Jedro

Ob ugotovljenem dejstvu, da se je tožena stranka seznanila s poslovnim razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi že 4.7.2002, je bila odpoved z dne 22.8.2003 podana po poteku zakonskega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR. 30 dnevni subjektivni in 6. mesečni objektivni rok po 5. odstavku 88. člena ZDR je sicer lahko začel teči šele po uveljavitvi ZDR, kar pa ne vpliva na zaključek, da sta oba roka, ki ju je potrebno šteti za prekluzivna roka, že potekla.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 22.8.2003 in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami iz dela. Odločitev je utemeljilo s tem, da se je tožena stranka z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila že 4.7.2002 in je z odpovedjo več kot eno leto po tem prekoračila zakonski rok za odpoved po 5. odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list Republike Slovenije, št. 42/2002).

Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z ugotovitvijo, da je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala tožniku po izteku zakonsko določenega roka, ki ima značaj prekluzivnega roka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga razveljavitev prvo in drugostopenjske sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil tožnik izvoljen za sekretarja tožene stranke dne 22.4.1997 in da je delovno razmerje sklenil s 1.5. 1997. Kasneje, dne 28.3.2002, ni bil ponovno izvoljen. Kljub temu mu je tožena stranka podaljšala opravljanje funkcije do 15.6.2002 in se potem odločila, da sekretarja ne bo več imela. Tožnikova pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za čas mandata. Nižji sodišči sta se neutemeljeno oprli na to, da se je tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved dne 4.7.2002. Pri tem tudi nista upoštevali dejstva, da je bila tožniku izdana prepoved prostega prihoda v prostore tožene stranke. Toženi stranki ni jasno, kako in na kakšni podlagi sta sodišči prišli do zaključka, da je ravnala nezakonito in to v takšni meri, da je bilo potrebno razveljaviti odpoved pogodbe o zaposlitvi. Čas seznanitve z odpovednimi razlogi ne more biti 4.7.2002, saj je ZDR začel veljati šele v letu 2003. Rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni prekluzivni rok, saj bi to pripeljalo do zaključka, da odpovedi iz poslovnega razloga ni mogoče podati po preteku določenega časa, niti če se finančne ali druge razmere pri delodajalcu še poslabšajo. Stranki sta v drugem sodnem postopku dne 3.7.2003 sklenili sodno poravnavo, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo tožniku iz naslova nezakonito odpovedanega delovnega razmerja izplačala 3.000.000 tolarjev, priznala pa mu je tudi obstoj delovnega razmerja. Tožniku je bilo takrat poznano, v kakšni finančni situaciji se tožena stranka nahaja, zaradi česar je ob ugotovitvi, da delovno mesto sekretarja pri njej ne obstaja več in da za to delo ni potrebe, razumljivo, da je tožniku poskušala odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ki jo je podala v šestmesečnem objektivnem roku, odkar je zvedela za težko finančno situacijo. Po njenem mnenju sta nižji sodišči tudi prekoračili tožbeni zahtevek, saj je tožnik zahteval le ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ne pa njene razveljavitve. Tožena stranka to povezuje z dejstvom, da naj bi se tožnik vseskozi zavedal, da je sklenil delovno razmerje pravzaprav za določen čas trajanja mandata. Nedopustno je, da bi po koncu tega mandata še vedno ostal na delu pri delodajalcu, ki možnosti za njegovo zaposlitev nima.

Na podlagi 375. člena ZPP je bila revizija poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim opozarja na to, da je tožena stranka z njim 3.7.2002 sklenila sodno poravnavo, s katero je bilo ugotovljeno, da mu delovno razmerje ni prenehalo in še vedno traja, sicer pa se tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama sklicuje na razloge odpovedi iz leta 2002. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadaljnji).

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede na to je revizijsko sodišče vezano na dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ki jih je pravilno povzelo tudi pritožbeno sodišče. Zato se tudi ne spušča v revizijske navedbe, ki se v večjem obsegu nanašajo prav na očitek nepravilnega ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Tožena stranka v zvezi z revizijskim razlogom bistvenih kršitev določb postopka konkretneje navaja le-to, da naj bi nižji sodišči prekoračili tožbeni zahtevek, saj je tožnik v tožbi zahteval le ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa je odpoved razveljavilo. Tudi če bi v tem primeru dejansko šlo za prekoračitev tožbenega zahtevka, bi bila revizija dopustna le, če bi bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. odstavek 370. člena ZPP). Vendar ni tako. Tudi sicer o prekoračitvi zahtevka ni mogoče govoriti, saj ima odločitev o ugotovitvi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (opredelitev po 3. odstavku 204. člena ZDR) v individualnem delovnem sporu enake pravne učinke kot odločitev o razveljavitvi takšne odpovedi. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo na podlagi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list Republike Slovenije, št. 19/94), v skladu s 23. členom tega zakona pa ni bilo vezano na tožbeni zahtevek delavca.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Tožnik je bil 22.4.1997 izvoljen za sekretarja pri toženi stranki. Na kasnejših volitvah dne 28.3.2002 ni bil ponovno izvoljen, kljub temu pa je še ostal na tem delovnem mestu, ki ga je tožena stranka dne 4.7.2002 (s 1.7.2002) začasno ukinila, naloge sekretarja pa sta začasno prevzela predsednik in podpredsednik. Na seji tožene stranke istega dne je bilo tudi sklenjeno, da se pristopi k razrešitvi njegovega statusa, s tem da se tožnika prerazporedi na delo k drugemu delodajalcu. To se očitno ni zgodilo, med strankama pa je prišlo tudi do sodnega spora zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku v decembru 2002. V tem delovnem sporu (zadeva Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Slovenj Gradcu, opr. št. Pd 16/2003) sta stranki dne 3.7.2003 sklenili sodno poravnavo, v kateri sta ugotovili, da tožniku s 15.12.2002 ni prenehalo delovno razmerje in mu še traja (očitno torej ni šlo le za delovno razmerje za določen čas), tožena stranka pa se je zavezala tožniku izplačati neto znesek 3.000.000 SIT iz naslova plač od 15.6.2002 do sklenitve sodne poravnave in iz naslova jubilejne nagrade za 30 let delovne dobe. Kljub sodni poravnavi je tožena stranka že 17.7.2003 tožnika obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (v skladu s 3. odstavkom 83. člena ZDR). V tem obvestilu se je sklicevala na to, da bo pogodbo odpovedala glede na sklep z dne 4.7.2002 o tem, da začasno zaradi ekonomskih razlogov ne obstaja več potreba po opravljanju dela sekretarja. Na enako ugotovitev se tožena stranka sklicuje tudi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22.8.2003. Po 5. odstavku 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Ob ugotovljenem dejstvu, da se je tožena stranka seznanila s poslovnim razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku že 4.7.2002 (kot izrecno izhaja iz sklepa 5. seje tožene stranke s tega dne in na kar se je tožena stranka sklicevala že v obvestilu o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga ter v sami odpovedi, o tem pa je izpovedal tudi predsednik tožene stranke - med drugim tudi, da od 4.7.2002 ni bilo nobene bistvene spremembe v zvezi z njenim poslovanjem oziroma finančnim stanjem), sta prvo in drugostopenjsko sodišče pravilno ugotovili, da je bila odpoved podana po poteku zakonskega roka. Datum seznanitve je sicer dejanska ugotovitev, v katero revizijsko sodišče ne more poseči (3. odstavek 370. člena ZPP).

Revizija neutemeljeno opozarja na to, da je ZDR stopil v veljavo šele 1.1.2003, saj je to v razlogih sodbe upoštevalo že pritožbeno sodišče. Pravilno je štelo, da je 30 dnevni subjektivni in šestmesečni objektivni rok po 5. odstavku 88. člena ZDR lahko začel teči šele z uveljavitvijo ZDR. To pa v konkretni zadevi ne more vplivati na zaključek, da sta oba roka pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga že potekla.

Revizijsko sodišče se tudi strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da ima rok po 5. odstavku 88. člena ZDR značaj prekluzivnega roka, sicer pa poudarja, da tudi drugačna presoja (torej, da gre za zastaralni rok) ne bi mogla vplivati na odločitev v tej zadevi, saj je tožnik že v tožbi izrecno uveljavljal, da odpoved ni bila podana v zakonsko predpisanem roku.

Iz zakonske opredelitve, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga, izhaja, da po poteku teh rokov delodajalec ne more več podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga, s katerim je bil seznanjen pred več kot 30 dnevi, oziroma ki obstaja šest mesecev, ne glede na to, ali razlog ob podaji odpovedi še vedno traja ali je že prenehal. Ta zakonska opredelitev kaže na prekluzivno naravo navedenih rokov. Za prekluzivne roke gre namreč v primeru, če je določeno, da s potekom tega roka preneha pravica ali odgovornost, v konkretnem primeru pravica delodajalca, da od seznanitve oziroma nastanka istega razloga delavcu lahko še poda odpoved pogodbe o zaposlitvi.

S tem v zvezi se pritožbeno sodišče pravilno sklicuje tudi na določbo 345. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list Republike Slovenije, št. 83/2001) v povezavi z 11. členom ZDR, po katerem se pravila o zastaranju ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. Zastaranje v nasprotju s prekluzijo pomeni, da preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, sama obveznost pa obstaja še naprej kot naturalna ali neiztožljiva. Če pa z iztekom roka ugasne sama pravica, nastopi prekluzija, zakonsko določen rok za uveljavljanje pravice pa je prekluzivni rok. Tega zakon določa predvsem v primerih, ko želi dolžnika rešiti negotovosti, ali bo upnik uveljavljal svojo pravico ali ne. Pri tem gre za pravice, za katere je običajno negotovo, ali jih bo upnik uveljavljal ali ne. V nasprotju s tem pri zastaralnih rokih preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, ker je upnik pasiven; gre za obveznosti, pri katerih je običajno, da pasivnost na strani upnika ni podana. Prekluzivni roki so običajno tudi krajši od zastaralnih, zanje pa tudi ne veljajo pravila o zadržanju (358. do 363. člen OZ) in pretrganju (364. do 370. člen OZ), kot to velja za zastaranje. Glede na pojasnjeno razlikovanje med prekluzivnimi in zastaralnimi roki je potrebno roka v prvem stavku 5. odstavka 88. člena ZDR šteti za prekluzivna roka.

Ker torej revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.