Jedro

Toženka je terjatve odstopnika terjatev in posledično prevzemnika terjatev (tožnice) na prvi stopnji sojenja prerekala tako pavšalno, da je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je (glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in trditveno ter dokazno podlago obeh pravdnih strank) preprosto sledilo konkretiziranim trditvam tožnice (in še dodatno tudi izvedenim dokazom). Sodišče prve stopnje je zaključek o obstoju in višini terjatev utemeljeno sprejelo na podlagi 212. in 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 466,65 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) presodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v 15 dneh tožeči stranki (tožnici) plačati 15.720,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.8.2017 dalje do plačila in 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2019 dalje do plačila; (II.) da pobotni ugovor toženke v višini 2.000,00 EUR ne obstoji, in (III.) odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožnici 1.585,30 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi (med drugim) navaja, da bi moralo ″sodišče″ predlog za izvršbo, ki je bil vložen na podlagi računov, zavreči; da bi morala tožnica predložiti notarsko overjeno cesijsko pogodbo; da je prerekala obstoj terjatev in bi morala tožnica predložiti račune ter dobavnice za izkazanost terjatve; da je tožnica neobičajno zahtevala zakonske zamudne obresti, kar kaže na dvom o obstoju terjatve; da plačilo po cesijski pogodbi ni bilo izvedeno in da je neobičajno, da prevzemnik za odstopljene terjatve plača njihov polno vrednost. Toženka meni, da ni podana tožničina aktivna legitimacija.

3. Tožnica v vsebinskem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V odgovoru nasprotuje pritožbenim navedbam in soglaša z razlogi sodišča prve stopnje. Med drugim izpostavlja, da toženka obstoja obveznosti do odstopnika ni nikoli konkretizirano prerekala, da za cesijsko pogodbo ni predpisane obličnosti in da je plačilo po cesijski pogodbi pravno nepomembno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zmotno je zavzemanje, da je toženka prerekala in ugovarjala računom, ki naj bi bili podlaga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Tožnica je izvršbo vložila na podlagi pogodbe o odstopu terjatev s prilogo (izpiskom odprtih postavk) in ne na podlagi računov. Navedeno je izvršilno sodišče upoštevalo kot ″verodostojno listino po drugih zakonih″. To izhaja iz oznake v predlogu za izvršbo (kataloška številka 8 – glej Navodilo za izpolnjevanje obrazca za predlog za izvršbo, ki je sestavni del Pravilnika o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka, medtem ko je slednji akt sprejet na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju) in iz predloženih listin v tej pravdi. Drži, da je račune izdalo podjetje L. d.o.o. (odstopnik terjatev), medtem ko je (za toženko sporna) aktivna legitimacija tožnice, kot je pojasnjeno še v nadaljevanju te obrazložitve in v izpodbijani sodbi, izkazana na podlagi pogodbe o odstopu terjatev z dne 6.7.2017. Pritožba ne pojasni, katero sodišče bi moralo predlog za izvršbo na podlagi računov (op. ni šlo za takšen predlog) zavreči že v osnovi, je pa takšno zavzemanje pravno nerelevantno, saj se je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine po uspešnem ugovoru zoper sklep o izvršbi nadaljeval kot gospodarski spor, v katerem predlog za izvršbo skupaj z dopolnitvijo tožbe predstavlja običajno (in v konkretnem primeru sklepčno) tožbo.

6. Tožnica ni pravno vstopila v zatrjevanje terjatev do toženke po začetku izvršilnega postopka, kakorkoli naj bi že to bilo pravno relevantno, ampak je ugotovljeno, da je terjatve pridobila z omenjeno cesijsko pogodbo in da je bila toženka o odstopu terjatev obveščena. Toženki je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da za pogodbo o odstopu terjatev ni predpisana obličnost (glej 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Temu pritožbeno sodišče pritrjuje in ni mogoče slediti zavzemanju toženke, da bi morala tožnica v tej pravdi predložiti notarsko overjeno listino, kar naj bi izhajalo iz „zakonskih predpisov“. Takšnih predpisov v slovenskem pravnem sistemu ni.

7. Toženka je terjatve odstopnika terjatev in posledično prevzemnika terjatev (tožnice) na prvi stopnji sojenja prerekala tako pavšalno, da je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je (glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in trditveno ter dokazno podlago obeh pravdnih strank) preprosto sledilo konkretiziranim trditvam tožnice (in še dodatno tudi izvedenim dokazom). Sodišče prve stopnje je zaključek o obstoju in višini terjatev utemeljeno sprejelo na podlagi 212. in 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ob trditveni podlagi tožnice o temelju in višini terjatve je bilo toženkino golo nasprotovanje obstoju terjatve tako pavšalno, da gre pri temelju in višini terjatve za nesporna dejstva (za nekonkretizirano prerekana dejstva). Toženka je hkrati celo podala nekatere navedbe, ki bi lahko kazale na to, da priznava cedirane terjatve (glej navedbe iz odgovora na dopolnitev tožbe o tem, kdaj je toženka prvič videla obstoječo obveznost; da se je direktor tožnice in odstopnika odločil, da terjatve odstopnika do toženke proda; in da je šlo za odkup naših obveznosti). Pritožbeno zavzemanje, da je bil obstoj cediranih terjatev sporen, je neutemeljeno. Obstoj terjatev je bil nesporen na prvi stopnji sojenja, zato tožnica ni bila dolžna predložiti računov (op. podroben opis računov izhaja iz predloženega IOP) in dobavnic (op. zatrjevanih in s strani toženke naročenih dobav pisarniškega materiala in šolskih potrebščin toženka ni prerekala). Toženka na prvi stopnji sojenja v zvezi z obstojem in višino terjatev nikoli ni zmogla postaviti dovolj konkretiziranih oziroma pravno upoštevnih ugovornih navedb, zato se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da se do računov in dobavnic, ki jih tožnica ni predložila, ni mogla opredeliti. Nespornih oziroma nekonkretizirano prerekanih dejstev ni treba dokazovati, zato tožnici v tej smeri ni bilo treba ničesar dokazovati.

8. Če je tožnica zakonske zamudne obresti zahtevala od 5.8.2017 (op. pravilno od 6.8.2017) dalje in ne od zapadlosti posamičnih računov (op. ti so zapadli pred navedenim datumom), je predmetno toženki v korist. Vsekakor iz tega dejstva ne izhaja, da tožnica ni izkazala (op. nespornega) obstoja vtoževane terjatve in da je podan dvom o obstoju terjatve. Gre za lasten pritožbeni dvom toženke, ki mu ni mogoče slediti, saj sta bila temelj in višina odstopljenih terjatev na prvi stopnji sojenja nesporna.

9. Drži, da tožnica ni izkazala, da je za odstopljene terjatve odstopniku plačala kupnino v višini dogovorjene polne cene terjatev, vendar predmetno (samo po sebi) ni pravno relevantno za odločitev v tej pravdi. Zatrjevana neobičajnost cene je hkrati še nedopustna in zato neupoštevna pritožbena novota (337. člen ZPP), ki tudi sicer ne kaže na zaključek, da terjatve niso bile odstopljene tožnici. Slednje enako velja za zatrjevanje dejstva, da prevzemnica za odstopljene terjatve ni plačala dogovorjene kupnine oziroma da plačila kupnine ni izkazala. Prav tako oboje (primarno) ne kaže na navideznost pogodbe, ki jo je toženka (tudi sicer izredno pavšalno) zatrjevala na prvi stopnji sojenja. Na tem mestu velja še (podredno) dodati, da navidezen pravni posel skriva drug, prikrit pravni posel in da morebitna prikritost neodplačnega prenosa terjatev (sama po sebi) ne kaže na zaključek o neveljavnosti prenosa terjatev.

10. Ker drugih pritožbenih očitkov toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna že iz izpodbijane sodbe in se na tem mestu ne ponavljajo, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

11. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna 625 točk za odgovor na pritožbo, 12,5 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk in ne presežno priglašenih 50 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 466,65 EUR. Tožnici se ne prizna priglašenih 100 točk nagrade za proučitev prejete pritožbe in poročilo stranki o prejeti pritožbi (skupaj 2 uri) in 50 točk nagrade za poročilo stranki o podanem odgovoru na pritožbo, saj gre in za neizkazane stroške in za nesamostojne stroške, ki so že zajeti v nagradi za vložitev odgovora na pritožbo. Tožnici priglašeni strošek sodne takse za odgovor na pritožbo ni nastal, saj plačilo predmetne takse, ki nenazadnje ne obstoji, ni izkazano.