Jedro

Da bi lahko šteli, da je nek znak generičen (oz. v navadi) za označevanje posamezne vrste blaga, mora biti znan ne samo poljubno veliki množici ljudi (v večji ali manjši pokrajini), ampak tudi sodišču.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. 2. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti blagovne znamke tožene stranke, št. 9771232, za znak "MILERAM", ki ji je bila priznana z odločbo Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino, št. ... z dne ..., z datumom prijave 18.8.1997, in na povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Istočasno je tožeči stranki naložilo povrnitev 109.461,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.2000 do plačila. Tožeča stranka se je proti navedeni sodbi pritožila (po pooblaščenem odvetniku). Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge ter prvenstveno predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev z vrnitvijo zadeve prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Izpodbijana sodba je bila izdana po dnevu 14.7.1999, zato je sodišče druge stopnje pri preizkusu njene zakonitosti in pravilnosti postopalo po procesnih določbah "novega" Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99). Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka je s tožbo (po 1. odst. 87. čl. Zakona o industrijski lastnini (ZIL)) zahtevala ugotovitev ničnosti registrirane blagovne znamke tožene strakne "MILERAM", ker naj ob dnevu vložitve prijave (dne 18.8.1997) ne bi bili izpolnjeni pogoji za njeno priznanje (po 3., 4. in 7. točki 1. odst. 19. čl. ZIL). Tožeča stranka je v zvezi s 3. in 4. točko 1. odst. 19. čl. ZIL zatrjevala (povzeto po pritožbenem sodišču), da blagovna znamka tožene stranke ni primerna za razlikovanje blaga (v konkretnem primeru kisle smetane) v gospodarskem prometu, ker naj bi bila beseda "MILERAM" med velikim delom slovenskega prebivalstva (predvsem na Štajerskem in Koroškem ter na področjih ob meji s Hrvaško) splošno znana kot izraz za smetano; sodišču prve stopnje pa je očitala, da ni pojasnilo, zakaj je ocenilo, da beseda "MILERAM" nima takega pomena. Vendar pa je ta očitek neutemeljen, saj se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (v razlogih v drugem odstavku na njeni tretji strani in v prvem odstavku na njeni četrti strani) do omenjenih trditev tožeče stranke opredelilo. Sodišče druge stopnje se z opredelitvijo sodišča prve stopnje strinja, saj je možno, da beseda "MILERAM" na omenjenih geografskih področjih pomeni kislo smetano, kar pa še ne pomeni nujno, da je na področju Slovenije generični znak za označevanje kisle smetane. Da bi šlo za takšen (generičen) znak, bi namreč morala biti beseda "MILERAM" kot naziv za kislo smetano znana ne samo poljubno veliki množici ljudi, ampak tudi sodišču. Očitno pa je, da kot taka (kot generična oznaka) ni bila znana sodišču prve stopnje, znana pa tudi ni sodišču druge stopnje. Tožeča stranka se je s tem v zvezi sicer sklicevala na poizvedbe pri Filozofski fakulteti v Ljubljani, Oddelku za slovanske jezike in književnost ter Oddelku za primerjalno jezikoslovje in splošno jezikoslovje, ki jih sodišče prve stopnje ni opravilo, vendar pa po oceni sodišča druge stopnje dejansko stanje zaradi tega ni bilo nepopolno (oz. zmotno) ugotovljeno, saj bi poizvedbe (po oceni sodišča druge stopnje) lahko potrdile le dejstvo, da beseda "MILERAM" pomeni kislo smetano, ne bi pa mogle potrditi dejstva, da je ta beseda za potrošnike na slovenskem tržišču generični znak (torej znak, ki je v navadi) za označevanje kisle smetane. Tožeča stranka je v zvezi s 7. točko 1. odst. 19. čl. ZIL zatrjevala, da bi lahko zaradi uporabe registrirane blagovne znamke tožene stranke prišlo do zmote pri povprečnem (slovenskem) potrošniku. Pri tem pa je v pritožbi posebej pojasnila, da ne gre za vprašanje uveljavljanja pravic iz (mednarodne) znamke "MILRAM", ampak da želi tožeča stranka (s tožbo) doseči, da ji tožena stranka ne bi mogla preprečevati uporabe znaka "MILERAM" za njene proizvode (kislo smetano). Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je takšna "želja" tožeče stranke sicer ekonomsko razumljiva, da pa ni pravno utemeljena, saj tožeča stranka (na kateri je dokazno breme) s tem v zvezi ni dokazala potrebne dejanske podlage (ne, da bi bil znak "MILERAM", ki je bil registriran kot blagovna znamka tožene stranke, (zaradi posnemanja) podoben prej zavarovanemu znaku tožeče stranke, ampak, da bi bil "znak tožeče stranke" sploh zavarovan). Sicer pa se sodišču druge stopnje, če naj bi znak "MILERAM", sicer registriran kot blagovna znamka tožene stranke, pomenil znak generične narave za označevanje kisle smetane, zastavlja vprašanje, ali ne bi takšnega (generičnega) znaka pomenil tudi za označevanje proizvoda (kisle smetane) tožeče stranke. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v skladu s 353. čl. ZPP/99 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (1. točka izreka). Sodišče prve stopnje je namreč v okviru zatrjevanih dejstev pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa tudi ni zagrešilo zatrjevane absolutne bistvene postopkovne kršitve iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP/99 niti katere druge, sicer uradoma upoštevne. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP/99 sklenilo, da sama trpi njene stroške (2. točka izreka).