Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da, ker v uradnih evidencah ne obstajajo podatki, da je bila tožničina pravna prednica domovinsko pristojna na območju Kraljevine Jugoslavije oziroma da je bila državljanka Kraljevine Jugoslavije in povojne FLR Jugoslavije, sta prvostopni upravni organ in tožena stranka, tudi po presoji revizijskega sodišča, ob izostanku nasprotnih dokazov, ki jih kljub pozivu ni predložil tožničin pooblaščenec, pravilno odločila, ko sta ugotovila, da tožničina pravna prednica ni bila jugoslovanska državljanka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.2.2003. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo in potrdila odločbo Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote Maribor z dne 16.9.2002, s katero je navedeni prvostopni organ ugotovil, da se po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, B.B., ni štela za jugoslovansko državljanko.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, po proučitvi zadeve, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter izdana po pravilnem postopku, poleg tega pa je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS).

V obravnavani zadevi gre za postopek ugotavljanja državljanstva B.B., kar je predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije.

Sodišče prve stopnje citira določbo 1. odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Navaja, da se državljanstvo upravičenca v postopku denacionalizacije dokazuje s potrdilom o vpisu upravičenca v evidenco državljanstva (točka b) 2. odstavka 62. člena ZDen). Če upravičenec v evidenco o državljanstvu ni vpisan (in zato stranka dokazila ne more predložiti), je dolžan upravni organ postopek denacionalizacije po uradni dolžnosti prekiniti zaradi rešitve predhodnega vprašanja - do izdaje dokončne ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca. V ugotovitvenem postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da se B.B. ni štela za jugoslovansko državljanko. Tožničina pravna prednica namreč ni navedena v arhivskem gradivu, s katerim razpolagajo državni organi in cerkvene oblasti v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški. B.B. ni vpisana v evidenco oseb, ki so imele pred drugo svetovno vojno prebivališče v Mariboru Prav tako ni vpisana v evidenco oseb državljanov Kraljevine Jugoslavije, ki so imeli v Mariboru domovinsko pristojnost. Prvostopni upravni organ je z dopisom z dne 14.3.2001 tožničinega pooblaščenca seznanil, da mu po uradni poti ni uspelo pridobiti izpiska iz rojstne matične knjige za B.B. ter ga na podlagi tožničine izjave z dne 7.1.1997, da bo prvostopnemu upravnemu organu predložila izpisek iz rojstne matične knjige za B.B., pozval, da ta izpisek predloži. Z dopisom z dne 23.4.2001 je bil tožničin pooblaščenec ponovno pozvan, da prvostopnemu upravnemu organu predloži izpisek iz rojstne in mrliške matične knjige za B.B. ter predloži dokazilo o njenem državljanstvu Kraljevine Jugoslavije in domovinski pristojnosti na dan 6.4.1941. Z dopisom z dne 9.1.2002 je prvostopni upravni organ tožnico pisno seznanil z ugotovitvami, da ne razpolaga z rojstnimi podatki in podatki o smrti B.B. V nadaljevanju dopisa je upravni organ navedel, da se v prijavno-odjavni kartoteki, ki se je vodila pred in med drugo svetovno vojno in jo sedaj v svojem arhivskem gradivu hrani Pokrajinski arhiv v Maribor, nahaja karton za B.B., roj. 19.10.1884 v B. n. S., ki je bila rimskokatoliške vere, vdova po ravnatelju in je dne 25.11.1927 leta prijavila prebivališče v Mariboru ter se dne 12.12.1927. leta odjavila za Vukovar. Za navedeno osebo zaprošeni cerkveni in državni organi niso našli vpisa v rojstno matično knjigo. Prvostopni upravni organ je nadalje tožničinega pooblaščenca pozval, da slednjo seznani z ugotovitvami ter ga hkrati opozoril, da bo prvostopni organ sprejel odločitev na podlagi zbranih dokazov, če tožnica v postavljenem roku ne bo predložila nasprotnih dokazov.

Po mnenju sodišča prve stopnje je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tožena stranka pravilno ugotovila, da se B.B. ni štela za jugoslovansko državljanko. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je družina B. živela v Mariboru že pred letom 1846 in da naj bi bila tožničina pravna prednica državljanka Kraljevine Jugoslavije, še navaja, da se v skladu z načelom materialne resnice v upravnem postopku, po katerem se rešujejo denacionalizacijski zahtevki (6. člen ZDen) dejstva ugotavljajo z gotovostjo oziroma prepričanjem, stopnja verjetnosti pa zadošča le za primere, ki so določeni z zakonom. Po mnenju sodišča prve stopnje sta tožena stranka in prvostopni upravni organ to načelo o ugotavljanju resničnosti dejstev upoštevala in na podlagi ugotovitve, da o državljanstvu tožničine pravne prednice ni arhivskih podatkov, pravilno sklepala, da slednja ni bila državljanka Kraljevine Jugoslavije in zato na dan 28.8.1945, v skladu z določbo 1. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ tudi ni postala državljanka FLRJ. Po mnenju sodišča prve stopnje je državljanstvo osebna pravica, ki se pridobi z rojstvom in izgubi s smrtjo, ugotavlja pa se po predpisih o državljanstvu, ki so veljali od rojstva osebe, katere državljanstvo se ugotavlja, do trenutka, ko se ugotavlja njeno državljanstvo oziroma do trenutka njene smrti. Ob izostanku podatkov iz uradnih evidenc je po mnenju sodišča prve stopnje neupošteven tožbeni ugovor, da je bila tožničina pravna prednica domovinsko pristojna v Mariboru, saj razen neargumentiranih tožničinih trditev, ne obstajajo dokazi, ki bi te trditve potrjevali, tožnica pa v upravnem postopku ni predložila dokumentacije oziroma ni navedla nobene priče, ki bi njene navedbe lahko potrdila.

Ker v uradnih evidencah ne obstajajo podatki, da je bila tožničina pravna prednica domovinsko pristojna na območju Kraljevine Jugoslavije oziroma da je bila državljanka Kraljevine Jugoslavije in povojne FLR Jugoslavije, sta po mnenju sodišča prve stopnje prvostopni upravni organ in tožena stranka, ob izostanku nasprotnih dokazov, ki jih, kljub pozivu, ni predložil tožničin pooblaščenec, pravilno odločila, ko sta ugotovila, da tožničina pravna prednica ni bila jugoslovanska državljanka.

Po presoji sodišča prve stopnje je torej izpodbijana odločba pravilna in temelji na zakonu, tožba pa neutemeljena in jo je zato sodišče prve stopnje zavrnilo.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnica ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Tožničina pravna prednica B.B. je bila vpisana v zemljiški knjigi, kar pomeni, da je imela pravico do premoženja ter bila povsem zakonito, na podlagi overjene listine, vpisana v zemljiško knjigo, v državljanski knjigi pa ni bila vpisana. Vse zgodbe o kontinuiteti in ostalem ne morejo prekriti dejstva, da gre v danem primeru za diskriminacijo. Izguba državljanstva in premoženja v časih totalitarnega režima ne more imeti svoje reprize v času obstoja pravne države in po podpisu pristopa Slovenije v Evropsko unijo. Nekaj povsem običajnega je glede "na znana zgodovinska dejstva", da se osebe nemške narodnosti diskriminirajo, kot je bilo to včasih, ali še je običajno za Jude in Cigane. Tisti, ki noče vedeti, kaj je prav, izkorišča svojo pravno znanje za umetelno opravičevanje neenakosti, in to tiste kršitve, ki se najbolj pogosto pojavlja v zadnjem stoletju, to je neenakost glede na narodnost. Ob dosedanji upravni in sodni praksi v tovrstnih primerih je pričakovati, da bo tudi pritožbeno sodišče sledilo dosedanji praksi in ne bo upoštevalo dejstva, da je Ustavno sodišče RS pred kratkim razveljavilo dve sodbi tega sodišča. V pravni državi bi to bil znak, da se sodna praksa spremeni. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati ZUS-1, je bilo treba s tožničino pritožbo, ki je bila vložena v letu 2004 ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče Republike Slovenije preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

V tej zadevi gre za ugotavljanje državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije.

Po mnenju revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialni zakon potem, ko je ugotovilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da sta tožena stranka in prvostopni upravni organ načelo o ugotavljanju resničnosti dejstev (glej 6. člen ZDen) upoštevala in na podlagi ugotovitve, da o državljanstvu tožničine pravne prednice (B.B.) ni arhivskih podatkov, pravilno sklepala, da slednja ni bila državljanka Kraljevine Jugoslavije in zato na dan 28.8.1945, v skladu z določbo 1. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ tudi ni postala državljanka FLRJ. Sodišče prve stopnje ima prav, ko navaja, da je državljanstvo posebna pravica, ki se pridobi z rojstvom in izgubi s smrtjo, ugotavlja pa se po predpisih o državljanstvu, ki so veljali od rojstva osebe, katere državljanstvo se ugotavlja, do trenutka, ko se ugotavlja njeno državljanstvo oziroma do trenutka njene smrti. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je ob izostanku podatkov iz uradnih evidenc neupošteven tožničin tožbeni ugovor, ki ga tožnica ponavlja kot revizijskega, da je bila njena pravna prednica domovinsko pristojna v Mariboru, saj razen tožničinih neargumentiranih trditev, ki izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih, ne obstajajo dokazi, ki bi te trditve potrjevali, tožnica pa v upravnem postopku ni predložila dokumentacije oziroma ni navedla nobene priče, ki bi njene navedbe lahko potrdila. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da, ker v uradnih evidencah ne obstajajo podatki, da je bila tožničina pravna prednica domovinsko pristojna na območju Kraljevine Jugoslavije oziroma da je bila državljanka Kraljevine Jugoslavije in povojne FLR Jugoslavije, sta prvostopni upravni organ in tožena stranka, tudi po presoji revizijskega sodišča ob izostanku nasprotnih dokazov, ki jih, kljub pozivu, ni predložil tožničin pooblaščenec, pravilno odločila, ko sta ugotovila, da tožničina pravna prednica ni bila jugoslovanska državljanka.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).