Jedro

Točka b 23. člena Uredbe Sveta ES št. 2201/2003 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo daje podlago za zavrnitev zahteve za razglasitev izvršljivosti odločbe o starševski odgovornosti, če položaj otroka v postopku izdaje te odločbe ne bi bil skladen z bistvenimi procesnimi načeli države, s kateri se priznanje zahteva. Ker iz odločbe italijanskega sodišča, ki je predmet tega postopka, izhaja, da je svetovalni organ, ki je bil vključen v postopek, opravil razgovor s hčerjo udeležencev v tem postopku, navedena ovira za razglasitev izvršljivosti ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razglasilo za izvršljiv sklep Okrožnega sodišča v Tivoliju št. 3058/06 R.G. (Republika Italija) z dne 25. julija 2007, s katerim je sodišče odločilo, da se ml. hči udeležencev v tem postopku A. S., roj. 6. septembra 1997, zaupa v izključno skrb predlagatelju z začasno namestitvijo v zavodu Sprejemna hiša Kalasancijanskih sester v Rimu.

Isto sodišče je ugovor zoper navedeni sklep zavrnilo. Navedlo je, da so podane vse predpostavke za razglasitev izvršljivosti sporne sodne odločbe v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (Uredba). Sporna sodna odločba ima naravo začasne odločbe oziroma posebnega predhodnega sklepa, ki ga je sodišče izdalo kot nujen ukrep zaradi preprečitve nastanka težke in nepopravljive škode in ki ga je v skladu z Uredbo mogoče izdati, ne da bi bil otrok zaslišan. Poleg tega nasprotna udeleženka zatrjevane kršitve pravice otroka do izjave ni uveljavljala v postopku pred italijanskim sodiščem.

Nasprotna udeleženka vlaga pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navedla je, da je pri odločanju o ugovoru sodeloval sodnik, ki je izdal sklep, zoper katerega je bil ugovor vložen, in ki bi bil zato moral biti v skladu s 5. točko prvega odstavka 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08) izločen. Ker ni bil, je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je stališče izpodbijane odločbe, da med pravdnima strankama ni bila izdana druga odločba, ki bi drugače urejala sporno razmerje glede dodelitve otroka. Taka odločba je bila izdana dne 10. oktobra 2006. Otroku v postopku pred italijanskim sodiščem ni bil dan procesni položaj v skladu s 410. členom ZPP, tj. da ga sodišče na primeren način obvesti o postopku in od njega pridobi mnenje. Iz predložene odločbe ne izhaja, da bi bila njena izdaja nujna zaradi preprečitve težke in nepopravljive škode. Nasprotna udeleženka se sklicuje še na navedbe in dokaze, podane v ugovoru zoper sklep o razglasitvi izvršljivosti sporne odločbe. Po navedenem nasprotna udeleženka predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in predlog za razglasitev izvršljivosti sporne sodne odločbe zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Predlagatelj v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožba ni utemeljena.

Očitek bistvene kršitve določb postopka ni utemeljen. Po 5. točki 70. člena ZPP je izločitveni razlog podan, če je sodnik v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem. Odločanje o razglasitvi izvršljivosti tuje sodne odločbe in odločanje o ugovoru zoper sklep o razglasitvi izvršljivosti ne predstavljata sodelovanja v postopkih pred dvema različnima sodiščema z različno funkcionalno pristojnostjo. V obeh primerih se postopek vodi pred istim, tj. okrožnim sodiščem. Sodelovanje istega sodnika pri odločanju o razglasitvi izvršljivosti in pri odločanju o ugovoru zoper tako odločitev zato ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (enako tudi III R 28/2000).

Zahteva za razglasitev izvršljivosti sodne odločbe o izvrševanju starševske odgovornosti glede otroka, izdana v državi članici, se v skladu z Uredbo lahko zavrne le iz razlogov, navedenih v 22., v 23. in v 24. členu Uredbe, pod nobenimi pogoji pa tuje sodne odločbe ni dovoljeno preverjati glede vsebine (drugi in tretji odstavek 31. člena Uredbe). Sodna odločba o starševski odgovornosti se ne prizna med drugim v primerih, (1) če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje, z upoštevanjem otrokovih koristi (točka (a) 23. člena Uredbe), (2) če je bila, razen v nujnih primerih, izdana, ne da bi bila otroku dana možnost zaslišanja in so bila kršena temeljna načela postopka države članice, v kateri se zahteva priznanje (točka (b) 23. člena Uredbe) ali (3) če je nezdružljiva s poznejšo sodno odločbo o starševski odgovornosti (pod določenimi dodatnimi predpostavkami)(točki (e) in (f) 23. člena Uredbe).

Točka b 23. člena Uredbe predstavlja specialno določbo glede procesnega vidika pridržka javnega reda. Določba daje podlago za zavrnitev zahteve za razglasitev izvršljivosti odločbe o starševski odgovornosti, če položaj otroka v postopku izdaje te odločbe ne bi bil skladen z bistvenimi procesnimi načeli države, v kateri se priznanje zahteva.

Po utrjenem stališču sodne prakse v Republiki Sloveniji je dejanska vsebina pravice otroka, da pove svoje mnenje v postopku, v katerem se odloča o vzgoji in varstvu, odvisna od otrokove sposobnosti razumeti pomen postopka in posledice odločitve in hkrati od celote (družinskih) razmer, v katerih se odvija sodni postopek. Člen 410 ZPP ne zahteva, da bi bil moral otrok podati svoje mnenje neposredno pred sodiščem. Mnenje lahko poda tudi pred drugim organom ali izvedencem, ki imata za to potrebno strokovno znanje.(1) Iz odločbe italijanskega sodišča, ki je predmet tega postopka, izhaja, da je svetovalni organ, ki je bil vključen v postopek, opravil razgovor s hčerjo udeležencev v tem postopku. Pritožbeni očitek, da otroku ni bila dan položaj, ki ga predvideva 410. člen ZPP, je tako neutemeljen.

Ker ni podana ovira iz točke (b) 23. člena Uredbe, se ni bilo treba spuščati v presojo, ali odločba predstavlja nujen primer v smislu navedene določbe Uredbe, ko otroku možnosti zaslišanja ni treba dati.

Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da je bila v isti zadevi izdana druga odločba, ki je drugače urejala razmerje udeležencev glede zaupanja otroka v varstvo in vzgojo. Ugovor bi bil pomemben le, če bi šlo za kasnejšo odločitev o starševski odgovornosti glede na odločitev, katere razglasitev izvršljivosti se zahteva v obravnavani zadevi, tega pa nasprotna udeleženka ne uveljavlja.

Ker pritožbeno sodišče - ob razlogih, na katere pazi po uradni dolžnosti - preizkusi izpodbijano odločbo le v mejah razlogov, navedenih v pritožbi (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni presojalo navedb, podanih v drugem pravnem sredstvu, na katere se pritožnica sklicuje v pritožbi.

Po ugotovitvi, da niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

.Op. št. (1): Prim. II Ips 943/2006, II Ips 71/2007 in II Ips 342/2008.