Jedro

Zavarovanje mora biti vedno povezano z vtoževano terjatvijo. Če to ustreza okoliščinam primera, je zavarovalne odredbe sicer mogoče izdati tudi v zvezi z nedajatveni zahtevki. Vendar v primeru ugotovitvene terjatve začasna odredba ne sme presegati uveljavljenega ugotovitvenega tožbenega zahtevka. Vsebina predlagane začasne odredbe ni v neposredni zvezi s tožbenim zahtevkom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Odločanje o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru dolžnika – toženca – zoper sklep o začasni odredbi in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencu prepovedala odtujitev in obremenitev nepremičnine ali njegovih stvarnih pravic, ki so v njegovo korist vknjižene na nepremičnini 000 000/2 (ID ...) v deležu do ½, z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi, z veljavnostjo začasne odredbe od izdaje in s trajanjem 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1 v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ2. Predlaga spremembo sklepa tako, da se v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe in tožencu naloži v plačilo stroške postopka in pritožbene stroške z obrestmi. Pravilna je odločitev o verjetno izkazanem obstoju terjatve (da v skupno premoženje med drugim spada kupnina iz naslova s strani toženca prodanih vrednostnih papirjev). Pravno in dejansko zmotno ter s kršitvami po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP obremenjena pa je odločitev, da ni ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe. Tožnika sta že v predlogu za izdajo začasne odredbe verjetno izkazala obstoj konkretne subjektivne nevarnosti za uveljavitev terjatve – to je delitev (dela) skupnega premoženja – kupnine od vrednostnih papirjev. Potrjujejo jo dosedanja toženčeva ravnanja (nedovoljeno enostransko razpolaganje z vrednostnimi papirji, skrivanje in odrekanje podatkov o skupnem premoženju – vrednostnih papirjih, nepriznavanje pravic tožnikoma na tem premoženju, aktivno ravnanje toženca glede upravljanja in razpolaganja s skupno nepremičnino). Obravnavati jih je treba kot celoto. Kažejo na tendenco toženca, da onemogoči oziroma občutno oteži uveljavitev terjatve tožnikov. Zadoščajo za ugotovitev obstoja konkretne subjektivne nevarnosti na strani toženca. Taka je tudi sodna praksa (VSL I Cp 1393/2021 z dne 13. 9. 2021). Razlogi sodišča so sami s seboj v nasprotju. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnikov o nesoglasjih glede uporabe solastne nepremičnine in o toženčevem odklanjanju izplačila nespornega 30 % deleža na nepremičnini. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje o vrednosti bodoče denarne terjatve (upoštevaje ocenjeno vrednost spora 21.000,00 EUR namesto vrednost kupnine za vrednostne papirje, ki presega 270,00 EUR) in o zmožnosti tožnika, da jo poravna s pokojnino (1.477,00 EUR mesečno). Brez začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve toženčeve nepremičnine bo terjatev tožnikov – delitev kupnine za prodane vrednostne papirje – onemogočena. Nevarnost konkretnega subjektivnega delovanja toženca je že bila ugotovljena v sklepu o začasni odredbi z dne 15. 4. 2021, kar dodatno potrjuje, da je izpodbijani sklep nepravilen. Tožnika sta zadostno utemeljila in izkazala, da toženec z izdajo začasne odredbe ne bo utrpel škode, ki bi presegala neznatno škodo. Do bistvenih zatrjevanih okoliščin se sodišče ni opredelilo. Zavzelo je materialnopravno stališče, ki je v sodni praksi že preseženo. Toženec prejema redne mesečne dohodke, za njegovo preživljanje ni potrebno razpolaganje z nepremičnino. Torej z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel nobene škode oziroma bi bila ta le neznatna. Na drugi strani bi tožnika brez izdaje začasne odredbe zaradi višine verjetno izkazane terjatve v primeru toženčevega razpolaganja z nepremičnino utrpela nenadomestljivo škodo. Ker toženec nima drugega premoženja, svoje terjatve ne bi mogla uveljaviti, kar sta zatrjevala in izkazala. Nasprotni zaključki sodišča so napačni.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, naj jo sodišče druge stopnje zavrne in tožnikoma naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Opozarja na načelo sorazmernosti in pomen predlagane začasne odredbe, ki posega v ustavno zagotovljeno zasebno lastnino toženca. Nevarnosti za onemogočeno ali oteženo uveljavitev terjatve ni. Tožnika nista zatrjevala nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da namerava toženec razpolagati s svojim premoženjem z namenom izogniti se plačilu morebitne terjatve, ki naj bi jo šele pridobila v tem pravdnem postopku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika kot dediča po pokojni materi (bivši ženi toženca – očeta tožnikov) v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZZZDR3, ki se kot materialno pravo uporablja v tem sporu, trdita, in dokazujeta, da v skupno premoženje razvezanih staršev kot zakoncev spada denarna terjatev s strani toženca prodanih vrednostnih papirjev, s katerimi je domnevno med leti 2015 in 2016 (še v času obstoja zakonske zveze) v nasprotju s 54. členom ZZZDR nedovoljeno (enostransko) razpolagal tako, da je jih je brez soglasja pokojne matere prodal in v celoti razpolagal s kupnino, ki jo je pridobil s prodajo. Sprva sta v tožbi postavila le nedoločen ugotovitveni zahtevek, da v skupno premoženje razvezanih zakoncev spada denarna vrednost prodanih vrednostnih papirjev. Po pozivnem sklepu sodišča prve stopnje sta tožbo dopolnila v smislu 182.a člena ZPP. S prvim zahtevkom stopničaste tožbe od toženca zahtevata pridobitev dejstev in dokazov oziroma razkritje podatkov o imetništvu in trgovanju z vrednostnimi papirji. Z drugim, ki ga bosta določno opredelila (po višini) po pravnomočnosti odločitve o prvem zahtevku, pa uveljavljata ugotovitveni zahtevek, da v skupno premoženje razvezanih zakoncev spada denarna vrednost s strani toženca prodanih vrednostnih papirjev.

6. Ob vložitvi tožbe sta v zavarovanje bodoče denarne terjatve (delitev dela skupnega premoženja – kupnine od prodanih vrednostnih papirjev) predlagala izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve toženčevega solastninskega deleža do ½ na stanovanjski hiši, v kateri živi (in katere solastnika sta na podlagi dedovanja po pokojni materi tudi tožnika). Navedena nepremičnina ni predmet tukajšnjega tožbenega zahtevka. Nanjo meri le predlog za zavarovanje. Po navedbah strank in podatkih spisa je nepremičnina predmet drugega (nepravdnega) postopka za delitev solastnine in bo predmet drugih tožbenih zahtevkov v zvezi z zatrjevanimi toženčevimi kršitvami solastninskih upravičenj tožnikov.

7. Za izdajo začasne odredbe morata biti izpolnjena dva pogoja. Prvi je obstoj ali prihodnji nastanek terjatve, drugi pa bodisi nevarnost ovirane izvršbe bodisi nastanek neznatne škode (270. člen ZPP), pri nedenarnih terjatvah tudi grozeča težko nadomestljiva škoda ali sila ter tehtanje neugodnih posledic (272. člen ZIZ).

8. Sodišče prve stopnje je sledilo tožnikoma in ugotovilo verjetnost obstoja nedenarne terjatve v zvezi z zatrjevanim obstojem dela skupnega premoženja, nedovoljenim razpolaganjem toženca z njim in pravico tožnikov do plačila denarnega deleža na odsvojeni skupni stvari. Te ugotovitve za pritožnika niso sporne in jih kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče. 9. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje in ne nasprotnim pritožbenim trditvam, da tožnika nista izkazala nobene od preostalih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ ali tretjega odstavka 272. člena ZIZ.

10. Za zavarovanje nedenarne terjatve zadošča izkazana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena. Upniku ni treba izkazovati subjektivne nevarnosti – to je, da jo bo onemogočilo ali otežilo prav dolžnikovo aktivno ravnanje (prodaja ali obremenitev).

11. V okviru podane trditvene podlage tožeče stranke (zavarovanje bodoče denarne terjatve) je sodišče v obravnavanem primeru izhajalo iz subjektivne nevarnosti, kar za pritožbo ni sporno. Pritožbeno prepričanje, da sta nevarnost tožnika ustrezno zatrjevala in izkazala, pa je zmotno.

12. Upnik mora pri obeh vrstah terjatev zatrjevati in izkazati potencialno ogroženost ovirane ali vsaj precej otežene izvršbe. Pri nedenarni terjatvi je izvršba onemogočena, če pride do pravnega ali dejanskega razpolaganja s specifičnim predmetom, na katerega glasi terjatev (v obravnavanem primeru: del skupnega premoženja – kupnina iz naslova prodanih vrednostnih papirjev). Upnik mora navesti in dokazati okoliščine take narave in obsega, da so zmožne povzročiti zahtevano nevarnost. Pri tem ne zadošča golo zanikanje nasprotne stranke in abstraktna vedno grozeča možnost kršitve pravice4, kar naj bi v obravnavnem primeru po navedbah tožnikov kazalo na nevarnost, da ne bosta mogla uveljaviti delitve vtoževanega dela skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo do relevantnih trditev tožnikov o preteklem razpolaganju toženca z vtoževanim delom skupnega premoženja, skrivanju podatkov o njem ter zanikanju pravic tožnikov na njem, kot tudi do njegovega zatrjevanega odnosa do ostalega skupnega premoženja (nepremičnina, na katero meri zavarovanje). V točki 21 jih je z zadostnimi razlogi zavrnilo. Očitanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 8. in 14. točki 339. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ ni.

13. Pravilna je tudi ocena in ugotovitev, da navedene, v pritožbi ponovljene okoliščine, ne utemeljujejo nevarnosti, da bo vtoževana nedenarna terjatev (ugotovitev dela skupnega premoženja) brez izdaje predlagane začasne odredbe onemogočena ali precej otežena. Navedb in dokazov o aktivnem preteklem ravnanju tožnika s premoženjem, ki je predmet tožbenega zahtevka (kupnina), ni bilo. Primerjava z zadevo I Cp 1393/2021 zaradi drugačnega dejanskega stanja in pravne podlage (zavarovanje denarne terjatve) ni primerno. Toženčevo zanikanje obveznosti oziroma vtoževane terjatve pa po pravilni oceni sodišča prve stopnje še ne utemeljuje nevarnosti, da je tožnika tudi ne bosta mogla izvršiti. Bodoča denarna terjatev, ki je predmet ugotovitvenega tožbenega zahtevka, po višini še ni z verjetnostjo ugotovljena oziroma konkretizirana. Pritožbeni očitki o napačno ugotovljenem dejanskem stanju glede njene višine so zato neutemeljeni. V tej fazi postopka gre šele za zavarovanje nedenarne terjatve (za ugotovitveni zahtevek glede obstoja predmeta delitve). Sodišče je pravilno sledilo ugovoru toženca, ki je ob opredeljeni vrednosti spora z navedbami o svojih dohodkih in drugem premoženju zatrjeval in za zdaj izkazal, da bo izvršba konkretne nedenarne terjatve mogoča. 14. Sklicevanje na toženčeve kršitve pravic tožnikov na nepremičnini, ki ni predmet tožbenega zahtevka, ne zadošča za oceno potencialne ogroženosti prihodnje izvršbe vtoževane terjatve. Opozoriti je treba, da med tožbenim zahtevkom in predlogom za zavarovanje v obravnavanem primeru ni potrebne koneksnosti. Tožbeni zahtevek meri na ugotovitev dela skupnega premoženja. Predlog za zavarovanje je usmerjen v drugo premoženje, za katerega pritožnika trdita, da je že predmet nepravdnega postopka za delitev solastnine. Napovedujeta pravde v zvezi s toženčevimi ravnanji zaradi kršitev njunih solastninskih upravičenj na navedeni nepremičnini. Zavarovanje mora biti vedno povezano z vtoževano terjatvijo. Če to ustreza okoliščinam primera, je zavarovalne odredbe sicer mogoče izdati tudi v zvezi z nedajatveni zahtevki. Vendar v primeru ugotovitvene terjatve začasna odredba ne sme presegati uveljavljenega ugotovitvenega tožbenega zahtevka5, za kar gre v obravnavani zadevi. Po stališčih sodne prakse bi bilo zato treba predlagano začasno odredbo že iz tega razloga zavrniti6, oziroma jo je treba obravnavati restriktivno7, ker vsebina začasne odredbe ni v neposredni zvezi s tožbenim zahtevkom. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba v zvezi z zatrjevanimi toženčevi kršitvami solastninskih upravičenj tožnikov na nepremičnini, ne vzbujajo dvoma o oteženi ali onemogočeni izvršbi vtoževane nedenarne terjatve.

15. Neznatna škoda (tretji odstavek 270. člena ZIZ) je pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa glede na konkretne okoliščine primera. Zatrjevati in verjetno izkazati jih mora tožnik. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje odločitvi sodišča, pojasnjeni v jasnih in zadostnih razlogih v točki 21 sklepa, da v obravnavanem primeru tožeča stranka ni izkazala neznatne škode, niti podala trditev, ki bi omogočile tehtanje teže škodljivih posledic za obe stranki (tretja alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). S sklicevanjem na višino bodoče denarne terjatve, ki jo v zvezi s tehtanjem posledic prvič ponuja šele v pritožbi, ne more uspeti. Prvič zato, ker o verjetnosti višine bodoče terjatve še ni odločeno. Drugič pa zato, ker gre za neupravičeno pritožbeno novoto, ki je na prvi stopnji po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bilo. Zato je v pritožbenem postopku ni mogoče več upoštevati.

16. Pravilno in v sodni praksi še vedno ustaljeno je materialnopravno izhodišče, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, da je pravica razpolaganja z nepremičnino bistveni del lastnikovih upravičenj in je zato vsak poseg vanjo za lastnika prikrajšanje, ki presega neznatno škodo8. Na tožeči stranki je bilo trditveno in dokazno breme, da bi upoštevajoč okoliščine konkretnega primera verjetno izkazala, da bi toženec z izdano začasno odredbo (zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v zemljiški knjigi) utrpel le neznatno škodo. Ob ugotovljeni vsebini ugotovitvenega tožbenega zahtevka, nedoločenosti višine bodoče denarne terjatve in nekoneksnosti tožbenega in zavarovalnega zahtevka ji to ni uspelo. Ne glede na ohranitev posesti nepremičnine in toženčeve redne dohodke pomeni omejevanje vsakega pravnega razpolaganja z nepremičnino, ki ni predmet ugotovitvenega tožbenega zahtevka, pretiran poseg v lastninsko pravico toženca, ki presega pravni standard neznatne škode.

17. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Ker je izpodbijani sklep pravilen in ni obremenjen s kršitvami, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi 15. in 239. členom ZIZ).

18. Kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so stroški zavarovanja del pravdnih stroškov (151. člen ZPP). O priglašenih stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998 s spremembami. 3 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami. 4 Primerjaj: Neža Pogorelčnik Vogrinc: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba Ljubljana, 2015, stran 41. 5 Podgorelčnik, kot zgoraj, stran 17. 6 VSL I Cp 1178/2013 z dne 8. 3. 2013. 7 VSL I Cp 2135/2009 z dne 8. 7. 2009. 8 Primerjaj VSL I Cp 1254/2021 z dne 12. 8. 2021 in v opombi 1 našteta sodna praksa.