Jedro

Dovoljenje, da lahko tretja oseba biva v solastni nepremičnini, morajo dati vsi solastniki, saj gre za posel, ki presega okvire rednega upravljanja (določitev načina rabe nepremičnine).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče razsodilo, da sta se toženca dolžna izseliti iz stanovanja v izmeri 28,10 m2, na naslovu Ž. 1a, ki predstavlja del nepremičnine z ID znakom 000 parc. št. 3074/0-0 k.o. X in ga izročiti v soposest tožeče stranke (točka III) in tožencema naložilo, da morata opustiti vsako poseganje v solastninsko pravico tožečih strank v tem delu nepremičnine (točka II) in se tudi v prihodnje vzdržati poseganja v solastninsko pravico tožečih strank (točka IV), plačati uporabnino v znesku 12.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.000,00 EUR za čas od 24. 10. 2008 do plačila, od zneska 2.000,00 EUR za čas od 11. 6. 2011 do plačila in od zneska 4.200,00 EUR za čas od 2. 11. 2014 do plačila (točka V). Toženima strankama je naložilo v plačilo stroške postopka tožeče stranke v znesku 1.965,00 EUR s pp (točka VII).

2. Sodbo po odvetniku iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožena stranka. V obrazložitvi navaja, da iz izreka sodbe ni jasno, ali mora opustiti poseganje v solastninsko pravico in izprazniti stanovanje ena od toženih strank ali oba skupaj, niti kolikšen del iz naslova uporabnine morata plačati posameznemu tožniku, ker njihovi solastninski deleži niso enako veliki. Toženca sta družinska člana D. M., ki je do 1/5 solastnik nepremičnine in z njim živita v skupnem gospodinjstvu, zato bi bila tožeča stranka dolžna dokazati, da solastno nepremičnino uporabljajo preko vrednosti njegovega solastninskega deleža. Posledično je zgrešena tudi pasivna legitimacija, saj bi moral biti tožen njun dedek oziroma oče. Tožeča stranka ni pojasnila, po kakšnem kriteriju je določila uporabnino, prav tako ni predlagala dokaza s cenilcem. Ni jasno, kako je sodišče obračunalo stroške odvetniku, ker je tožeča stranka kot vrednost spora ovrednotila samo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo denarnega zneska.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče je pri odločanju vezano tako na mejo postavljenih zahtevkov kot tudi na dejstva in dokaze, s katerimi se ta dokazujejo, torej na trditveno podlago tožbe (prvi odstavek 2. člena in prvi odstavek 7. člena ZPP). Iz trditev v tožbi in prvi pripravljalne vlogi tožeče stranke sledi, da tožena stranka uporablja garažne prostore za svoje bivalne potrebe, brez soglasja tožeče stranke, kot zemljiškoknjižne solastnice. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo tožbenemu zahtevku uprla z navedbo, da nepremičnino uporablja na podlagi dovoljenja očeta oziroma dedka, ki je eden od solastnikov nepremičnine. To je tožena stranka ponovila tudi v vlogi 31. 5. 2010 in dodala, da nepremičnino uporablja z dovoljenjem svojega očeta oziroma dedka kot solastnika nepremičnine v okviru njegovega solastninskega deleža. 5. V pritožbenem postopku ni sporno, da je tožeča stranka solastnik nepremičnine, ki je predmet pravde, da tožena stranka ni solastnik nepremičnine, da pa je do 1/5 solastnik njun oče oziroma dedek, D. M. V postopku na prvi stopnji ni bilo spora o okoliščini, da sta toženca garažo preuredila v bivalne prostore brez dovoljenja tožeče stranke in da v teh prostorih bivata, oče oziroma dedek pa živi v stanovanju nad garažo. 6. Na podlagi določila 100. člena v zvezi z 92. členom SPZ ima solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari. To pomeni, da je vsak od solastnikov upravičen sam, proti osebi, ki zaseda nepremičnino brez pravnega naslova, vložiti tožbo na izselitev oziroma izpraznitev. Sodelovanje vseh solastnikov nepremičnine v postopku ni potrebno.

7. Materialno pravo je bilo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno, sodišče prve stopnje je ugotovilo vse pravnorelevantne okoliščine. Odločilna dejstva tega spora so: tožeča stranka je solastnik nepremičnine, tožena stranka se je v del nerazdeljene nepremičnine vselila na podlagi dovoljenja enega od solastnikov nepremičnine. Ta dejstva dajo tožeči stranki aktivno legitimacijo za izpraznitveni zahtevek. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je takšnemu tožbenemu zahtevku ugodilo je pravilna (92. člen SPZ). Ni sporno, da je oče oziroma dedek tožencev manjšinski solastnik nepremičnine, a nerelevantno, ali je tožencema soglasje za bivanje podal ali ne. Gre namreč za posel, ki presega okvire rednega upravljanja (določitev načina rabe nepremičnine), za kar je potrebno soglasje vseh solastnikov (peti odstavek 67. člena SPZ).

8. Tožena stranka se v pritožbenem postopku prvič sklicuje, da garažo uporablja kot družinski član enega od solastnikov, s katerim živi v skupnem gospodinjstvu, ne da bi navedla, zakaj takšne trditvene podlage ni navedla že v postopku na prvi stopnji. To je nedovoljena pritožbena novota in je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP). Posledično je za odločitev v tej zadevi nerelevantno, ali toženca uporabljata nepremičnino preko vrednosti solastnega deleža njunega dedka oziroma očeta.

9. Nobenega dvoma ni, da je tožeča stranka prikrajšana, ker ji je tožena stranka preprečila uporabo solastne stvari najmanj za toliko, kolikor bi lahko prejela na račun najemnine za nepremičnino, katere solastnica je. Zahtevek iz naslova plačila uporabnine je specificiran na tretji strani tožbe. Tožniki so bili do 26. 6. 2007 solastniki do 3/10 nepremičnine parc. št. 3074 – dvorišče v izmeri 177 m2, stanovanjska stavba v izmeri 156 m2 k.o. X, od 27. 6. 2007 do 33/40. Uporabnino v višini 100,00 EUR (kot odmero za uporabo solastne garaže) niso spreminjali, ne glede na to, da se je solastniški delež med pravdo povečal. Tožena stranka tako specificiranemu tožbenemu zahtevku ni ugovarjala, zato ni bilo potrebe, da višino uporabnine sodišče ugotavlja tudi s sodnim izvedencem oziroma cenilcem. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je sledilo neprerekanim navedbam tožeče stranke, je zato pravilna.

10. Za odločitev v tej zadevi ni relevantno, da nepremičnina v naravi ni razdeljena. Tožeča stranka je protivrednost neupravičene in protipravne uporabe svojega solastnega deleža izrazila kot protivrednost 100,00 EUR. Takšni višini tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni oporekala, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno tožeči stranki priznalo uporabnino za 5 let pred vložitvijo tožbe do zaključka glavne obravnave, skupni znesek uporabnine pa je 12.200,00 EUR, za vsak mesec, torej 100,00 EUR.

11. Tožena stranka sta A. in R. M., zato ni nobenega dvoma, kdo mora izprazniti stanovanje in opustiti poseganje v nepremičnino, enako velja tudi za plačilo uporabnine. Kako si bodo tožniki uporabnino razdelili pa je stvar razmerja med tožniki in se to vprašanje tožene stranke niti ne tiče. 12. Iz obrazložitve 25. točke sodbe sledi, da je sodišče glede na to, da je bila tožba vložena že v letu 2008, o stroških postopka odločilo ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi in Zakona o sodnih taksah.

13. Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede v tožbi. Tožeča stranka je vrednost svojega interesa, za zahtevke, ki se nanašajo na nedenarno terjatev kot tudi za zahtevek na plačilo uporabnine, ocenila v višini 6.000,00 EUR, skladno s tem je sodišče odmerilo stroške postopka, kot sledi iz stroškovnika, ki je v spisu. Odločitev sodišča je mogoče preveriti, posameznih postavk pa pritožba ne izpodbija. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato skladno z določilom 165. člena v zvezi z 154. členom ZPP, nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.