Jedro

V sporu za plačilo uporabnine zaradi uporabe skupne hiše po enem od skupnih lastnikov je zato, ker je tudi tožnik dolžan preživljati otroka, pomembno, kako sta pravdni stranki uredili svoje razmerje glede preživljanja otrok. Ker ta dejanska okoliščina ni bila zatrjevana, bi moralo prvostopenjsko sodišče v okviru materialno procesnega vodstva stranki izzvati, da jo navedeta.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je odločeno, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožniku plačati 3.150,00 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od 19. 12. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka). Zavrnjen pa je zahtevek za plačilo uporabnine v znesku 2.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Pravdni stroški tožeče stranke v višini 751,15 EUR so naloženi v plačilo toženi stranki (3. točka izreka).

2. Zoper 1. in 3. točko izreka se pritožuje tožena stranka in uveljavlja dva pritožbena razloga: zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Za nepravilen označuje zaključek sodišča prve stopnje, da je bila za nevzdržne razmere med pravdnima strankama v večji meri kriva tožena stranka. Do nevzdržnih razmer je po pritožničinem mnenju prišlo, ker je tožnik želel, da bi se v hišo priselila njegova nova partnerka in to v času, ko sta bili pravdni stranki še poročeni. Toženka tožniku vrnitve v hišo in njene uporabe ni preprečevala. Tožnik je imel ključ hiše in je vanjo prihajal, ko je bila toženka odsotna. Kot dokaz prilaga dve listini, ki dokazujeta, da je tožnik v hišo prihajal v času, ko je ni bilo doma. Na eni listini je tožnikov podpis, drugo je tožnik napisal, obe listini pa sta bili puščeni na mizi v kuhinji. Za ti dve listini ni vedela, saj sta se nahajali v Bosni pri njeni mami. Trdi, da se je tožnik po lastni volji odselil, nato pa ugotovil, da bi lahko iz tega naslova nekaj iztožil, zato je toženki poslal dopis z dne 23. 8. 2006. Ta dopis je bil nesmiseln, ker je tožnik ves čas razpolagal s ključi hiše. V zvezi z izpovedbo priče I. M., da tožnik, ko je zaradi stikov prihajal ponjo, v hišo ni hodil, pritožnica pripominja, da je priča večinoma sama hodila k tožniku na obiske neposredno iz šole, ko pa je tožnik prihajal po sina, priča večinoma ni bila prisotna. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je pri presoji tožnikove in toženkine verodostojnosti upoštevalo, da se toženkine navedbe o tožnikovem nasilju nad njo niso potrdile z obsodilo sodbo. Razlog, da toženka od državnega tožilca ni prevzela pregona, je bil v njeni slabi finančni situaciji; za pregon bi morala najeti strokovno pomoč, v primeru oprostilne sodbe bi jo bremenili tudi vsi stroški postopka. Nadalje pritožba graja oceno verodostojnosti prič. S strani toženke predlagane priče so izpovedovale jasno, brez zapletanja in nobenega indica ni, ki bi kazal na njihovo pristranskost, kljub temu, da jih s toženko vežejo sorodstvene vezi. Po drugi strani je tožnik kot priče navedel svoje prijatelje, ki bi bili po takem sklepanju prav tako zainteresirani za uspeh tožnika, pa sodišče ni podvomilo v njihove izpovedbe, ki so bile marsikdaj konfuzne. Pritožba nadalje navaja, da je toženka uporabljala samo približno polovico hiše in ni imela podnajemnikov. Z ničimer se torej ni obogatila na tožnikov račun. Predmetno hišo sta uporabljala tudi otroka pravdnih strank in zaključek sodišča prve stopnje, da tega ne more upoštevati, ker je toženka na to opozorila na zadnjem naroku za glavno obravnavo, je napačen, saj je to dejstvo nesporno in izhaja iz vseh navedb in izpovedb. Tožena stranka nasprotuje tudi višini prisojene terjatve, saj je bilo izvedensko mnenje narejeno šele po tem, ko je po tožnikovi izselitvi toženka stanovanjske prostore hiše sanirala in uredila, zaradi česar je hiša pridobila na vrednosti. Razen tega prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, kolikšen del hiše je toženka dejansko uporabljala. Navedlo je zgolj to, da ugotavljanje tega dejstva ni v pristojnosti izvedenke, sámo pa se do tega vprašanja ni opredelilo. V zvezi s tem pritožba sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe v tem delu zaradi pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti.

3. Višje sodišče je pritožbo s sodbo opr. št. I Cp 3360/2010 z dne 19.1.2011 zavrnilo. V reviziji, ki je bila dopuščena glede vprašanja – ali je za odločitev o verzijskem zahtevku odločilno, da sta stanovanjsko hišo v skupni lasti pravdnih strank souporabljala otroka pravdnih strank, dodeljena v varstvo in vzgojo toženki – je bila sodba pritožbenega sodišča razveljavljena(1) in zadeva vrnjena drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbena trditev, da je bilo izvedensko mnenje narejeno šele po tem, ko je po tožnikovi izselitvi toženka stanovanjske prostore sanirala in uredila, zaradi česar je hiša pridobila na vrednosti, je neupoštevna pritožbena novota (1. odstavek 337. čl. ZPP). Tudi če bi jo bilo mogoče upoštevati, pa na odločitev ne bi imela vpliva, ker enostranska vlaganja enega od solastnikov njihovega stvarnopravnega položaja ne spreminjajo.

6. Ugotovitev o odgovornosti toženke za nevzdržne razmere, zaradi katerih se je tožnik izselil iz stanovanjske hiše, pritožbeno sodišče sprejema. Razlogi za tak zaključek, zapisani v zadnjem odstavku na 3. strani in na 4. strani izpodbijane sodbe so prepričljivi. Toženkinih navedb o tožnikovem nasilju nad njo niso potrdile niti s toženkine strani predlagane priče; le F. A. je govoril o enem primeru, ko naj bi ga toženka poklicala zaradi tožnikovega napada. Sodišče prve stopnje tožnikove verodostojnosti ni gradilo le na dejstvu, da za nasilniško obnašanje ni bil obsojen. O tožnikovi nasilnosti dvomi tudi zaradi neskladnosti med izpovedjo toženke, ki je nasilje zatrjevala od januarja do marca 2005, in podatki sodbe K 44/2006, iz katere izhaja, naj bi se vsi dogodki med pravdnima strankama dogajali v maju in juniju 2005. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da sta bila za nevzdržne razmere odgovorna oba bivša zakonca, v večji meri pa toženka, ker ni dovolila, da se v hišo priseli tudi tožnikova nova partnerka.

7. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnik razpolagal s ključi vhodnih vrat hiše. Hči pravdnih strank je izpovedala, da tožnik v hišo ni prihajal. Pritožbena navedba, da je hči večinoma sama hodila k tožniku na obiske neposredno iz šole in da ni bila prisotna, ko je tožnik prihajal po sina, verodostojnosti pričine izpovedi ne omaje. Priča je izpovedovala o tem, kar je lahko zaznala. Tudi iz izpovedi M. R. in S. G. ni mogoče zaključiti, da bi ob drugih priložnostih tožnik sam vstopal v hišo. Iz toženkinega odgovora z dne 25.8.2006 (A9) na dopis tožnikovega pooblaščenca z dne 23.8.2006 izhaja, da ključa vhodnih vrat toženka ni bila pripravljena izročiti, iz česar se da sklepati, da tožnik ključa ni imel. Priče, ki jih je predlagala toženka, so sicer izpovedovale drugače, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da njihove izpovedi v tem delu niso verodostojne. Verodostojnosti jim prvostopenjsko sodišče ni odreklo iz razloga, ker so toženkini sorodniki, kot zmotno meni pritožba, pač pa zaradi neskladnosti njihovih izpovedi z drugimi dokazi. Sorodstvene vezi so zgolj pojasnilo za odstopanje njihovih izpovedi od drugih dokazov. Dokazni postopek ni potrdil, da bi bili sosedje, katerih zaslišanje je predlagal tožnik, zainteresirani za tožnikov uspeh v pravdi. Zakaj naj bi bile njihove izpovedbe konfuzne, pritožba ne pojasni.

8. Pritožbi priloženi listini, ki naj bi dokazovali, da je tožnik ključe imel, sta nedovoljena pritožbena novota (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP). Opravičilo, da tožena stranka za listini ni vedela, ker sta se nahajali pri njeni mami v Bosni, ni sprejemljivo. Kot razlog hrambe pri mami toženka navaja varstvo dokazov zaradi tožnikovega prihajanja v hišo v času njene odsotnosti. Če je toženka listini hranila zaradi dokazovanja, bi ju lahko predložila pravočasno. Od stranke se pričakuje skrbnost pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov in njen riziko je, če je na ti dve listini pozabila.

9. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je toženka uporabljala samo približno polovico hiše in ni imela podnajemnikov, ni pravno odločilno. Ugotovljeno je bilo, da je toženka tožniku preprečevala vrnitev v hišo, med drugim mu ni hotela izročiti ključev vhodnih vrat. S tem je celo hišo prevzela v svojo posest in tožniku odvzela možnost uporabe njegovega sorazmernega dela. S svojim ravnanjem je nase prevzela tveganje, ali ji bo hiša prinašala dohodek, zato ni odločilno, ali in kako je uporabljala prostore hiše. Isto je pojasnilo že sodišče prve stopnje na peti strani sodbe, zato je pritožbeni očitek pomanjkljivosti, ki naj bi preprečevala preizkus sodbe (14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), neutemeljen. Tožnik je zaradi nemožnosti uporabe sorazmernega dela stanovanjske hiše prikrajšan. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obogatitev toženke, prikrajšanje tožnika, vzročno zvezo med obogatitvijo in prikrajšanjem ter odsotnost pravne podlage za prehod koristi. Tisti, ki solastniku onemogoči uporabo stvari, mu mora plačati izgubljeno korist, katere bistvo je poseg v njegovo pravico do souporabe nepremičnine v skladu z njegovim solastniškim deležem.

10. Ni pa razčiščeno, v kakšnem obsegu je tožnik zaradi toženkinega ravnanja prikrajšan in toženka obogatena. V odgovoru na tožbo se je toženka sklicevala na dogovor, sklenjen s tožencem, da bo v hiši stanovala sama z otroki. Iz navedb obeh strank, ki sta opisovali stike toženca z otroki, izhaja dejstvo, da sta skupaj s toženko v hiši živela tudi otroka pravdnih strank. To dejstvo, ki med strankama niti sporno ni, so potrdile tudi priče, ki so izpovedovale o tožnikovih stikih z otrokoma. S tem, ko je tožena stranka na zadnjem naroku navedla, da sta hišo souporabljala tudi otroka, torej ni navedla novega dejstva. Prvostopenjsko sodišče zato to dejstvo neutemeljeno šteje za prepozno navedeno in se nepravilno sklicuje na 286. čl. ZPP.

11. Ker je tudi toženec dolžan preživljati otroka, ki sta v obravnavanem obdobju v hiši živela, je za odločitev pomembno, kako sta pravdni stranki uredili svoje razmerje glede preživljanja otrok. Različne možnosti je natančno obdelalo revizijsko sodišče v sklepu II Ips 383/2011 z dne 16.10.2014. Tovrstne dejanske okoliščine, na osnovi katerih bi bilo mogoče odločiti o višini toženkine obogatitve in tožnikovega prikrajšanja, niso bile zatrjevane. V okviru obrambe pred zahtevkom v iztoževani višini bi jih morala podati tožena stranka, pa jih ni. Sodišče prve stopnje bi jo v okviru materialno procesnega vodstva moralo pozvati, da jih poda, saj gre za dodatne, na bivanje otrok vezane pomembne okoliščine, bistvene za odločitev o višini zahtevka (285. čl. ZPP). Zaradi nepravilne uporabe 285. čl. ZPP, ki sodišču prve stopnje nalaga, da poskrbi, da se nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih dopolnijo, je odločitev najmanj preuranjena, lahko pa tudi napačna. Podana je relativna bistvena kršitev postopka (prvi odstavek 339. čl. ZPP). Ker te kršitve pritožbeno sodišče ne more odpraviti, je prvostopenjska odločitev razveljavljena (354. čl. ZPP). V ponovljenem postopku – po tem, ko bosta pravdni stranki dopolnili svoje navedbe v nakazani smeri – bo o zadevi ponovno odločilo prvostopenjsko sodišče. 12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 383/2011 z dne 16.10.2014