Jedro

Mladoletnost sama po sebi ne zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti osebe nemške nacionalne pripadnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 4.11.2005. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo B.B. in tožeče stranke zoper odločbo Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote Maribor z dne 2.4.2004, s katero je bilo ugotovljeno, da C.C., roj. V., roj. 29.9.1942 v Mariboru, ni državljanka Republike Slovenije in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko državljanko.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva za tožečo stranko C.C., rojeno 29.9.1942 v Mariboru. 1. točka 1. odstavka 4. člena določa, da pridobijo otroci jugoslovansko državljanstvo s poreklom, če sta oče in mati jugoslovanska državljana. Pri ugotavljanju državljanstva staršev se uporablja 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž; Ur. l. FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48). Otroci sledijo v državljanstvu staršem tudi glede 2. odstavka 35. člena ZDrž. Prvostopenjsko sodišče je menilo, da je retroaktivna uporaba ZDrž v zvezi z ugotavljanjem državljanstva pravilna, saj je tako odločilo že Ustavno sodišče RS v odločbi z opr. št. U-I-23/93. Nemška narodnost tožeče stranke ni bila ugotovljena nepravilno. Oče tožeče stranke je bil vpisan kot član v seznam Kulturbunda na dan 31.12.1940 in je prispeval članarino v višini 300,00 din, oče in mati sta bila vpisana v abecedni seznam članov Kulturbunda, mati pa tudi v seznam prispevkov Štajerske domovinske zveze z dne 3.3.1943. Tožeča stranka je bila dne 31.3.1946 izseljena preko Podrožce v Avstrijo in je bila v času do 4.12.1948 v tujini.

Zoper sodbo upravnega sodišča RS je bila dne 13.7.2006 vložena pritožba. V njej tožnica meni, da se 4. člen ZDrž uporablja le za otroke, rojene po uveljavitvi ZDrž DFJ, to je za otroke rojene po 28.8.1945. Državljanstvo otrok, rojenih pred 28.8.1945, pa se presoja izključno po 2. odstavku 35. člena ZDrž. Ker sta bila njena oče in mati državljana Kraljevine Jugoslavije in je bila sama domovinsko pristojna v takratno občino Maribor, je po zakonu pridobila državljanstvo DFJ z dnem 28.8.1945. Tega državljanstva po pritožničinem mnenju ni izgubila, ker ni ravnala nelojalno. Rojena je bila 29.9.1942, ko se je vojna končala, je bila stara 2 leti. V takšni starosti ni mogla ravnati nelojalno. Tožena stranka je v napadeni odločbi zavzela zmotno stališče, da se za mladoletne otroke nelojalnost ne ugotavlja in se posledično morebitna nelojalnost ni ugotavljala. Tožnica je v tožbi zatrjevala kršitev človekovih pravic, vendar se o tem tožeča stranka ni izrekla, zato se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Kršena naj bi bila 2. in 15. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Prva norma prepoveduje neupravičeno razlikovanje, druga pa prepoveduje samovoljni odvzem državljanstva.

Tožena stranka je odgovorila na tožbo. V odgovoru je predlagala njeno zavrnitev.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožničino pritožbo, ki je bila vložena v letu 2006, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

V obravnavani upravni zadevi gre za ugotavljanje državljanstva (po 3. odstavku 63. člena ZDen) kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo.

Pridobitev državljanstva FLRJ za osebe, rojene pred uveljavljavitvijo ZDrž, je urejena v 1. in 2. odstavku 35. členu ZDrž v povezavi z do 28.8.1945 veljavnimi predpisi. 4. člen ZDrž se torej uporablja le za osebe, rojene po uveljavitvi ZDrž, na kar je revizija pravilno opozorila.

V 2. odstavku 35. člena ZDrž so določene tri ovire za ugotovitev jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945. Te tri ovire morajo biti podane kumulativno: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Osebe, ki so izpolnile naštete tri pogoje, se niso štele za državljane FLRJ od 28.8.1945 naprej. Učinek novele ZDrž je retroaktiven, kar pa ni v nasprotju z veljavno Ustavo Republike Slovenije. Takšna ureditev tudi ne nasprotuje splošnim pravnim načelom, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima, in torej tudi ne Splošni deklaraciji o človekovih pravicah. Nelojalnost se domneva, bremena dokazovanja nelojalnosti pa ne nosi upravni organ. O vseh teh pravnih vprašanjih je že odločilo Ustavno sodišče RS v svoji odločbi z opr. št. U-I-23/93 (zlasti tč. 45 in 48). Glede na pravno stališče v navedeni odločbi retroaktivnost ni protiustavna, pa tudi splošna pravna načela, med njimi torej tudi človekove pravice, niso bile kršene. Enako stališče ima tudi Vrhovno sodišče RS.

Ne drži revidentkin očitek, da se upravno sodišče ni izreklo o njenem očitku, da so bile kršene nekatere norme iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Upravno sodišče je v svoji obrazložitvi namreč določno navedlo, da ureditev glede državljanstva ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, in se je pri tem sklicevalo na prej navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS.

Da domneva nelojalnosti, ki velja za starše, ne velja hkrati tudi za otroka, je Ustavno sodišče tudi že odločilo v več odločbah (npr. v Up-461/01, tč. 8 in Up-525/04, tč. 8). Za otroka kot za poseben pravni subjekt velja samostojna domneva nelojalnosti, ki jo lahko izpodbija samostojno.

Drugače kot revidentka pa Vrhovno sodišče Republike Slovenije ne meni, da je starost tista okoliščina, ki sama po sebi zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti. Polnoletniki morajo, da izpodbijejo domnevo nelojalnosti, dokazati ravnanje, ki je bilo koristno za narode FLRJ. Takšno ravnanje mora biti praviloma aktivno. Za mladoletnika tudi velja domneva nelojalnosti, zato je prav, da se vsaj načeloma od njega zahteva isto za izpodbitje domneve kot od polnoletnika. To pa je ravnanje v korist narodov FLRJ. Vendar to ni edini razmislek, ki je vplival na to odločitev, da starost sama po sebi ne zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti.

ZDen je podelil denacionalizacijskim upravičencem denacionalizacijski zahtevek. Načeloma ga imajo le državljani Republike Slovenije, kot to izhaja iz 1. in 3. odstavka 9. člena ZDen. V času druge svetovne vojne polnoletne osebe nemške narodnosti zaradi tretjega odstavka 63. člena ZDen v povezavi z drugim odstavkom 35. člena ZDrž praviloma niso denacionalizacijski upravičenci. Takšna ureditev je, kot je Ustavno sodišče RS že izrazilo v odločbi z opr. št. U-I-23/93 v tč. 45 in 47, posledica vojnih razmer, storjenih zločinov in nacifikacije večine pripadnikov nemške manjšine v nekdanji Jugoslaviji. Če bi se zavzelo stališče, da za izpodbitje domneve nelojalnosti zadošča že mladoletnost vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka v času druge svetovne vojne, bi se velikokrat dogodilo, da bi starši otroka, zaradi svoje nemške narodnosti (in zaradi domneve nelojalnosti) ne bili denacionalizacijski upravičenci, njihovi otroci pa bi glede na 12. člena ZDen to bili. Denacionalizacijski upravičenci bi bili izključno zaradi svoje mladoletnosti, saj so vse ostale okoliščine enake. Oboji so bili nemške narodnosti in so tudi v vsem ostalem delili enako usodo. To bi bilo protislovno, zato pa mladoletnik ne more ovreči domneve nelojalnosti zgolj z navedbo svoje starosti.

Če je bila oseba mladoletna, in je bila do konca druge svetovne vojne takšne starosti, da ni bila sposobna tvoriti svoje volje in ravnati po njej, potem si iz stvarnih razlogov ni mogoče predstavljati, da bi lahko izpodbila domnevo nelojalnosti s svojim ravnanjem. V takšnem primeru lahko izpodbije domnevo nelojalnosti tako, da se sklicuje, da je njej bližnja oseba ravnala tako lojalno, da to izpodbija domnevo nelojalnosti tudi v njen prid. V poštev pride ravnanje osebe, ki so skrbele za mladoletno osebo, praviloma torej starši. Zatrjuje lahko tudi kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo domnevo nelojalnosti, na primer, preganjanje po nacistični oblasti. Kot je že bilo obrazloženo, pa mladoletnost sama po sebi ne zadošča. C.C. je bila rojena že po začetku druge svetovne vojne in je bila ob koncu druge svetovne vojne stara 2 leti. Okoliščin, ki bi lahko izpodbile domnevo nelojalnosti, ni zatrjevala, čeprav je bila k temu dne 25.11.2003 pozvana. Zato velja domneva njene nelojalnosti. V reviziji je revidentka izrazila nestrinjanje s pravnim stališčem tožene stranke v upravni odločbi, ki je v tem, da naj bi domneva nelojalnosti za starše veljala tudi za otroke. Ker pa revizijsko sodišče preizkuša le pravilnost sodbe upravnega sodišča (1. odstavek 83. člena ZUS-1), se z očitano kršitvijo ni ukvarjalo.

Ker je bilo poleg tega v upravnem postopku ugotovljeno, da je C.C. 4.12.1948 živela v tujini in da je bila nemške narodnosti, materialno pravo ni bilo uporabljeno zmotno. Sodba sodišča prve stopnje je zato pravilna, vendar iz razlogov, ki jih Vrhovno sodišče RS navaja v tej sodbi. Glede na to je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).