Jedro

Ker obramba dokaznega predloga ni utemeljila s konkretno vsebino izpovedb navedenih prič, kar šele bi sodišču omogočilo presojo, ali bi izvedba dokaza vplivala na drugačno oceno odnosov med obsojencema in s tem na ugotovljeno dejansko stanje, z njegovo zavrnitvijo sodišče ni kršilo 2. odstavka 371. člena ZKP in tudi ne 3. alinee 29. člena Ustave.

Primerjava določb 1. odstavka 70 člena KZJ in 1. odstavka 40. člena KZ pokaže, da je KZ milejši, ker se izgon tujca iz države po določbi 1. odstavka 40. člena KZ lahko izreče samo za določen čas, ne več za vselej. Dejstvo, da je predpisan kot kazen, ki jo sodišče sme izreči le ob glavni kazni (3. odstavek 35. člena KZ) in ne kot varnostni ukrep v KZJ, ne pomeni, da je ta določba v veljavnem KZ strožja.

Izrek sodbe je nerazumljiv, če se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno kaznivo dejanje je obtoženec spoznan za krivega. Nerazumljivost se mora nanašati na dejanski temelj sodbe, torej na odločilna dejstva, s katerimi so opredeljeni zakonski znaki kaznivega dejanja.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih S.M. in S.B. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenca sta dolžna plačati vsak po 300.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.11.2002 obsojena S.M. in S.B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 1. in 2. odstavku 135. člena v zvezi s 25. členom KZ ter prvega obsodilo na kazen 11 let zapora in drugega na kazen 9 let zapora. Obs. S.M. je v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je od 22.5.2002 dalje prebil v priporu. Po 40. členu KZ je obema obsojencema izreklo stranski kazni izgona tujca iz države za čas 10 let. V skladu z določbo 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencema naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in vsakemu plačilo povprečnine v znesku 300.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19.6.2003 ob delni ugoditvi pritožbi zagovornikov obs. S.M. in po uradni dolžnosti glede tega obsojenca v odločbi o vštevanju pripora v izrečeno kazen po 1. odstavku 49. člena KZ spremenilo tako, da mu je vštelo v izrečeno kazen čas, ki ga je prebil v ekstradicijskem priporu od 25.4.2002 dalje. V ostalem je pritožbe zagovornikov in državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obs. S.B. je naložilo v plačilo povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki obs. S.M. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter zagovornik obs. S.B. zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka (2. točka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP) ter zaradi kršitve kazenskega zakona (4. točka 372. člena ZKP). Zagovorniki obs. M. predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Zagovornik obs. B. pa se zavzema za spremembo pravnomočne sodbe iz obsodilne v oprostilno, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in višjega sodišča ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva zagovornikov obs. S.M., niso podane. Ocenjuje pa, da zahteva zagovornika obs. S.B. utemeljeno opozarja na nezadostnost razlogov sodbe sodišča druge stopnje, na njihovo medsebojno nasprotje in nasprotje z vsebino dokazov ter da bi zato bilo potrebno razveljaviti odločbo višjega sodišča in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje, da te pomanjkljivosti ustrezno odpravi (1. odstavek 426. člena ZKP).

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zahteva zagovornikov obs. S.M. meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe Zakona o kazenskem postopku, ker je zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič, ki bi lahko pojasnile odnos med soobsojencema. Zahteva opozarja, da 29. člen Ustave Republike Slovenije in ZKP jamčita obdolžencu pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Nadaljnjo kršitev vidijo vložniki zahteve tudi v "pavšalnem zapisu o ostali listinski dokumentaciji" v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje in poudarjajo, da obramba izpodbija odločitev sodišča, ker se ne more argumentirano soočiti z razlogi, ki so na podlagi pavšalno navedenih listin vodili k neargumentirani odločitvi sodišča. Po stališču iste zahteve je prav tako podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker pravnomočna sodba nima razlogov o krivdi obsojenca in ker argumentacija sodišča druge stopnje v zvezi z okoliščino, ki zadeva pobeg obs. M., predstavlja nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in vsebino teh listin v spisu.

Nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je sodišče druge stopnje storilo, ker se ni opredelilo do vseh pritožbenih izpodbojnih razlogov, ki zadevajo odločbo o kazni.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič Č.M. in A.Š. obrazložilo, pri čemer je izhajalo iz dejstva, da nista bila prisotna na kraju inkriminiranega dogodka in zato o njem ne bi mogla ničesar izpovedati. Glede odnosov, ki so vladali med obsojencema, pa je ugotovilo, da je za njihovo presojo v spisu dovolj podatkov. Sodišče druge stopnje je tozadevno pritožbeno navedbo presodilo in navedlo, da nadaljnje ugotavljanje odnosov med obsojencema ni bilo potrebno, ker je bila v izvedenem dokaznem postopku ta odločilna okoliščina dovolj razjasnjena. Takšno odločitev je treba povezati z razlogi, s katerimi je sodišče obrazložilo to okoliščino ter navedlo tudi, na katere dokaze jo opira (13. stran prvostopenjske sodbe). Obramba je dokazni predlog na glavni obravnavi (list. št. 689 in 690) utemeljila z navedbo, da bi obe priči lahko povedali o odnosu obsojenih M. in B. ter o tem, kdo je dal B.-ju namig oziroma informacijo za denar, ki je bil v K.-jevem avtu ter nakazala, da bi bilo koristno zaslišanje obeh prič zaradi preverjanja verodostojnosti zagovorov obeh obsojencev in izpovedbe S.Č. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je obramba izpodbijala odločitev o zavrnitvi izvedbe dokazov z utemeljitvijo, da bi sodišče z njihovo izvedbo vsekakor ugotovilo dejstva, ki bi pripomogla k pravilni odločitvi glede dejanskega stanja. Na ravni splošnosti pa ostajajo tudi navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti.

V skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Zato sme zavrniti dokazni predlog tudi v primerih, v katerih ugotovi, da je nadaljnje izvajanje dokazov odveč, ker je določeno relevantno dejstvo že ugotovljeno z izvedenimi dokazi. Sodišče je okoliščino, ki zadeva medsebojne odnose obsojencev, ugotovilo z izvedenimi dokazi. Obramba pa pravne relevantnosti predlaganega dokaza ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Glede na prikazano obrazložitev dokaznega predloga in glede na izvedene dokaze, odločitvi sodišča ni mogoče očitati kršitve 2. odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe in tudi ne kršitve 3. alinee 29. člena Ustave. Obramba namreč dokaznega predloga ni utemeljila s konkretno vsebino izpovedb navedenih prič. Šele tak vsebinski prikaz bi sodišču omogočil presojo, ali bi izvedba dokaza vplivala na drugačno oceno odnosov med obsojencema in s tem na ugotovljeno dejansko stanje.

Vsebino obrazložitve sodbe predpisujejo določbe šestega in nadaljnjih odstavkov 364. člena ZKP. Sodišču izrecno ne nalagajo, da mora našteti v obrazložitvi vse dokaze, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi. Pač pa mora sodišče med ostalim v okviru ugotovljenega dejanskega stanja obrazložiti vsa odločilna dejstva, na katera opira izrek sodbe in v zvezi z njimi presoditi vsak dokaz posebej in v njihovi medsebojni povezavi. Šele takšna utemeljitev omogoča učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe. Kot je razvidno iz razlogov pravnomočne sodbe, je sodišče v zvezi s kaznivim dejanjem obs. S.M.-ja obrazložilo odločilna dejstva ter navedlo, na katerih dokazih temeljijo, pri čemer je tudi presodilo verodostojnost protislovnih dokazov. Zato pomanjkljivost, na katero opozarja zahteva zagovornikov, ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Sicer pa zahteva ne trdi, da je sodišče oprlo dejanske zaključke na listinske dokaze, ki jih ni ocenilo in s tem onemogočilo obrambi soočenje z razlogi, ki jih v tem obsegu pravnomočna sodba naj ne bi vsebovala.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo razloge (v drugem odstavku na 14. strani prvostopenjske sodbe), ki zadevajo krivdo obs. S.M. za storjeno kaznivo dejanje. S temi razlogi, ki jih je treba povezati z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi ter okoliščinami storjenega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo stopnjo obsojenčeve kazenske odgovornosti. Enako velja tudi za obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje (5. stran drugostopenjske sodbe). Ker imata obe sodbi razloge o navedenem odločilnem dejstvu, tudi v tem pogledu ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Dejansko pa zahteva, kot sledi iz vsebine njenih navedb, ne soglaša z zaključkom, da je obsojenec storil kaznivo dejanje z eventualnim naklepom. Trdi namreč, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta oba obsojenca delovala usklajeno v smeri posebno hude telesne poškodbe, neutemeljena, drugostopenjsko sodišče pa je tako napačno argumentacijo sprejelo, zaradi česar obstaja močan dvom, da je prvostopenjsko sodišče ustrezno ugotavljalo krivdo ter da se nakazuje možnost, da bi obsojenca lahko v odnosu do nastanka posebno hude telesne poškodbe ravnala lahkomiselno. Takšno stališče zahteve bi bilo utemeljeno, če bi sodišče ugotovilo in presodilo odločilna dejstva v nasprotju z izvedenimi dokazi. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obsojenec kaznivega dejanja ni storil z direktnim, temveč eventualnim naklepom, sodišče druge stopnje pa je s to odločitvijo soglašalo in obenem ugotovilo, da je bilo odločeno nedvomno v korist obsojenca, tudi ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Že navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka je med drugim podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Okoliščina, ki jo je v zvezi s pobegom obs. S.M. zapisalo v obrazložitvi sodbe sodišče druge stopnje, za presojo obsojenčevega naklepnega ravnanja ni odločilna. Posebej še, ker je po storitvi kaznivega dejanja dejansko pobegnil s kraja dejanja in bil dalje časa nedosegljiv organom pregona.

V skladu z določbo 8. odstavka 364. člena ZKP v obrazložitvi sodbe, s katero obtoženca obsodi na kazen, mora sodišče povedati, katere okoliščine je upoštevalo pri odmeri kazni. Gre za navedbo konkretnih olajševalnih in obteževalnih okoliščin (2. odstavek 41. člena KZ) ter njihovo presojo. Iz razlogov prvostopenjske sodbe (tretji odstavek na 15. strani) je razvidno, katere okoliščine je sodišče upoštevalo, ko je odmerilo kazen obs. M. in kako jih je vrednotilo. Pri tem je večjo težo dalo obteževalnim okoliščinam, ne pa tudi okoliščini, da ima otroka. Sodišče prve stopnje res ni upoštevalo obsojenčevega opravičila in obžalovanja, ki ga je izrazil ženi pokojnega A., vendar je sodišče druge stopnje presodilo, da ta okoliščina in dejstvo, da je oče dveh otrok ter podatki, predloženi na seji senata tega sodišča, niso take narave, da bi lahko vplivali na izrek nižje zaporne kazni. Navedbo v obrazložitvi drugostopenjske sodbe, da je opravičilo in obžalovanje bilo dovolj upoštevano pri odmeri kazni, je mogoče razumeti le v navedenem smislu. Zato sodbi sodišča druge stopnje iz razlogov, ki jih navaja zahteva, ni mogoče očitati uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Zagovornik obs. S.B. v zahtevi meni, da je sodišče kazenski zakon prekršilo v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP). Po njegovem stališču utegne biti v času storitve kaznivega dejanja veljavni kazenski zakon v pogledu varnostnega ukrepa izgona tujca iz države vendarle milejši zaradi narave ukrepa, kot pa stranska kazen izgona tujca iz države, čeprav se lahko oba ukrepa izrečeta za čas od enega do desetih let. Po določbi 1. odstavka 70. člena Kazenskega zakona SFRJ (KZJ), ki je veljal v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja (ne pa Kazenski zakon SR Slovenije) je smelo sodišče izreči tujcu izgon iz ozemlja SFRJ za eno do desetih let ali za vselej. Po 1. odstavku 40. člena KZ pa sme sodišče izreči tujcu stransko kazen izgona iz ozemlja Republike Slovenije za čas od enega do desetih let. V prehodnih in končnih določbah KZ je v 4. alinei 2. odstavka 394. člena predpisano, da se varnostni ukrep trajnega izgona tujca iz države nadomesti s kaznijo izgona tujca iz države za deset let. Primerjava teh določb pokaže, da je Kazenski zakonik milejši, ker se izgon po določbi 1. odstavka 40. člena lahko izreče samo za določen čas, ne več za vselej. Dejstvo, da je predpisan kot kazen, ki jo sodišče sme izreči le ob glavni kazni (3. odstavek 35. člena KZ), ne pomeni, da je ta določba v veljavnem Kazenskem zakoniku strožja. Na slednje ni mogoče sklepati le na podlagi določbe 4. alinee 2. odstavka 394. člena KZ, temveč tudi ob upoštevanju tega, da gre pri varnostnem ukrepu kot pri stranski kazni izgona tujca za povsem enake učinke. Zato kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ni podana.

Po stališču zahteve se v zvezi z nadaljnjo kršitvijo kazenskega zakona zastavlja tudi vprašanje, ali je bil glede na izvedene dokaze za obs. S.B. uporabljen pravi kazenski zakon. Zahteva v utemeljitvi nakazuje, da je glede na izvedeni dokazni postopek mogoče obsojencu očitati le malomarnost do nastanka posebno hude telesne poškodbe in do smrti pokojnega A. in bi zato bilo treba njegovo dejanje pravno opredeliti kot kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti v sostorilstvu po 48. členu KZ/77 v zvezi z 22. členom KZJ.

Sicer obširna obrazložitev zahteve, ki ji z vidika teoretičnih izhodišč ni mogoče ugovarjati, izhaja vendarle iz lastne presoje ugotovljenih odločilnih dejstev in okoliščin. Sodišče je namreč na podlagi izvedenih dokazov in njihove celovite presoje zaključilo, da je obs. B. v sostorilstvu s soobs. M. storil obravnavano kaznivo dejanje, pri čemer je ravnal s krivdno obliko eventualnega naklepa glede posebne hude telesne poškodbe. Sodišče je ugotovilo, da sta bila obsojena B. in M. dogovorjena, v kakšni meri bosta delovala (razlogi prvostopenjske sodbe v tretjem odstavku na 12. strani), ker sta si razdelila vloge in orodja. Glede na to in glede na ugotovljen potek dogodkov je sklepalo na njuno usklajeno in dogovorno delovanje. Za dokazano je namreč štelo, da je obs. B. ves čas spremljal soobs. M. in da je v kritičnih trenutkih nosil posodo z bencinom, s katerim je po celem telesu polil oškodovanega A., ki ga je obs. M. predhodno prisilil, da je pokleknil, po politju z bencinom pa s prižganim vžigalnikom povzročil ogenj, ki je zajel oškodovanca. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče utemeljeno presodilo, da je obs. B. deloval kot sostorilec. Njegovo ravnanje, ko je z bencinom polil v pidžamo oblečenega oškodovanca, v objektivnem pogledu pomeni del izvršitvenega dejanja. Iz razlogov prvostopenjske sodbe (drugi in tretji odstavek na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje), s katerimi je soglašalo tudi pritožbeno sodišče, sledi zaključek, da je obs. B. dejanje štel za svoje. S temi razlogi se je sodišče opredelilo do subjektivnega kriterija, ki je potreben za obstoj sostorilstva. Nanj je utemeljeno sklepalo na podlagi celotnega dogajanja, pri katerem je šlo za stopnjevanje agresivnega nastopa, katerega zaključna faza je bila popolno politje oškodovanca z bencinom in nato prižig, ki ga je izvršil obs. M. Sodišče je tudi presodilo, da za krivdo obs. B. niso odločilnega pomena besede, ki jih je izrekel pred prižigom. Potrebno je namreč izhajati iz dejstva, da je obsojenčevo ravnanje odločilno prispevalo k dokončanju kaznivega dejanja in je torej z nastalo posledico v neposredni vzročni zvezi. Obsojenčevega besednega nasprotovanja po eni strani ni mogoče obravnavati kot resno prizadevanje preprečiti dokončanje kaznivega dejanja in sklepati, da je v ugotovljenih okoliščinah bil le malomaren do nastanka posledice (posebno hude telesne poškodbe), po drugi strani bi ga bilo mogoče v okviru presoje njegovega delovanja in subjektivnega odnosa upoštevati le, če bi dejanje bilo dokončano neodvisno od njegovega prejšnjega delovanja oziroma prispevka.

Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče uporabilo pravilen kazenski zakon in zato le-tega ni kršilo. Prav tako pa pravnomočni sodbi v zvezi z navedenimi vprašanji ni mogoče očitati takšnega pomanjkanja razlogov, ki bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Neutemeljno zahteva zagovornika obs. B. trdi, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek izpodbijane pravnomočne sodbe nejasen in tudi sam s seboj v nasprotju.

Po ustaljeni sodni praksi je izrek sodbe nerazumljiv, če se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno kaznivo dejanje je obtoženec bil spoznan za krivega. Nerazumljivost se mora nanašati na dejanski temelj sodbe, torej na odločilna dejstva, s katerimi so opredeljeni zakonski znaki kaznivega dejanja. Izrek sodbe nasprotuje sam sebi, če je opis dejanja sam s seboj v nasprotju ali če gre za nasprotje med posameznimi odločitvami, ki so navedene v izreku.

Opis kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe glede na navedeno izhodišče ni niti nerazumljiv niti ni sam s seboj v nasprotju. Odločilna dejstva, ki so znaki obravnavanega kaznivega dejanja, so navedena na jasen in razumljiv način ter so med seboj skladna. Nasprotje v izreku tudi ni podano glede krivdne oblike eventualnega naklepa. Kljub razlogovanju vložnika zahteve, ki povezuje opis krivdne oblike z opisom ravnanja obs. M. in besedami, ki jih je izrekel, preden je prižgal oškodovanca, ter s sicer ne preveč spretnim zaključnim delom opisa, sta v izreku povsem jasno opredeljeni zavestna in voljna sestavina eventualnega naklepa in tudi zavestne malomarnosti v odnosu do oškodovančeve smrti. Glede na to ni mogoče zaključiti, da je izrek, ki vsebuje opis inkriminiranega dogodka z navedbo vseh dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe, nerazumljiv in da je v nasprotju z navedbami, s katerimi je opredeljena krivdna oblika. Vse ostalo je stvar presoje dejanskih okoliščin. Takšno presojo, ki ji nasprotujejo navedbe zahteve, pa je sodišče v pravnomočni sodbi sprejelo in jo tudi z zadostnimi razlogi utemeljilo.

Izvajanja, s katerimi zahteva zagovornika obs. S.B. izraža precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, pri čemer napada ugotovitve in zaključke sodišča, povezane z motivom dejanja obeh obsojencev, obenem pa dvomi v pravilnost ugotovitve, da je obs. B. sploh polil z bencinom ošk. A., pomenijo izpodbijanje dejanskih zaključkov in s tem v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zahteva namreč ponavlja stališče obrambe do teh dejanskih vprašanj, ki jih je sodišče tudi presodilo, takšno presojo pa tudi dovolj razumno utemeljilo.

V zvezi z odločilno okoliščino, da je obs. B. oškodovanca polil z bencinom, zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Meni, da obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih pravnomočne sodbe o vsebini izpovedbe S.Č. in med samim zapisnikom o njegovem zaslišanju.

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo (v petem odstavku na 7. strani prvostopenjske sodbe), da iz izpovedbe Č.

izhaja, da se mu zdi (ni bil sicer 100 % prepričan), da je kasneje na dvorišču pri A. z bencinom od glave navzdol polil A.-ja obs. B., vžigalnik pa pritaknil in nato zažgal oškodovanca obs. M. To pomeni, da sodišče Č. izpovedbe ni povzelo v nasprotju z njeno vsebino, razvidno iz zapisnika o zaslišanju. V ostalem gre za oceno verodostojnosti izpovedbe Č. glede navedene okoliščine v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, zlasti še v povezavi z izpovedbo priče M.A. (razlogi sodbe sodišča prve stopnje v četrtem odstavku na 11. strani in v prvem odstavku na 12. strani). V takem položaju zahteva v bistvu napada dejanski zaključek sodišča v zvezi z okoliščino, da je obs. B. polil z bencinom A. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP tudi v tem obsegu ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahtev. Zato je zahtevi zagovornikov obsojenih S.M. in S.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojencev, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).