Jedro

Tožeča stranke izpodbija akt, ki ga je sprejel nosilec sodne veje oblasti pri izvrševanju svojih ustavnih pristojnosti. Izpodbijani sklep je namreč sprejelo okrožno sodišče v gospodarskem sporu, pri čemer je to sodišče pristojno za to, da sme ob izpolnjevanju določenih pogojev izdati sklep o zavarovanju dokazov.

Tudi pri upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic je treba spoštovati načelo, da ni mogoče posegati v odločitve, ki jih sodišča sprejemajo pri izvrševanju svojih ustavnih pristojnosti. Tudi če bi pri izdaji takih sklepov prišlo do kršitev katerih izmed zakonskih ali ustavnih določil, je potrebno take kršitve uveljavljati le s pravnimi sredstvi, ki so predvidena v posameznih postopkih, nikakor pa ne s tožbo v upravnem sporu, saj bi upravno sodišče prekoračilo svoje pristojnosti, če bi razveljavilo sklep o zavarovanju dokazov iz pristojnosti rednega sodišča

Izrek

Tožba se zavrže. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom v gospodarskem sporu zavarovala dokaze tako, da je med drugim naložila tožeči stranki, da mora nemudoma shraniti nekatere podatke o medsebojno opravljenih telefonskih klicih med določenimi številkami v določenem obdobju ter da mora zahtevane podatke dostaviti sodišču najpozneje do 31. 8. 2012. Tožeča stranka meni, da ji tožena stranka nalaga izvršitev kršitve komunikacijske zasebnosti, kot jo jamčita 37. člen Ustave RS in 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in hkrati posega v komunikacijsko zasebnost tožeče stranke, konkretnih naročnikov tožeče stranke kot tudi tretjih, s katerih komunikacijskimi podatki tožeča stranka razpolaga. Ker nima možnosti drugega sodnega varstva, vlaga tožbo na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave RS v zvezi z drugim odstavkom 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožena stranka je s sklepom tožeči stranki naložila izvršitev protipravnega dejanja, saj je odredila poseg v komunikacijsko zasebnost večjega števila ljudi. V nadaljevanju tožeča stranka podrobneje pojasnjuje, zakaj gre po njenem mnenju za tak poseg. Meni, da ni izpolnjen niti eden od temeljnih pogojev za dopusten poseg v komunikacijsko zasebnost. Zakon o pravdnem postopku ne vsebuje konkretnega zakonskega določila, ki bi sodniku na njegovi podlagi omogočal odreditev posega v komunikacijsko zasebnost. Tožeča stranka se tudi sklicuje na mnenje Informacijskega pooblaščenca, da Zakon o pravdnem postopku ne daje podlage za pridobivanje podatkov o prometu elektronskih komunikacij. Tožeča stranka ni stranka gospodarskega spora, tožbo vlaga na podlagi 157. člena ustave. Prepričana je, da ji je tožena stranka naložila izvršitev protipravnega in protiustavnega ravnanja. Tožena stranka ni posegla v njeno pravico komunikacijske zasebnosti, temveč ji je naložila, naj opravi poseg v komunikacijsko zasebnost tretjih oseb. Konkretni naročnik ne ve niti ne more vedeti, ali je operaterju naloženo, da naj protipravno poseže v njegovo komunikacijsko zasebnost. Tožeča stranka pa tudi nima nikakršnih pooblastil, da naročniku ali tretjemu razkriva vsebino sodne odredbe, če meni, da jo sili k neustavnemu posegu v njegovo komunikacijsko zasebnost. Iz navedenega razloga mora imeti operater na voljo pravno varstvo, da ga odvrača od samovolje. Še toliko pomembneje je, da ima v primeru, kot je naveden, tožeča stranka sama možnost, da tovrstno naložitev izpodbija v upravnem sporu. Skladno z določilom drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne korist ter koristi nasprotnih strank. Tožeča stranka meni, da je izpolnjen pravni standard težko popravljive škode. Če bo posredovala komunikacijske podatke, bo s tem protipravno posegla v osebnostne pravice nedoločenega kroga ljudi, saj jih bo razkrila tretjim, ki za to nimajo nobene podlage v zakonu. Ustavodajalec je jasno povedal, kako visok mora biti potencialno ogroženi interes, da se lahko v tako pomembno osebnostno pravico poseže, to je izvedba kazenskega postopka in varnost države. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče ugotovi, da je tožena stranka s sklepom o zavarovanju dokazov kršila pravico tožeče stranke iz 37. člena ustave in 8. člena EKČP do komunikacijske zasebnosti ter da naj odpravi sklep o zavarovanju dokazov v razmerju do tožeče stranke. Predlaga pa tudi izdajo začasne odredbe, in sicer, da naj se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitev izpodbijanega sklepa. S predložitvijo stroškovnika smiselno predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni zastopnik Republike Slovenije. V gospodarskem sporu, ki se vodi pri toženi stranki, je sporno plačilo provizije za posredovanje pri prodaji nepremičnine. Tožeča stranka gospodarskega spora je podala dokazni predlog, in sicer da se opravijo poizvedbe pri mobilnih operaterjih A. d.d. in B. d.o.o. o odhodnih in dohodnih klicih med določenimi številkami v določenem obdobju, sodišče je predlogu ugodilo in obema operaterjema naložilo, da shranita zahtevane podatke in jih dostavita sodišču najpozneje do 31. 8. 2012. Odločitev glede tega, ali bo sodišče vsebino pridobljenih podatkov razkrilo pravdnima strankama, pa si je pridržalo do dejanske izvedbe teh dokazov, ki bodo predmet naknadno sprejetega dokaznega sklepa. Glede na navedeno s sklepom o zavarovanju dokazov ni prišlo do zatrjevanega posega v ustavne pravice posameznika, kot trdi tožeča stranka, prav tako pa ni prišlo do kršitve tajnosti občil tožeče stranke in tudi ne do kršitve 8. člena EKČP, saj dokaznega sklepa sodišče še ni sprejelo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrže oziroma zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

K točki 1 izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Izpodbijani sklep ni upravni akt v smislu ZUS-1. Tretji člen ZUS-1 določa, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti in tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil. Tožeča stranka pa v tem upravnem sporu izpodbija akt, ki ga je sprejel nosilec sodne veje oblasti pri izvrševanju svojih ustavnih pristojnosti. Izpodbijani sklep je namreč sprejelo Okrožno sodišče v Ljubljani po okrožnem sodniku v gospodarskem sporu, pri čemer je to sodišče pristojno za to, da sme ob izpolnjevanju določenih pogojev izdati sklep o zavarovanju dokazov. Res je sicer, da je tožba vložena zaradi varstva ustavnih pravic in da torej ne gre za vlaganje tožbe v rednem upravnem sporu, vendar pa sodišče meni, da je treba tudi pri upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic spoštovati načelo, da ni mogoče posegati v odločitve sodišč, ki jih sodišča sprejemajo pri izvrševanju svojih ustavnih pristojnosti. Nedvomno je Okrožno sodišče v Ljubljani pristojno, da v gospodarskih sporih izdaja ustrezne sklepe o zavarovanju dokazov. Tudi če bi pri izdaji takih sklepov prišlo do kršitev katerih izmed zakonskih ali ustavnih določil, je po mnenju sodišča potrebno take kršitve uveljavljati le s pravnimi sredstvi, ki so predvidena v posameznih postopkih, nikakor pa ne s tožbo v upravnem sporu, saj bi upravno sodišče prekoračilo svoje pristojnosti, če bi razveljavilo sklep o zavarovanju dokazov iz pristojnosti rednega sodišča, v tem primeru sodišča, pristojnega za reševanje gospodarskih sporov. Torej v obravnavani zadevi ne gre za akt, ki bi se lahko izpodbijal niti v rednem niti v subsidiarnem upravnem sporu, kar je razlog za zavrženje tožbe po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Glede na to, da je bila tožba zavržena iz procesnih razlogov, se sodišče do vsebine tožbenih navedb in navedb tožene stranke ni opredeljevalo.

K točki 2 izreka: Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki je vezana na tožbo. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato mora sodišče, če tožbo zavrže, hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker niso podane procesne predpostavke za sprejem tožbe v obravnavo.

K točki 3 izreka: Ker je sodišče tožbo zavrglo, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 nobeni od strank ni prisodilo stroškov upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.