Jedro

Znanje o pravilnem higienskem in sanitarnem ravnanju s hrano in prehrambenimi izdelki tožnici ne bi pomagalo izogniti se škodnemu dogodku. Njena teza, da do nezgode ne bi prišlo, če tega dne ne bi bila razporejena v kuhinjo, je zgrešena. Naravna vzročnost kot predpostavka za odškodninsko odgovornost je tako v pravni teoriji kot v sodni praksi že opuščena. Upoštevni so namreč le pravno odločilni oziroma adekvatni vzroki za nastalo škodo. Za naključnost trka, iz katerega izvira tožničina škoda, ne odgovarja toženkin zavarovanec. Sicer pa mora vsakdo predvsem sam poskrbeti za svojo varnost. To velja tudi za tožnico, ki bi morala pri izstopu iz čajne kuhinje gledati, kam stopa, oziroma svoje gibanje prilagoditi konkretnim okoliščinam.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem sojenju zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženka plačati 7.620,35 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2015 dalje. Tožnici je naložilo, da mora toženki povrniti 97,85 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe ali njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi imel varovanec toženkinega zavarovanca spremljevalca ali bi si pri hoji pomagal z belo palico. V tem primeru bi hodil po sredini prostora in ne bi drsal po zidu ter tako prišel v neposredno bližino vrat, skozi katera je tožnica želela zapustiti kuhinjo. Sodišče se s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Sicer pa je bila pot v spremenjenih okoliščinah tudi za varovanca nekaj novega in neobičajnega, zato se ni bil sposoben varno gibati. Poleg tega ga s spremenjenim režimom poti zaradi vzdrževalnih del ni nihče seznanil. Res se njegova pot ni spremenila, spremenila pa se je pot delavcev, ki so delali v kuhinji, zato je prišlo do križanja njihovih poti. Delo v kuhinji torej ni bilo organizirano na pravilen način. Za del objekta, kjer je prišlo do škodnega dogodka, varnostni načrt ni bil izdelan. Tožnica je bila šele uro pred pričetkom dela obveščena o premestitvi na delovno mesto pomočnice v razdelilni kuhinji. Ker ni bila ustrezno izobražena, se v kuhinji sploh ne bi smela nahajati. Sodišče je bistveno kršilo pravila postopka, ker v obrazložitvi sodbe med dokazi, ki so bili izvedeni v dokaznem postopku, ni navedlo izvedenskega mnenja. Poleg tega sodišče v sodbi po nepotrebnem polemizira z izvedencem, čeprav njegov zaključek, da delo ni bilo pravilno organizirano, ne dopušča nobenega dvoma. Vzdrževalna dela so posredno vplivala tudi na razdeljevanje hrane, zato je drugačna ugotovitev izpodbijane sodbe zmotna in protispisna. Tožnica je povsem jasno izpovedala, da vrata, ki vodijo iz čajne kuhinje v jedilnico, na dan nastanka škode niso bila prehodna zaradi vzdrževalnih del, zato je morala v jedilnico po drugi poti.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku dopolnilo dokazovanje še z izvedencem za varstvo pri delu, nakar je nastanek škodnega dogodka znova pripisalo naključju. Pri tem je z obširnimi, vendar preglednimi in razumnimi razlogi prepričljivo zavrnilo vse trditve, s katerimi je tožnica poskušala utemeljiti svojo tezo, da je obravnavana škoda posledica neustrezne organizacije dela pri toženkinem zavarovancu.

6. Tožničino sklicevanje na izvedensko mnenje ni sprejemljivo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je izvedenec pri odgovorih na posamezna vprašanja presegel meje svoje pristojnosti, zato sodišče njegovemu mnenju v tem delu upravičeno ni sledilo. Sicer pa so v pravdi vsa dokazna sredstva enakovredna. Sodišče zato ni vezano na izvedensko mnenje, ampak ga mora, tako kot vse druge dokaze, oceniti skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar je sodišče prve stopnje storilo. Pravilnih in celovitih dejanskih in pravnih razlogov izpodbijane sodbe zato ni treba dopolnjevati ali ponavljati.

7. Glede na izid dokazovanja je jasno, da tožničine škode ni povzročil toženkin zavarovanec. Tožnica je očitno neprevidno stopila skozi vrata iz čajne kuhinje na hodnik in se tam zaletela v slepega varovanca. Tožnica v pravdi niti poskusila ni pojasniti, zakaj je pri izstopanju iz čajne kuhinje zanemarila najbolj osnovno oziroma običajno pazljivost, ki se pri hoji oziroma gibanju iz enega prostora v drugega pričakuje od vsakega povprečno skrbnega človeka. Prav tako ni pojasnila, zakaj se slepemu varovancu oziroma trku z njim nikakor ni mogla izogniti ali ga preprečiti.

8. Po ugotovitvi izpodbijane sodbe je tožnica prej že desetkrat pomagala v čajni kuhinji in pozna prostore zavoda, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Tudi spremenjen režim razdeljevanja hrane, ki je bil posledica obnove (oziroma vzdrževalnih del v drugem delu zavoda), ji ni mogel ostati neznan, saj še v pritožbi poudarja, da je „na dan nastanka škode uporabljala isto pot skozi ista vrata“.1 Glede na vrsto zavoda in njegov namen je povsem običajno, da se poti delavcev in varovancev zavoda križajo. Zgrešen je zato pritožbeni očitek, da delo ni bilo pravilo organizirano, ker je do takšnega križanja lahko prišlo. Varnostni načrt je bil izdelan za tisti del zavoda, kjer je potekala obnova. Iz izvedenskega mnenja pa ni razvidno, da bi moral biti v varnostni načrt vključen tudi hodnik, kjer je prišlo do obravnavane nezgode.

9. Neutemeljeno je tožničino vztrajanje, da bi varovanec, s katerim je trčila, moral imeti asistenco pri gibanju, torej spremljevalca in palico oziroma pripomočke za slepe, kar naj bi zagotovilo, da bi hodil bolj po sredini hodnika in ne ob steni. Po izpovedi zaslišanih prič (M. M., J. J. in R. G.) varovanec A. K., skladno z mnenjem strokovne službe zavoda, pomoči pri gibanju po zavodu ni potreboval. Drugačno pritožbeno stališče, da se zaradi spremenjenih razmer, s katerimi je bil seznanjen, vendarle ni bil sposoben varno gibati, je za presojo odgovornosti za obravnavano škodo brez pomena. Na te okoliščine bi se lahko skliceval kvečjemu varovanec sam, če bi se poškodoval. Tožnica pa z opozarjanjem nanje ne more zmanjšati teže svojega neprevidnega ravnanja.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožnica sploh ne bi smela biti razporejena na delo v kuhinjo, ker ni opravila ustreznega izobraževanja (obnovitvenega tečaja za sistem ...). Kot je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, znanje o pravilnem higienskem in sanitarnem ravnanju s hrano in prehrambenimi izdelki tožnici ne bi pomagalo izogniti se škodnemu dogodku. Njena teza, da do nezgode ne bi prišlo, če tega dne ne bi bila razporejena v kuhinjo, je zgrešena. Naravna vzročnost kot predpostavka za odškodninsko odgovornost je tako v pravni teoriji kot v sodni praksi že opuščena. Upoštevni so namreč le pravno odločilni oziroma adekvatni vzroki za nastalo škodo.

11. Dejansko stanje je bilo torej v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Za naključnost trka, iz katerega izvira tožničina škoda, ne odgovarja toženkin zavarovanec. Sicer pa mora vsakdo predvsem sam poskrbeti za svojo varnost. To velja tudi za tožnico, ki bi morala pri izstopu iz čajne kuhinje gledati, kam stopa, oziroma svoje gibanje prilagoditi konkretnim okoliščinam.

12. V postopku na prvi stopnji ni bilo očitanih procesnih kršitev, niti tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Čeprav sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe med naštevanjem izvedenih dokazov ni navedlo tudi izvida in mnenja izvedenca, ta pomanjkljivost ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Bistveno je namreč, da je dokaz z izvedencem ustrezno dokazno ocenilo. Kot že navedeno, sodišče ni vezano na izvedensko mnenje, zato ga je smelo in moralo kritično oceniti. Poleg tega je korektno povzelo vsebino vseh izvedenih dokazov, zato sodba ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Končno si tožnica napačno razlaga ugotovitev sodišča, da „tožnica ne trdi, da se vrata, skozi katera je izstopila in kjer je prišlo do škodnega dogodka, tudi sicer niso uporabljala za vstop v čajno kuhinjo in izhod iz nje“. Ne gre za protispisnost, kot poskuša prikazati pritožba. Navedeni zaključek je razumeti tako, da tožnica ni zanikala, da je ista vrata tudi že kdaj prej uporabila za vstop v čajno kuhinjo in izstop iz nje.

13. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Ker je tožnica s pritožbo propadla, jih mora kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Iz prijave nezgode – poškodbe pri delu (priloga A2) je razvidno, da je tožnica tega dne pred poškodbo že delala šest ur.