Jedro

Pritožbeni organ praviloma odloča o vseh pritožbah istočasno. Če pa gre za pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora, je treba pri njenem pošiljanju izvenobravnavnemu senatu in odločanju o njej upoštevati roke, določene v 4. in 6. odstavku 202. člena ZKP. S tem ko je preiskovalna sodnica obdolženčevo pritožbo predložila senatu, ne da bi čakala na potek roka za vložitev pritožbe zagovornikov, in ko je senat takoj odločil o njej, z drugim sklepom pa je odločil tudi o kasneje vloženi pritožbi zagovornikov, ni bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornikov obd. R.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 02.08.2002 uvedla zoper obd. R.Š. preiskavo zaradi kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ ter zoper njega odredila tudi pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in koluzijske nevarnosti po 1. in 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 05.08.2002 zavrnil obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno, s sklepom z dne 06.08.2002 pa tudi pritožbo njegovih zagovornikov.

Obdolženčevi zagovorniki, odvetniki dr. P.Č. in ostali iz G., so dne 06.08.2002 priporočeno po pošti zoper navedeni pravnomočni sklep vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in napadeno pravnomočno odločbo samo spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi, podrejeno pa, da v celoti razveljavi odločbi preiskovalne sodnice in izvenrazpravnega senata ter zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče je ugotovilo, da obstajata priporna razloga iz 1. in 2. točke 201. člena ZKP. Na obstoj begosumnosti sodišče sklepa iz dejstva, da se je obdolženec z odhodom v tujino že izogibal nastopu zaporne kazni v naši državi in da je po dejanju, katerega je sedaj utemeljeno osumljen, da ga je storil v Češki Republiki, odpotoval najprej v ZDA in se potem vrnil v domovino, očitno z namenom, da bi se izognil kazenskemu postopku v Češki Republiki. Te okoliščine sodišče utemljeno ocenjuje kot zadostne za ugotovitev, da obstaja priporni razlog begosumnosti. Tudi na obstoj koluzijske nevarnosti sodišče utemeljeno sklepa iz dejstva, da pomembni priči M.Š. in A.S. pred sodiščem še nista bili zaslišani, glede na tesne zveze z obdolžencem pa je očitno nevarno, da bi le ta na prostosti skušal nanju vplivati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je v zvezi z grajo utemeljenega suma in zaključka o obstoju pripornih razlogov ne opredeli glede tega, katere konkretne kršitve naj bi bile storjene z izpodbijanim pravnomočnim sklepom. Z navedbami, da priporna razloga, zaradi katerih je bil odrejen pripor zoper obdolženca, nista podana in drugačno presojo ugotovljenih ter po sodišču ocenjenih okoliščin, zlasti okoliščine, ki zadeva obdolženčev pobeg iz Republike Češke, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. S trditvijo, da ni podan utemeljen sum v smeri obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ker je šlo za zamenjavo, saj je obdolženec v celoti podoben bratu, zahteva nakazuje prav tako na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče je s sklepom z dne 05.08.2002 odločilo o pritožbi obd. R.Š. zoper sklep o uvedbi preiskave in odreditvi pripora, s sklepom z dne 06.08.2002 pa tudi o pritožbi zagovornikov zoper sklep o odreditvi pripora, ki so jo vložili priporočeno po pošti dne 05.08.2002. Sodišče je glede na navedeno odločilo o obeh pritožbah. Čeprav tega ni storilo hkrati, ni bistveno kršilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih določb 7. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po vložnikih zahteve za varstvo zakonitosti zatrjevana pomanjkljivost pa tudi ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeni organ praviloma odloča o vseh pritožbah istočasno. Toda v obravnavanem primeru gre za priporno zadevo, v kateri mora biti postopanje posebno hitro (2. odstavek 200. člena ZKP). Po določbi 4. odstavka 202. člena ZKP je treba pritožbo s prepisom zapisnika o zaslišanju, če je bil priprti zaslišan, in sklep o priporu takoj poslati senatu (6. odstavek 25. člena ZKP). Po določbi 6. odstavka istega člena mora senat, ki odloča o pritožbi, odločiti v 48 urah. Obdolženec je oddal pritožbo v Zaporih L., Oddelek N.m. dne 03.08.2002 ob 11.25 uri.

Preiskovalna sodnica je z dopisom z dne 04.08.2002 predložila sklep o odreditvi pripora s spisom in obdolženčevo pritožbo izvenobravnavnemu senatu Okrožnega sodišča v Krškem. Senat je odločil o obdolženčevi pritožbi dne 05.08.2002. Kot sledi iz poštne povratnice, so zagovorniki sprejeli sklep o odreditvi pripora šele dne 05.08.2002 in istega dne vložili zoper ta sklep pritožbo. Postopanje preiskovalne sodnice, ki je, ne da bi čakala na potek roka za vložitev pritožbe zagovornikov, obdolženčevo pritožbo predložila senatu, in postopanje senata, ki je o njej takoj odločil, je bilo v skladu z navedenimi določbami. V nasprotnem primeru bi lahko bile kršene obdolženčeve ustavne in zakonske pravice do svobode in do takojšnjega odločanja o pritožbi zoper sklep o priporu, posebej še v primeru ugotovitve, da za odvzem prostosti ni bilo zakonite podlage. Glede na to, in ker je senat odločil tudi o pozneje vloženi pritožbi zagovornikov ter na tak način znova presodil v obeh pritožbah uveljavljane okoliščine, povezane z ugotavljanjem obstoja utemeljenega suma in obstoja pripornih razlogov, je očitek zahteve za varstvo zakonitosti o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka neutemeljen.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obd. R.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).