Jedro

Delodajalec mora pri odrejanju dela upoštevati delavčevo delazmožnost na podlagi določb ZVZD-1, vendar pa trajne omejitve delovnih zmožnosti delavca ugotavljajo organi ZPIZ v invalidskem postopku. Tako zdravstvene omejitve, na katere se tožena stranka sklicuje, to je delo na višini, ki so sicer izkazane v dveh zaporednih zdravniških potrdilih, ki ju je izdal zdravnik specialist medicine dela, ne morejo predstavljati odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti). Tožniku je bila dejansko odpovedana pogodba o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov. Iz tega razloga pa je mogoče pogodbo o zaposlitvi odpovedati le izjemoma po 4. alineji drugega odstavka 88. člena ZDR v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v tretjem odstavku I. točke izreka datum 23. 6. 2013 nadomesti z datumom 23. 5. 2013. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 17. 4. 2012 nezakonita. Ugotovilo je, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 8. 2010. Tako je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto „elektrotehnik“ v obrat vzdrževanja, plačilni razred 510, jo za čas od 5. 6. 2012 prijaviti v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, v zavarovanje za starševsko varstvo in za primer brezposelnosti ter tudi v druga zakonsko obvezna zavarovanja ter ji za čas od 5. 6. 2012 do ponovnega nastopa dela dalje obračunati zaostale mesečne osnovne plače v višini 770,56 EUR bruto, jih znižati za bruto zneske plač, ki jih je tožeča stranka za obdobje od 6. 6. 2012 do 27. 4. 2013 prejela pri delodajalcu A. d.o.o., B. 101, B. in A. d.o.o., Cesta C. 34, D., in za obdobje od 23. 6. 2013 do prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu E. d.o.o., F. cesta 6, G., od tako ugotovljenih bruto zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ustreznim institucijam, tožeči stranki pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto izplačila mesečnih plač od 19. dne v vsakem mesecu dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 714,84 EUR v roku 8 dni od dneva prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti 17. 4. 2012 in sicer, ker je zmožnost za opravljanje dela na višini neizogiben pogoj za opravljanje dela na delovnem mestu tožnika „elektrotehnik“. Glavnina delovnih nalog tožnika je delo na višini, zaradi česar pa tožnik ne more več izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožba se sklicuje na odločitev v zadevi opr. št. Pdp 60/2013, kjer je zavzeto stališče, da je delodajalec ravnal zakonito, ko je delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker delavec ni izpolnjeval posebnega pogoja, zapisanega v opisu delovnega mesta. Enako stališče je zavzeto v zadevi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 289/2009 z dne 8. 11. 2010. V članku Poslabšanje zdravstvenega stanja delavki in odpoved pogodbe o zaposlitvi, objavljen v Pravni praksi leta 2003 se tudi dr. Martina Šetinc - Tekavc, zavzema za stališče, da ker je zdravstvena sposobnost za opravljanje določenega dela pogoj za izpolnjevanje pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, je v primeru, ko delavec nima več te sposobnosti, zakonit in utemeljen razlog za redno odpoved. Za opredelitev razloga nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR ni potrebno še dodatno dokazovati, da je neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona trajne narave. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi bilo tožnika potrebno napotiti na invalidsko komisijo zaradi ocene preostale delovne zmožnosti. Sodišče se ni ukvarjalo s tem, ali tožnik zaradi izkazane nezmožnosti za opravljanje dela na višini lahko sploh izpolnjuje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ali je tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. Gre za položaj, ki predstavlja za toženo stranko nemogoč položaj, saj je tožena stranka zavezana spoštovati predložena zdravniška spričevala glede delazmožnosti. Edina možnost, ki jo ZDR daje toženi stranki je ta, da lahko delavcu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Tožena stranka po eni strani ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, hkrati pa delavcu ne more zagotavljati dela. Tožena stranka je šele na naroku za glavno obravnavo dne 13. 6. 2013 izvedela, da obstaja tretje zdravniško spričevalo, za katerega prej ni vedela. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ugotavljalo pogojev za razvezo pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 118. člena ZDR. Tožena stranka je namreč podredno predlagala, da sodišče presodi okoliščine, navedene v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in glede na interes obeh pogodbenih strank ugotovi, ali je nadaljevanje delovnega razmerja sploh mogoče. Toženi stranki ni jasno, kako bi bilo mogoče tožnika reintegrirati.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, o tem odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju prič J.J., K.K., L.L., M.M., N.N., O.O., P.P. in R.R., dr. med., spec. medicine dela, prometa in športa ugotovilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 17. 4. 2012 nezakonita in mu je posledično priznalo reintegracijo in reparacijske zahtevke, razen za čas, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu. Iz izvedenih dokazov izhaja, da se je tožnik zaposlil pri toženi stranki novembra 2002 in da je potem, ko je naredil šolo dne 16. 8. 2010 podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „elektrotehnik“. Tožniku je bil dne 5. 5. 2010 odrejen vzdrževalni poseg na 12 tonskem žerjavu, pri čemer se je žerjav med vzdrževanjem premaknil, čeprav bi moral biti v tem času v mirovanju. Tožnik ob tem ni bil pozoren, tako da se je pred padcem rešil tako, da se je ujel za železno konstrukcijo hale in na njej krajši čas obvisel, približno 12 metrov nad tlemi. Predčasno pa je v podobnem primeru prišlo do smrtne nezgode delavca. Po navedenem dogodku so se pri tožniku pričele težave in sicer strah pred višino. Tožnik je pri toženi stranki opravljal obdobne zdravniške preglede in sicer 1. 11. 2011 in drugega dne 19. 10. 2011, takrat pa je bilo ugotovljeno, da tožnik ni več sposoben za delo na višini.

V nadaljevanju mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti 17. 4. 2012. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) v 2. alineji 88. člena določa, da je razlog nesposobnosti nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti. Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da mora delodajalec pri odrejanju dela upoštevati delavčevo delazmožnost na podlagi določb Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), vendar pa trajne omejitve delovnih zmožnosti delavca ugotavljajo organi ZPIZ v invalidskem postopku. Tako zdravstvene omejitve, na katere se tožena stranka sklicuje, to je delo na višini, sicer izkazano v dveh zaporednih zdravniških potrdilih z dne 11. 1. 2011 in 19. 10. 2011, ne morejo predstavljati odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti). Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bil dejansko pravi resnični razlog za odpoved redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, neizpolnjevanje posebnih zdravstvenih zahtev oziroma pogojev za delovno mesto, kar izhaja iz izvedenega dokaznega postopka in sicer zaradi dveh zdravniških spričeval, kar pa je izpovedala tudi zaslišana zdravnica. Zdravnica je tudi izpovedala, da bi bilo mogoče delavca po določenih specialnih izvidih predstaviti tudi invalidski komisiji. Tako je tožniku bila dejansko odpovedana pogodba o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov. Iz tega razloga pa je mogoče pogodbo o zaposlitvi odpovedati le izjemoma po 4. alineji drugega odstavka 88. člena ZDR v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov, saj je različno obravnavanje (diskriminacija) delavca v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi glede na njegovo zdravstveno stanje prepovedana, kot to določa 6. člen ZDR. Če pa bi izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi obravnavali po 4. alineji drugega odstavka 88. člena ZDR, pa je glede na dejanski stan potrebno preveriti, da trajnejše omejitve delovne sposobnosti ali izgube le-teh v invalidskem postopku ugotavljajo organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ne pa zdravnik specialist medicine dela v zdravniškem spričevalu, izdanem po opravljenem preventivnem zdravstvenem pregledu. Pritožbeno sodišče se ob navedenem stališču sklicuje tudi na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 167/2013, pri čemer ocenjuje, da gre v konkretnem primeru za primerljivo zadevo.

Pritožba tudi izpostavlja, da je Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 60/2013 sprejelo stališče, da je delodajalec ravnal zakonito, ko je delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, če le-ta ne izpolnjuje posebnega zdravstvenega pogoja, zapisanega v opisu delovnega mesta. Pritožbeno sodišče je vpogledalo v navedeno zadevo in pri tem ugotavlja, da je bila zoper navedeno zadevo vložena revizija, o kateri je Vrhovno sodišče RS odločalo v zadevi opr. št. VIII Ips 167/2013, na katero se sicer predhodno sklicuje pritožbeno sodišče in odločitev sodišča druge stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Pritožba se sklicuje tudi na odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 289/2009, za katero pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da tudi tu ne gre za primerljivi zadevi, saj iz navedene odločitve Vrhovnega sodišča RS tudi izhaja, da se sodišče v dosedanjem postopku sploh ni izrecno opredelilo do navedb in ugotovitev tožene stranke v sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da tožnik svojega dela vzdrževalca, kljub upoštevanju delovnih omejitev iz zdravniškega spričevala z dne 26. 6. 2007, ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, kot se od vzdrževalca njegovega profila oziroma na njegovem delovnem mestu utemeljeno pričakuje in do navedb, da je tožena stranka neuspešno poskušala tožniku zagotoviti drugo delo. Ker je od tega odvisna presoja obstoja utemeljenega odpovednega razloga v smislu določb drugega odstavka v zvezi z 2. alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR ter drugih pogojev za zakonitost odpovedi, je Vrhovno sodišče RS reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi dopolnitve postopka v nakazani smeri. V izpodbijani zadevi pa ne gre za primer, ko tožnik ob upoštevanju zdravstvenih omejitev dela ne bi opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno.

Pritožba se tudi sklicuje, da se dr. Martina Šetinc - Tekavc v članku „Poslabšanje zdravstvenega stanja delavke in odpoved pogodbe o zaposlitvi“, Pravna praksa, 2003, št. 6, str. 41, zavzema, da ker je zdravstvena sposobnost za opravljanje določenega dela pogoj za izpolnjevanje pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, je v primeru, ko delavec zdravstvene sposobnosti več nima, zakonit in utemeljen razlog za redno odpoved iz razloga nesposobnosti. Pritožbeno sodišče navaja, da je sodnik pri odločanju vezan le na Ustavo RS in zakon (125. člen Ustave RS), ne pa na strokovne članke.

Pritožba se sklicuje tudi na to, da je tožena stranka šele na tretjem naroku za glavno obravnavo dne 13. 6. 2013 izvedela, da obstaja še tretje zdravniško spričevalo, za katerega do tedaj ni vedela, pri čemer je priča R.R., dr. med., spec. medicine dela, prometa in športa, toženi stranki po faksu naknadno poslala dokumentacijo, pri čemer iz priloženega zdravniškega spričevala z dne 24. 1. 2012 izhaja, da je potrebno tožnika napotiti na invalidsko komisijo zaradi ocene preostale delovne zmožnosti (obvestilo podjetju: predvidena je ocena na IK). Dokumentacije sodišču in toženi stranki ni naknadno predlagal tožnik in tožena stranka se je v zvezi z navedenim lahko izjasnila tudi na kasnejših narokih, pri čemer pa je poudariti, da navedenih dokazov ni predložil tožnik, pač pa pooblaščena zdravnica R.R., dr. medicine, spec. medicine dela, ki je sicer izpovedala, da dokumentacijo glede pregledov pošlje tako delodajalcu, delavcu, kot osebnemu zdravniku delavca. Tako ni storjena kršitev pravil postopka, da toženi stranki ni bila dana možnost izjave do navedenega mnenja, kjer je zdravnica predvidela za tožnika oceno na IK.

Ugotoviti je, da se utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče nepravilno štelo, da je tožnik zaposlen pri novem delodajalcu E. d.o.o. od 23. 6. 2013, saj iz zapisnika z glavne obravnave z dne 13. 6. 2013 in iz izpiska ZRSZ izhaja, da je bil tožnik tam zaposlen že od 23. 5. 2013. Tako je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo.

Tožena stranka tudi navaja, da je v svoji pripravljalni vlogi predlagala tudi, da sodišče razveže pogodbe na podlagi določil 118. člena ZDR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče pravilno vrnilo tožnika v delovno razmerje in ni razvezalo pogodbe, saj bi bila razveza pogodbe o zaposlitvi v primeru, ko je tožniku bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, dejansko pa iz zdravstvenih razlogov, nepravilna. Tožena stranka bi se tako izognila zagotavljanju svojih obveznosti, kjer je dolžna zagotavljati delo tudi delavcem z zdravstvenimi omejitvami in v takšnem primeru postopati v skladu s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov oziroma predpisov, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da bo tožnik celo predstavljen IK. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbeno navedbo, da tožena stranka nima delovnega mesta, kjer ni dela na višini, navaja, da je bilo po v izvedenih dokazih ugotovljeno, da tožnik predhodno ni opravljal dela na višini, da opis njegovega delovnega mesta ne vsebuje dela na višini in tudi pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena za delo na višini, prav tako pa je tožena stranka v času od 11. 1. 2011 do 19. 10. 2011 tožniku lahko nemoteno zagotavljala opravljanje dela, ki ni bilo na višini. Prav tako pa ima tožena stranka veliko število delavcev, kot sama navede 1187 in tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni večje ovire, da bo tožena stranka tožnika lahko zaposlila tudi na delovnem mestu, kjer ne bo opravljal dela na višini.