Jedro

Preživnina mora biti primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka, določi pa se glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Slednje se ugotavljajo na podlagi podatkov o neto prejemkih zavezanca in celotnega njegovega premoženja, upoštevaje situacije, v katerih se nahaja glede na svojo delovno sposobnost, strokovno usposobljenost, zaposlitev, zdravstveno stanje.

Sodišče samo ugotavlja dejstva in izvaja dokaze, vendar le, kadar je to potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, njuno mladoletno hčerko T.S. dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo materi ter določilo mesečno preživnino zanjo v znesku 50,00 EUR od 1.5.2009 dalje. Določilo je stike med tožencem in mladoletno T. S. dvakrat mesečno ob sobotah med 10. in 16. uro, hčerka pa preživi pri tožencu tudi polovico šolskih počitnic in praznikov, po vsakokratnem konkretnem dogovoru med staršema.

Toženec se pritožuje zoper odločitev o določitvi višine preživnine ter predlaga spremembo sodbe tako, da se določi 20,00 EUR mesečne preživnine. Navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede njegovih življenjskih razmer in materialnega stanja. Poudarja, da je invalid prve stopnje, zaradi česar so njegovi nujni življenjski stroški mnogo višji, kot bi bili sicer. Toženčeva pokojnina znaša mesečno samo 230,00 EUR, varstveni dodatek in invalidnina pa so posledica njegovih višjih življenjskih stroškov. Invalidnost tožencu ne omogoča zaposlitve in si v tem položaju ne more pomagati, da bi bolje poskrbel za potrebe svojega otroka, kot mu to očita sodba. Toženec se pritožuje tudi zaradi odločitve o stikih z mld. T., saj je prepričan, da koristi otroka narekujejo, naj z očetom preživi več časa, kar je po njegovem prepričanju vsaj enkrat tedensko.

Pritožba ni utemeljena.

Skladno z določbami 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR mora biti preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka, določi pa se glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Slednje se ugotavljajo na podlagi podatkov o neto prejemkih zavezanca in celotnega njegovega premoženja, upoštevaje situacije, v katerih se nahaja glede na svojo delovno sposobnost, strokovno usposobljenost, zaposlitev, zdravstveno stanje. Glede toženca je v sodbi ugotovljeno, da je invalidsko upokojen, da prejema 230,00 EUR pokojnine ter varstveni dodatek in invalidnino, skupaj približno 400,00 EUR mesečno, da živi v najetem stanovanju, za katerega plačuje 50,00 EUR mesečno ter da se zaradi svoje invalidnosti z ničemer pridobitnim ne ukvarja. Glede na takšne premoženjske in pridobitne zmožnosti toženca je sledilo predlogu tožnice in določilo za preživljanje mladoletne hčerke pravdnih strank tožencu mesečno preživnino v znesku 50,00 EUR, ki predstavlja le manjši del otrokovih potreb, ocenjenih v denarju. Te namreč znašajo po ugotovitvi sodišča približno 300,00 EUR mesečno. Tožnica za otroka dobi 110,00 EUR otroškega dodatka. To pomeni, da bo morala večji del otrokovih potreb kriti sama, le manjši del pa toženec, nadalje pa tudi, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le dejanske toženčeve prejemke in ne tistih potencialnih, ki bi jih kljub svoji invalidnosti domnevno lahko pridobil, pa jih ne. Pritožba zato nima prav, ko sodbi očita zmotne in nepopolne ugotovitve življenjskih razmer in materialnega stanja toženca. Sodišče v sodbi res ni presojalo, ali so življenjski stroški toženca zaradi invalidnosti višji, kot bi bili sicer, saj tega toženec v postopku ni zatrjeval. 408. člen ZPP namreč sodišču nalaga, da samo ugotavlja dejstva in izvaja dokaze, vendar le, kadar je to potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok. Ob takšnem dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je izpodbijana sodba glede odločitve o višini preživnine materialnopravno pravilna.

Enako velja glede odločitve o stikih. Pri določitvi obsega stikov je sodišče prve stopnje upoštevalo mnenje CSD, ki je opravilo razgovor s tožencem, ki o tem ni bil zaslišan, ker se glavne obravnave ni udeležil oziroma jo je predčasno zapustil. Načelno je treba pritrditi pritožbi, da je v primeru, ko je otrok ob razvezi saj materi, zanj koristno, da so stiki z očetom čimbolj pogosti. Vendar v konkretnem primeru iz poročila CSD in iz izpovedi tožnice izhaja, da je imel toženec le minimalne stike z otrokom potem, ko se je odselil, čeprav mu jih tožnica ni branila. Ker je ob tem povedal, da ne ve še, ali si stikov s hčerko želi ali ne, je tudi zaradi koristi otroka primerna takšna pogostost stikov, kot je opredeljena v sodbi. Po ponovni vzpostavitvi rednih stikov med pritožnikom in hčerko pa seveda ni izključena nova odločba o stikih v primeru, če se bo izkazalo, da koristi otroka narekujejo pogostejše stike.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.