni, da je tožena stranka po zaključeni preselitvi na drugo lokacijo ter pred obvestilom tožnici o nameravani odpovedi in odpovedjo na enakem delovnem mestu zaposlila drugo delavko. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je direktor tožene stranke tožnici po datumu zaključku njene začasne nezmožnosti za delo namesto zaposlitve za nedoločen čas predlagal prenehanje pogodbe o zaposlitvi in sklenitev podjemne pogodbe, kar kaže na to, da je pri toženi stranki še naprej obstajala potreba po delu prodajalke. Tudi sicer delodajalec ne more odpovedati pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas delavcu iz poslovnega razloga, če na istem delovnem mestu prav takrat zaposluje delavca za določen čas. Če bi se dejansko zmanjšale potrebe po delu prodajalcev po zaključeni selitvi na drugo lokacijo, tožena stranka pač ne bi več sklepala novih pogodb o zaposlitvi z delavko po pogodbi o zaposlitvi za določen čas in bi obdržala v delovnem razmerju tožnico, ki je na istem delovnem mestu zaposlena za nedoločen čas. Drugačno ravnanje predstavlja zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 376/2006 z dne 19. 12. 2006).

Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je odpoved brez obstoja utemeljenega poslovnega razloga nezakonita. Glede na to, da tožnica ni želela nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo obstoj delovnega razmerja od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do zaključka glavne obravnave, tj. do 13. 5. 2014. Na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 je sodišče prve stopnje toženi stranki tudi utemeljeno naložilo, da tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 13. 5. 2014 prizna delovno dobo, jo prijavi v zavarovanje in ji iz naslova plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna bruto plačo, zanjo plača davke in prispevke ter ji izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je tožnici dosodilo denarno povračilo v višini 3.500,00 EUR, pri čemer tožena stranka v pritožbi višine niti ne izpodbija.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.