Jedro

Ob primerjavi zakonskih znakov je mogoče ugotoviti, da je kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ splošno v razmerju do drugih kaznivih dejanj, kjer prav tako pride do zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe. Gre torej za kaznivo dejanje, ki se uporablja le subsidiarno. Izvršitvena ravnanja pri kaznivem dejanju po 244. členu KZ se pojavljajo v treh oblikah. Izrabitev položaja je v tem, da storilec sicer ima pooblastilo za dejanje, ki ga opravi, vendar tega dejanja ne opravi v takšnem smislu, kot ga narekujejo interesi gospodarske družbe. Storilec prestopi meje svojih pravic tedaj, ko opravi dejanje, ki presega okvir njegovih pooblastil. Tretje izvršitveno ravnanje pa je, da storilec ne opravi svojih dolžnosti, ki bi jih glede na položaj moral storiti. Storilčevo početje pa mora biti povezano z njegovim položajem v gospodarski družbi, saj to kaznivo dejanje pomeni poslovno nezvestobo storilca do lastnika oziroma lastnikov družbe. Kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po 220. členu KZ je ožje in ga je možno storiti kot neizpolnjevanje dolžnosti ali kot zlorabo danega pooblastila. Pri neizpolnjevanju gre za opuščanje pogodbenih ali zakonskih dolžnosti, pri zlorabi pa za izkoriščanje pravic, ki jih ima storilec po pooblastilu. Pri tem mora biti pri storilcu podan namen, da s svojim početjem pridobi zase ali za koga drugega premoženjsko korist, ali pa, da bi zastopanega oškodoval. V pojem premoženjske koristi sodijo denar, vrednostni papirji, vse premične in nepremične stvari ter premoženjske pravice. Storilec nastopa kot zastopnik premoženjske koristi ali oskrbnik premoženja druge osebe. Takšen položaj mu daje bodisi zakon ali pa pogodba (predvsem pooblastilna pogodba).

Pooblastili, ki sta opisani, je možno smiselno enačiti s pooblastili, ki jih prejme odvetnik v zvezi s premoženjem zastopanega. Zato opisano dejanje ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbah obtoženčevih zagovornikov in okrožnega državnega tožilca se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se zoper obtoženega A. A., rojenega …. v kraju ..., občina ..., stanujoč na ..., na podlagi 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba, da je pri vodenju in nadzoru gospodarske dejavnosti z namenom, da družbi B. d. o. o. oziroma sebi pridobi premoženjsko korist, prestopil meje svojih pravic, z dejanjem pa je bila pridobljena velika premoženjska korist in mu je šlo za to, da svoji družbi B. d. o. o. oziroma sebi pridobi tako premoženjsko korist s tem, da je v Ljubljani kot direktor in edini ustanovitelj družbe B. d. o. o., ki je bila s strani družbe C. d. o. o., ki ga je zastopala E. E., pooblaščena za izbris družbe C. iz sodnega registra, prodajo in najem poslovnih prostorov in za vse druge pravne in upravne posle v imenu podjetja C. d. o. o., po pooblastilu z dne 5. 6. 1998 in po ekskluzivni posredniški pogodbi med družbo B. d. o. o. in družbo C. z datumom 8. 6. 1998 za posredovanje pri prodaji, najemu in oddaji nepremičnin lastnika nepremičnin D. d. d. v stečaju, ki so bili stvarni vložek v podjetje C. po Pogodbi o ustanovitvi mešanega podjetja C. d. o. o. z dne 21. 1. 1992, ki ga je tudi podpisala E. E., skratka pri dejanskem vodenju in nadzoru gospodarske dejavnosti družb B. d. o. o. in C. d. o. o., dne 30. 6. 1998 prekoračil prejeti pooblastili in brez vednosti in soglasja C. d. o. o., E. E. in F. F. kot odgovornih oseb v C., ter vednosti lastnikov nepremičnin D. d. d. v stečaju, sklenil štiri prodajne pogodbe med prodajalcem C. d. o. o. in kupcem B. d. o. o. in sicer: št. 6/98, katere predmet je skladiščni prostor v lameli 36 soseske S-I B. 36, parc. št. 001, 002 in 003/1 k. o. ... v neto izmeri 244m2 za kupnino 11.235.758,00 SIT, prodajno pogodbo št. 7/98, katere predmet je skladiščni prostor v lameli 34 soseske S-I B. 34, parc. št. 003, 001, 003/1 in 002 k. o. ... v neto izmeri 313,16 m2 za kupnino 14.370.391,00 SIT, prodajno pogodbo št. 8/98, katere predmet je lokal št. 24 v trgovskem poslovnem paviljonu D. 48 „P.“ parc. št. 006/3, 008/2, 009, 030/2, 024/2, 007, 008, 009, 004/2, 098/1, 097, 096, 095, 094, 092/2 k. o. ... v izmeri 69 m2 za kupnino 6.572.374,00 SIT in prodajno pogodbo št. 9/98, katere predmet je skladišče v S. št. 15, v trgovsko poslovnem paviljonu D. 48 „P.“ parc. št. 006/3, 008/2, 009, 030/2, 24/2, 007, 008, 009, 004/2, 098/1, 098, 096, 095, 094, 092/2 v izmeri 33,20 m2 za kupnino 1.580.312,00 SIT, pri tem pa je v vseh pogodbah v 3. členu pogodb navedel, da: “kupec celotno kupnino poravna tako, da s podjetjem D., kateri ima v podjetju 95% vložek (vse v osnovnih sredstvih), skompenzira z obveznostmi, ki jih ima prodajalec do kupca v obdobju od novembra 1997 do junija 1998. Pogodbeni stranki s podpisom te pogodbe potrjujeta, da je kupnina v celoti plačana - kupec do prodajalca nima več obveznosti iz naslova kupnine“, pri tem pa je A. dobro vedel, da družba B. d. o. o. ni imela nobenih odprtih terjatev do družbe C. d. o. o., niti ne do njenega večinskega ustanovitelja D., d. d., nakar je vse štiri prodajne pogodbe podpisal tako s strani prodajalca kot kupca in odtisnil žig C. d. o. o. in žig B. d. o. o., ter s pomočjo pooblastila, ki mu ga je dala E. E. dne 5. 6. 1998 overil podpis na teh kupoprodajnih pogodbah ter na tak način, ne da bi kaj plačal, pridobil družbi B. d. o. o. oziroma sebi tri skladiščne prostore in en lokal, da pa bi v nadaljevanju prikril sklenitev kupoprodajnih pogodb, na podlagi katerih je njegova družba postala lastnik teh nepremičnin, je v novembru 1998 direktorju družbe H. d. o. o., ki je kupila celotno premoženje D. d. d. v stečaju, G. G. lažnivo navajal, da bo pomagal pri prodaji istih nepremičnin v njihovi lasti v Republiki Sloveniji in zamolčal, da jih je že brezplačno prenesel na svojo družbo B. d. o. o. z zgoraj navedenimi prodajnimi pogodbami, nato pa je dne 1. 12. 1998 v Ljubljani izdal predlog kompenzacije, v katerem je vpisal lažne podatke, da C. na podlagi kreditne pogodbe K.P. 16/98 dolguje družbi B. d. o. o. 140.671.675,00 SIT in da B. d. o. o. dolguje C. d. o. o. enak znesek iz naslova kupnin po prodajnih pogodbah št. 6/98, 7/98, 8/98 in 9/98 in aneksih k tem pogodbam, ter tako na strani B. d. o. o. kot C. d. o. o. podpisal ta predlog kompenzacije, nato pa je dne 30. 11. 1998 sklenil aneks št. 1 k pogodbi št. 6/98, v katerega je vnesel, da se kupnina iz 3. člena prodajne pogodbe zviša za vložena sredstva obnove in dela v višini 47.133.625,00 SIT, istega dne je sklenil še aneks št. 1 k kupoprodajni pogodbi št. 7/98 ter po katerem se kupnina za nakup skladišča omenjenega prostora zaradi vloženih sredstev obnove in dela na objektu zviša za 60.282.300,00 SIT, dne 4. 12. 1998 aneks št. 2 k pogodbam 6/98, 7/98, 8/98 in 9/98, v katerega je napisal lažno vsebino, da v.d. direktorja D. G.G. potrjuje zapisnik skupščine C. d. o. o. z dne 15. 5. 1995, po prejšnjem pooblastilu z dne 5. 6. 1998, posredniško pogodbo z dne 8. 6. 1998, da pogodbeni stranki s podpisom tega aneksa potrjujeta pravnomočnost sklenjenih pogodb in aneksov k tem pogodbam med C.-em in B. d. o. o. ter izpolnitev vseh obveznosti iz naslova kupnine, ki so navedene v omenjenih pogodbah in aneksih, ter dne 10. 12. 1998 aneks k prodajni pogodbi št. 8/98, s katerim je popravil površino poslovnega paviljona na D. 48 P. tako, da znaša površina 69,17 m2 in ne 69 m2, nato pa vse štiri anekse podpisal tako na strani prodajalca C. d. d. kot kupca B. d. o. o. ter overil podpise pri notarki na podlagi pooblastila z dne 5. 6. 1998, ter si je na škodo dejanskega lastnika nepremičnin D. d. d. v stečaju oziroma njegovega pravnega naslednika I. d. o. o. pridobil premoženjsko korist po tržni vrednosti nepremičnin z dne 30. 6. 1998, to je 54.962.791,00 SIT oziroma protivrednost 229.355,66 EUR, ker pa se je v nadaljevanju družba H., ki je bila v popolni lastni družbe D. v letu 2003 na podlagi posadne listine vpisala lastništvo na nepremičninah na B. 34 in 36, brez sodelovanja obdolženega, nepremičnin na D. pa niso uspeli pridobiti, si je tako obdolženi A. A. pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 97.214,30 EUR, poskušal pa si je pridobiti še 132.142,36 EUR, kar pa mu zaradi ukrepanja družbe D. ni uspelo, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ.

II. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovano družbo I., d. o. o., Beograd, kot pravnega naslednika družbe D., d. d. - v stečaju, s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki obtoženčevih zagovornikov obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusno dobo tri leta. Odločilo je, da je obtoženec dolžan plačati oškodovani družbi I, d. o. o., Beograd kot pravni naslednici družbe D., d. d. - v stečaju, znesek 97.214,30 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovano družbo I. d. o. o., Beograd kot pravno naslednico družbe D. d. d. - v stečaju s presežkom njihovega premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo ter odločilo, da je obtoženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ustrezno sodno takso v višini 200,00 EUR.

2. Zoper sodbo so vložili pritožbe: - obtoženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; predlagali so spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obtoženca oprosti obtožbe; - državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji; predlagal je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi določena kazen zviša na dve leti zapora ter se mu v njenem okviru določi še poseben pogoj, da v roku dveh let plača oškodovani družbi I. d. o. o. znesek 97.214,30 EUR.

3. Na pritožbo zagovornikov je odgovoril državni tožilec s predlogom, naj sodišče druge stopnje to pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Ob odločanju o pritožbah je sodišče druge stopnje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga naredi v okviru prvega odstavka 383. člena ZKP, ugotovilo, da iz opisa dejanja izhajajo le znaki kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po prvem odstavku 220. člena KZ, za katero pa je kazenski pregon zastaral. 5. Čas storitve kaznivega dejanja je leto 1998, ko se je uporabljal KZ, ki je pričel veljati 1. 1. 1995. Ta Kazenski zakon je bil potem najprej spremenjen z novelo KZ-A, ki je stopila v veljavo 23. 4. 1999, kasneje pa še z novelo KZ-B, ki je stopila v veljavo 6. 5. 2004. S 1. 12. 2008 je stopil v veljavo Kazenski kazen, ki nosi oznako KZ-1, kasneje in sicer 15. 5. 2012 pa še novela KZ-1B.

6. Kaznivi dejanji zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ in zlorabe zaupanja po 220. členu KZ do uveljavitve KZ-1 nista bili deležni bistvenih sprememb.

7. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ stori kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja.

8. Kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po 220. členu KZ pa stori, kdor zastopa premoženjske koristi osebe ali oskrbuje njeno premoženje, pa ne izpolni svoje dolžnosti ali zlorabi dano mu pooblastilo z namenom, da bi pridobil sebi ali komu drugemu kakšno premoženjsko korist ali da bi oškodoval tistega, katerega premoženjske koristi zastopa ali njegovo premoženje oskrbuje. V drugem odstavku je še določena kvalifikatorna okoliščina, če je storilec skrbnik ali odvetnik.

9. Ob primerjavi zakonskih znakov omenjenih dveh kaznivih dejanj je mogoče ugotoviti, da je kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ splošno v razmerju do drugih kaznivih dejanj, kjer prav tako pride do zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe. Gre torej za kaznivo dejanje, ki se uporablja le subsidiarno (prvi odstavek 244. člena KZ: …, „pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja“). Izvršitvena ravnanja pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ se pojavljajo v treh oblikah. Izrabitev položaja je v tem, da storilec sicer ima pooblastilo za dejanje, ki ga opravi, vendar tega dejanja ne opravi v takšnem smislu, kot ga narekujejo interesi gospodarske družbe. Storilec prestopi meje svojih pravic tedaj, ko opravi dejanje, ki presega okvir njegovih pooblastil. Tretje izvršitveno ravnanje pa je, da storilec ne opravi svojih dolžnosti, ki bi jih glede na položaj moral storiti. Storilčevo početje pa mora biti povezano z njegovim položajem v gospodarski družbi, saj to kaznivo dejanje pomeni poslovno nezvestobo storilca do lastnika oziroma lastnikov družbe. Kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po 220. členu KZ je ožje in ga je možno storiti kot neizpolnjevanje dolžnosti ali kot zlorabo danega pooblastila. Pri neizpolnjevanju gre za opuščanje pogodbenih ali zakonskih dolžnosti, pri zlorabi pa za izkoriščanje pravic, ki jih ima storilec po pooblastilu. Pri tem mora biti pri storilcu podan namen, da s svojim početjem pridobi zase ali za koga drugega premoženjsko korist ali pa, da bi zastopanega oškodoval. V pojem premoženjske koristi sodijo denar, vrednostni papirji, vse premične in nepremične stvari ter premoženjske pravice. Storilec nastopa kot zastopnik premoženjske koristi ali oskrbnik premoženja druge osebe. Takšen položaj mu daje bodisi zakon ali pa pogodba (predvsem pooblastilna pogodba).

10. V obravnavanem primeru je v abstraktnem delu naveden zakonski tekst iz 240. člena KZ-1, da je obtoženec „pri vodenju in nadzoru gospodarske dejavnosti…“, kar sicer predstavlja prilagoditev zakonskemu tekstu iz 240. člena KZ-1, vendar v konkretnem delu opisa ti dve okoliščini nista z ničemer opredeljeni. Prav tako niso navedene okoliščine, da je družba C. d. o. o. opravljala gospodarsko dejavnost. Iz konkretnega dela opisa le izhaja, da sta obtoženec in njegova družba B. d. o. o. od družbe C. d. o. o. imela dve pooblastili, pri čemer je njuna vsebina tudi povzeta. Očitek prekoračitve pooblastil je v tem, da je obtoženec brez vednosti in soglasja C. d. o. o., E. E. in F. F. kot odgovornih oseb v C. d. o. o. ter vednosti lastnikov nepremičnin D. d. d. - v stečaju, sklenil štiri prodajne pogodbe med C. d. o. o., katerega pooblaščenec je bil in svojim podjetjem B. d. o. o., pri tem pa je v vseh pogodbah napisal, da bo njegovo podjetje kot kupec kupnino poravnalo tako, da s podjetjem D., kateri ima v podjetju C. d. o. o. 95% vložek, kupnino skompenzira z obveznostmi, ki jih ima prodajalec do kupca v obdobju od novembra 1997 do junija 1998, pri čemer je obtoženec dobro vedel, da njegova družba B. d. o. o. ni imela nobenih odprtih terjatev niti do družbe C. d. o. o. niti ne do njenega večinskega ustanovitelja D. d. d. Ta očitek sicer predstavlja zlorabo danih pooblastil s strani družbe C. d. o. o., vendar se nanaša zgolj na premoženjske koristi oziroma premoženje oškodovanca, ki mu je bilo zaupano. Iz konkretnega dela opisa ne izhaja, da je obtoženec v družbi C. d. o. o. opravljal gospodarsko dejavnost ali vršil vodstvene ali nadzorne funkcije. Nasprotno, iz opisa izhaja, da družba J. d. o. o. sploh ni poslovala, saj je bil obtoženec pooblaščen celo za njen izbris iz sodnega registra. Pooblastili, ki sta opisani je možno smiselno enačiti s pooblastili, ki jih prejme odvetnik v zvezi s premoženjem zastopanega. Zato opisano dejanje ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ.

11. Glede na zgoraj navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da so v opisu dejanja opisani le znaki kaznivega dejanja zlorabe pooblastila po prvem odstavku 220. člena KZ, za katero je zagrožena kazen zapora do treh let. V 5. točki prvega odstavka 111. člena KZ je predpisano, da kazenski pregon za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči zapor nad eno leto, zastara v treh letih od izvršitve kaznivega dejanja. V šestem odstavku 112. člena KZ pa je določeno, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. V konkretnem primeru je relativno zastaranje kazenskega pregona nastopilo v mesecu juniju 2001, absolutno zastaranje pa meseca junija 2004. V mesecu novembru 2002, ko je bila na državno tožilstvo vložena kazenska ovadba, je bil kazenski pregon zoper obtoženca že relativno zastaran, saj je bilo kaznivo dejanje izvršeno leta 1998. 12. Ker je sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbah obtoženčevih zagovornikov in državnega tožilca ugotovilo, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona, je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je zoper obtoženca zavrnilo obtožbo (4. točka 357. člena ZKP). Iz tega razloga pritožb ni bilo potrebno preizkušati.

13. Družba I. d. o. o. Beograd je kot pravni naslednik družbe D. d. d. - v stečaju priglasila premoženjsko pravni zahtevek. Ker je sodišče druge stopnje izreklo zavrnilno sodbo, je oškodovano družbo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo (tretji odstavek 105. člena ZKP).

14. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je sodišče druge stopnje odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov obremenjujejo proračun.