Jedro

Ko gre za razporeditev, ki je pogojena z zahtevami organizacije dela in delovnega procesa, se je delavec dolžan ravnati po dokončnosti odločitve. Upravičen je odkloniti delo (ne samo takrat, kadar je razporejen na drugo delovno mesto), le v primeru, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi (2. odstavek 33. člena ZVZd).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 17.12.1999 in z dne 1.2.2000, na podlagi katerih je bila tožnica razporejena za nedoločen čas s polnim delovnim časom v L., na delovno mesto čistilke. Ugotovilo je, da je bila tožnica v skladu z določbo 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 40/90 - ZTPDR) in 15. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97 - SKPG) prevzeta na delo k drugemu delodajalcu, saj so bili za zakonitost njene razporeditve izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 15. člena SKPG. Sodišče je tudi vzdržalo v veljavi sklepe tožene stranke z dne 9.2.2000 in 21.2.2000 o prenehanju delovnega razmerja tožnici zaradi odklonitve dela, določenega ji z dokončno razporeditveno odločbo. Ugotovilo je, da je v obravnavanem primeru izpolnjen zakoniti pogoj za prenehanje delovnega razmerja po 9. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, popravek 2/94 - ZDR).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge po 370. členu Zakona o pravdnem postopku, tako kršitev določb pravdnega postopka kot tudi zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da zaključki obeh sodišč o njeni odklonitvi dela na delovnem mestu, na katerega je bila z dokončnim sklepom razporejena, nimajo opore v zbranem dokaznem gradivu. Zmoten zaključek obeh sodišč, da obstaja zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnici, po njenem mnenju temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj sodišče prve stopnje ni dopustilo in izvedlo vseh po tožeči stranki predlaganih dokazov. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je pritožbeno sodišče povsem nekritično sledilo izpovedbam prič, katerih interes v tem postopku je vsekakor bil, da se tožbeni zahtevek tožnice zavrne. Sodišči sta zato zmotno ugotovili, da je bila tožnica tista, ki se ni ravnala po dokončni razporeditveni odločbi. Vendar ta ugotovitev ne drži, saj je v obdobju od 3.2.2000 do 11.2.2000, - ko ji je bil fizično onemogočen dostop na delovno mesto - prihajala na delo in opravljala delo pri toženi stranki. Ker tožena stranka del in nalog čiščenja sama ni več opravljala, pomeni, da je tožnica ta dela opravljala za novega delodajalca L. Ne gre prezreti tudi dejstva, da je tožnica imela zdravstvene težave, zato je predlagala zaslišanje izvedencev ustrezne stroke. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da se sodbi obeh nižjih sodišč razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče je zato pri odločanju mnogo bolj omejeno kot sodišče druge stopnje. Odločati sme le v mejah razlogov, ki jih stranka v reviziji navede. Po uradni dolžnosti presoja le morebitno zmotno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka v revizijski izjavi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, vendar nobenega izmed očitkov bistvenih kršitev določb postopka ne opredeljuje formalno (v smislu 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s točkami drugega odstavka 339. člena oziroma prvega odstavka 339. člena v zvezi z drugimi določbami ZPP), temveč le vsebinsko. Zato je njihov preizkus omejen.

Revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni ravnalo skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se nanaša na domnevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Po prvem odstavku omenjenega postopkovnega določila je podana bistvena kršitev določb postopka, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe zakona, ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana takrat, kadar obstaja ali je vsaj verjetna vzročna zveza med kršitvijo postopkovnih določb in izrekom nezakonite in nepravilne sodne določbe. Če je namreč sodba zakonita in pravilna kljub določeni procesni kršitvi, ni podana relativna kršitev določb pravdnega postopka. V reviziji iz tega razloga očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, prav tako ni utemeljena domnevna graja absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je v okviru pooblastila iz prvega odstavka 360. člena ZPP presodilo vse pritožbene razloge, ki so v obravnavani zadevi odločilnega pomena. Tako je pritrdilo pravni presoji sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice potem, ko je ugotovilo, da tožnica ni nastopila dela pri drugem delodajalcu iz razlogov na njeni strani. Zato je podan zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja po 9. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje, ki jo je preizkušalo tudi sodišče druge stopnje, sprejelo na podlagi ugotovitev, izhajajočih iz predloženih listin in izpovedb prič D. S., D. D., N. S., M. K., M. L. in same tožnice. Sodišče prve stopnje je prosto presojalo verodostojnost v postopku zaslišanih prič in dokazno vrednost njihovih izpovedb, kot listin v spisu. Če ni razsodilo tako, kot bi bilo po mnenju tožeče stranke pravilno, to ne predstavlja smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Sodišče je na podlagi določbe 7. člena ZPP v zvezi s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS), s katero je uzakonjeno načelo materialne resnice, dolžno ugotoviti dejansko podlago odločbe in zato mora tudi samo skrbeti za izvedbo dokazov, ki po njegovi oceni pripomorejo k ugotavljanju resnice (tretji in četrti odstavek). Vendar pa glede na načelo proste dokazne presoje iz 8. člena ZPP sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, zato ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke.

Tudi revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Podlaga presoje revizijskega sodišča, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Tega dejanskega stanja z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Prav to pa tožeča stranka z navajanjem drugačnih dejstev glede poteka dogodkov od dneva dokončnosti razporeditvenega sklepa, kot jih je ugotovilo sodišče, skuša doseči. Z njene strani je razumljivo, da poskuša (v revizijskem postopku nedovoljeno) drugače prikazati dejansko stanje glede okoliščin, ki so bistvena podlaga za oceno, da je tožnica neopravičeno odklanjala nastop dela čistilke v L., na katerega je bila z dokončno razporeditveno odločbo razporejena. Pravne posledice, če se delavec ne ravna po dokončni razporeditveni odločbi, ureja 9. člen prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, po katerem preneha delavcu, ki noče delati na delovnem mestu, na katerega je razporejen, delovno razmerje v 30. dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Ko gre za razporeditev, ki je pogojena z zahtevami organizacije dela in delovnega procesa, se je delavec dolžan ravnati po dokončnosti odločitve. Upravičen je odkloniti delo (ne samo takrat, kadar je razporejen na drugo delovno mesto), le v primeru, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varstveni ukrepi (drugi odstavek 33. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu).

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da tožnica niti 4.2. (to je naslednji dan po dokončnosti razporeditvenega sklepa) niti kasneje, vse do izdaje izpodbijanega sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 9.2.2000, ni nastopila dela pri novem delodajalcu, zato je izpolnjen dejanski stan za uporabo določila iz 9. točke prvega odstavka 100. člena ZDR. Teh ugotovitev tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti. Vsa ugotovljena dejstva, vsebovana v sodbi prve in druge stopnje, so tudi po presoji revizijskega sodišča narekovala odločitev, da tožničin tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zato je revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava neutemeljena. Revizijsko sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).