Jedro

Presoja pritožbenih navedb, da je starejši mladoletnik ravnal v silobranu oziroma izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja uboja na mah.

Ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije, je v konkretnem primeru na mestu izrek mladoletniškega zapora in ne katerega od vzgojnih ukrepov za mladoletnike.

Izrek

Pritožba zagovornika ml. A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Mladoletni A. A. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo mladoletnega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen pet let mladoletniškega zapora, v katerega je po določbi prvega odstavka 49. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 375. člena KZ-1 vštelo čas prestan v priporu z vštetjem pridržanja od 28.8.2015 od 22.25 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 484. členom ZKP je mladoletnika oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka; po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakonika in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zoper odločbo o kazenski sankciji pritožuje mladoletnikov zagovornik. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in postopek zoper mladoletnika zaradi silobrana ustavi, podrejeno, da ga spozna za krivega kaznivega dejanja uboja na mah in mu izreče namesto mladoletniškega zapora vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod ali prevzgojni dom oziroma mu izreče mladoletniški zapor v trajanju šestih mesecev.

3. Na pritožbo zagovornika je pisno odgovorila državna tožilka, ki je predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, svojo odločitev, tudi kar se tiče obrambne teze glede silobrana in uboja na mah, je logično in prepričljivo obrazložilo in je na tej podlagi, ob odsotnosti kršitev na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, mladoletnega A. A. utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja.

6. Vsebino pritožbenih navedb je moč strniti v tri sklope. Najprej zagovornik (v smislu zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično kršitve kazenskega zakonika) uveljavlja tezo glede silobrana, podrejeno tezo glede uboja na mah, v tretjem delu pa napada odločbo o kazenski sankciji. Po pregledu spisovnega gradiva je moč ugotoviti, da se je zagovornik na institut silobrana skliceval praktično ves čas postopka, kar je glede na opis dogodka, kot ga je na zaslišanju na policiji podal mladoletnik, ki je tudi na glavni obravnavi povedal „zgolj“ to, da ga je B. B. poklical tja dol in da se je pred njim samo branil, do neke mere pričakovano in logično. Upoštevajoč dejstvo, da je mladoletnik že od vsega začetka priznal, da je ustrelil B. B., da je tudi pojasnil kam je skril ob tem dogodku uporabljeno pištolo, ki je bila s strani policije tudi najdena in zasežena in je bilo s preiskavo tudi ugotovljeno, da je bil prav iz tega orožja izstreljen naboj, ki je bil za pokojnika usoden in je bil na kraju dejanja najden tudi pripadajoč tulec, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil pretežni del dokaznega postopka dejansko namenjen preverjanju zgoraj omenjene obrambne teze glede silobrana. Po oceni pritožbenega sodišča je to tezo (iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe) dokazni postopek povsem prepričljivo ovrgel in takšnega zaključka selektivne in deloma protispisne pritožbene navedbe ne morejo ovreči. 7. Kot že rečeno zagovornik v pritožbi vztraja pri tem, da je mladoletni A. A. kritičnega dne ravnal v silobranu. V zvezi s tem se (ponovno) sklicuje na navedbe samega mladoletnika, „da B. B. ne bi ustrelil, če B. B. ne bi želel prvi ustreliti njega“; nadalje izpostavlja sicer pravilno ugotovljene okoliščine njunega druženja, ko sta mladoletnik in oškodovanec kritičnega dne dalj časa skupaj popivala in bila precej alkoholizirana; nadalje izpostavlja, da med njima (kot so povedale priče) ni prišlo do nobenega konflikta, da sta bila kljub starostni razliki dobra prijatelja in da je ostalo nejasno, zakaj je do tega dogodka sploh prišlo. Slednja trditev je neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljivih izpovedb večjega števila prič (C. C., Č. Č., D. D. in E. E.) ugotovilo, da je imel mladoletnik najverjetneje motiv v tem, da je pokojni B. B. naokoli širil informacije, ki mu jih je mladoletnik zaupal kot skrivnost. In sicer, da je mladoletnikov polbrat F. F. sam povozil svojega otroka do smrti, zato naj bi bilo (v izogib neugodnim posledicam, ki bi lahko doletele bodisi mladoletnika ali njegovega polbrata F. F., če bi te informacije prišle do policije) oškodovanca potrebno „eliminirati“. Da je bil navedeni motiv, ki ga pritožnik niti z besedo ne izpodbija, zelo verjeten in življenjsko logičen, se pokaže tudi glede na dve spisovno izkazani dejstvi: a) da je se je dogodek s povoženjem F. F. otroka v mesecu avgustu 2015 dejansko zgodil in je policija primer zaključila s poročilom na državno tožilstvo in b) da je mladoletni A. A. na policiji ob samoprijavi glede ustrelitve B. B., sam od sebe, neodvisno od obravnavanega dogodka policistu navajal, „da mu je zelo žal, da je F. F. izgubil svojega otroka in da je želel kar znoret“. Kot je pojasnil policist PP Metlika G. G. je zaradi tega kasneje pomislil, da bi lahko bil uboj povezan z povoženjem otroka, kar se je tekom postopka očitno tudi potrdilo. Čeprav motiv, kot pravilno navaja izpodbijana sodba, ni zakonski znak kaznivega dejanja, pa njegova vsebina v določeni meri vendarle lahko pojasni okoliščine obravnavanega dogodka. Tega se je ob zastavljanju pritožbenega vprašanja - zakaj je mladoletnik ustrelil B. B. - očitno zavedal tudi pritožnik, ki pa ob ignoriranju razlogov, ki jih je v smeri storilčevega motiva nanizala izpodbijana sodba, v nadaljevanju povsem neprepričljivo navaja, da mladoletnik nobenega razloga za kaj takega ni imel, razen če je do ustrelitve prišlo zato, ker ga je B. B. - verjetno zaradi alkoholiziranosti - hotel prvi ustreliti.

8. Takšno razlogovanje je glede na zgoraj navedene okoliščine neprepričljivo in ne vzdrži kritične presoje. Še posebej če se ob tem upoštevajo tudi vsi ostali (materialni in personalni) dokazni viri, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo sledeče: da policija ob ogledu dejanja ter pri hišnih preiskavah pri družini pokojnega ni našla nobenega orožja, da pokojnika z orožjem ni videla nobena priča, da na kraju uboja ali v okolici policija ni našla nobenih zemeljskih udrtin, izboklin ali česa podobnega, iz česar bi se dalo sklepati, da je oškodovanec orožje imel tam zakopano (kot je sicer neverodostojno navajal mladoletnik), da je bilo na podlagi s strani NFL opravljenih preiskav in s tem v zvezi zaslišanih strokovnjakov H. H. in I. I. ugotovljeno, da razdalja, ko karakteristični delci streljanja še dosežejo žrtev, znaša do tri metre od strelca in da je v konkretni zadevi strelna razdalja na majici pokojnika lahko nastala kot posledica strela strelne razdalje večje od 80 cm in da sta bila po pisnih in ustnih ugotovitvah izvedenca balistične stroke dr. J. J. strelec in žrtev najverjetneje medsebojno oddaljena 200 cm ter da je razdalja med ustjem cevi pištole in vstopno strelno rano znašala približno 140 cm. Predvsem pa je izvedenec J. J. še ugotovil, da je bil mladoletnik v trenutku streljanja najverjetneje v neposredni bližini najdenega tulca obrnjen v smeri spodnje ceste z iztegnjeno roko s pištolo poševno navzdol pod kotom cca 25 stopinj, na razdalji cca 200 cm po klančini navzdol pa se je nahajal oškodovanec pri hoji navzgor z levo nogo navkreber in nagnjen naprej z levim zgornjim delom telesa za kot cca 30 stopinj. Pri tem je izvedenec na glavni obravnavi izrecno pojasnil, da je glede na položaj oškodovanca, ki je bil po klančini navzgor močno sklonjen naprej, manjša verjetnost, da bi imel v svojih rokah orožje oziroma, da bi bil v položaju napada. Zato je glede na takšno izvedenčevo ugotovitev in nenazadnje tudi upoštevajoč opis dogodka, kot ga je na zaslišanju podal mladoletnik (ki je gibanje in položaj sebe in oškodovanca v času strela opisal povsem drugače), neutemeljena in protispisna pritožbena trditev, da gre pri oškodovancu za tipičen položaj strelca z avtomatsko puško in da je mladoletnik izpovedal po resnici, da ga je pokojni B. B. skušal prvi ustreliti. Skratka, sodišče prve stopnje je (za razliko od pritožnika, ki selektivno upošteva dokazne vire) na podlagi natančne in kritične analize vseh pravno relevantnih okoliščin ugotovilo in tej ugotovitvi se v celoti pridružuje tudi sodišče druge stopnje, da oškodovanec v kritičnem dogodku pri sebi ni imel nobenega orožja, da zoper mladoletnika ni vršil nobenega protipravnega napada, zaradi česar tudi o kakršnikoli obliki silobrana ni moč govoriti.

9. S tem se kot rečeno ne strinja pritožnik, ki v pritožbi izpostavlja poročilo o preiskavi NFL z dne 3. 9. 2015, iz katerega izhaja, da so na vzorcu zavarovanem z desne roke B. B. našli 17 karakterističnih delčkov, ki nastanejo po streljanju s strelnim orožjem, na vzorcu z leve roke pa 12 takšnih karakterističnih delčkov. Meni, da se je nekaj teh delčkov lahko naneslo na pokojnega ob streljanju s strani mladoletnika, vendar vseeno ne toliko, če v rokah ne bi držal strelnega orožja, iz katerega se je (pred kratkim) streljalo. Gre za pritožbeno špekulacijo, ki, ne le da je v nasprotju s tistim, kar je (glede enega samega strela) navajal mladoletnik, ampak tudi ne upošteva izpovedbe strokovnjaka NFL H. H., ki je na glavni obravnavi dne 7. 12. 2015 izrecno pojasnil, da v primeru ko gre za kratkocevno orožje, razdalja na kateri se najde največ karakterističnih delcev pri osebi, ki je v bližini strelca, znaša nekje do treh metrov. Ta podatek se v predmetni zadevi usklajuje z ugotovitvijo izvedenca balistične stroke glede razdalje med strelcem in oškodovancem. Oškodovanec kritičnega dne, glede na to, da so tudi priče potrdile, da je bil samo en pok, dokazano ni izstrelil nobenega strela, zato ni sprejemljiva pritožbena teza v kateri zagovornik ugotovitve H. glede obstojnosti delcev po streljanju, poveže z navedbo mladoletnika, da je oškodovanec rokoval z orožjem, kar pa so izsledki dokaznega postopka, kot že rečeno v celoti ovrgli.

10. Pritožnik navaja, da je povsem logično, da orožja policisti niso našli, saj so do pokojnega najprej prišli njegovi svojci, ki so seveda orožje skrili, kasneje pa ga celo podtaknili družini mladoletnika, da bi na ta način okrivili tudi mladoletnikova polbrata K. K. in F. F. Gre za neutemeljene pritožbene navedbe, ki jih je sodišče prve stopnje (upoštevajoč čas iskanja pogrešanega B. B. s strani njegovih sorodnikov ter dejstvo, da so bili slednji prav s strani sorodnikov mladoletnika, mame L. L. in polbrata F. F. obveščeni, kje se pokojni nahaja oziroma leži) v točki 14 obrazložitve povsem prepričljivo ovrglo in k tem ugotovitvam sodišče druge stopnje nima kaj dodati. Kar pa se tiče teze o podtaknjenem orožju, le-ta v celoti izgubi na verodostojnosti če se upošteva spisovno izkazan podatek, da na orožju, ki je bilo zakopano in strani policije najdeno v garaži družine A., zanesljivo ni bilo ugotovljenih bioloških sledi oškodovanca B. B., ampak so bile z manjšo ali večjo stopnjo verjetnosti najdene DNK sledi mladoletnika in njegovih polbratov F. F. in K. K. Torej je šlo, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, za puško, za katero obstaja verjetnost, da so jo pred najdbo v rokah imeli F. F., K. K. in A. A. Slednje pa je za ugotavljanje odločilnih dejstev pravzaprav irelevantno, saj dokazano ne gre za orožje, ki bi bilo uporabljeno v obravnavanem dogodku. Je pa po drugi strani spisovno izkazano, da je ml. A. A. pištolo, ki jo je uporabil pri streljanju, po dogodku skril, ne v gozdu ampak doma, zato so pritožbeni očitki glede nelogičnosti nahajališča zgoraj omenjene puške, neutemeljeni. Glede na vse navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in je svoje dokazne zaključke tudi prepričljivo obrazložilo, vsled česar zagovornik s pritožbeno grajo, da so razlogi izpodbijane sodbe (kar se tiče zatrjevanega silobrana) nelogični, nejasni in protispisni, ne more uspeti.

11. Enako velja tudi za pritožbeno tezo, ki jo zagovornik uveljavlja podredno, torej, da bi bilo potrebno mladoletnikovo ravnanje kvalificirati kot milejše kaznivo dejanje, t.i. uboj na mah. V zvezi s tem izpostavlja, da naj bi bil s strani B. B., ki je imel v rokah avtomatsko puško, mladoletnik brez svoje krivde prvi napaden in ker sta bila oškodovanec in mladoletnik močno alkoholizirana, bi šlo lahko pri mladoletniku za takšno posebno oziroma izjemno stanje razdraženosti, ko je močno popustilo njegovo nadzorovaje nad svojim ravnanjem in je B. B. ustrelil. Na te pritožbene navedbe, ki jih je zagovornik bolj ali manj v enakem obsegu uveljavljal že v postopku na prvi stopnji, je prepričljivo odgovorilo že prvostopenjsko sodišče v točki 17 obrazložitve. Na navedene razloge se v izognitev ponavljanju sklicuje tudi sodišče druge stopnje, ki pa na tem mestu vendarle ponovno izpostavlja, da izveden dokazni postopek ni dokazal izjemnega stanja razdraženosti mladoletnika, ki bi botroval njegovi popustitvi nadzorovanja nad svojim vedenjem. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, dokazov, ki bi potrjevali, da je oškodovanec v rokah imel orožje, ni, in tudi v kolikor je oškodovanec mladoletnika pošiljal „v p. m.“, takšna žalitev gotovo ne pomeni tako močne razdraženosti, da bi mladoletnik hipno reagiral s streljanjem.

12. Izvedenka prof. dr. L. je pojasnila, da mladoletnik ni bil sposoben samostojno oblikovati in izvesti načrta zoper pokojnika in na podlagi teh ugotovitev, ki jih izpostavlja pritožnik, je prišlo do modifikacije obtožnega akta v delu glede pravne kvalifikacije kaznivega dejanja. Izvedenka je na izrecno vprašanje zagovornika, če je možna ocena, da bi bil A. A. v trenutku dejanja v nekem afektnem stanju, v stanju jeze, strahu, razdraženosti, povedala, da je vse to mogoče in tudi zelo verjetno, da je bilo to prisotno. Ob sicer dodatnem pojasnilu (ki ga pa pritožba ne povzame), da mora biti človek v nekem čustvenem stanju, da začne streljati, pri čemer pa mladoletnikova stopnja alkohola ni bila tolikšna, da bi ta najosnovnejša socialna zavora ne mogla pri njem delovati. Zato je naziranje pritožnika, da je z opisovanjem zgoraj navedenih afektnih čustvenih stanj, ki so pri storilcih tovrstnih kaznivih dejanj bolj ali manj redoma prisotna, izvedenka potrdila obstoj nenadnega naklepa pri mladoletniku, napačno in pravno zmotno.

13. Pravilna je ugotovitev pritožnika, da lahko sodišče mladoletniku izreče mladoletniški zapor le izjemoma. Izjemnost pri izbiri tovrstne kazenske sankcije je natančno determinirana že z vsebino prvega odstavka 89. člena KZ, ki določa, da sme sodišče izreči mladoletniški zapor a) če gre za starejšega mladoletnika, b) če gre za kaznivo dejanje za katero je v zakonu predpisana kazen zapora petih let ali več in c) če zaradi narave in teže dejanja in zaradi visoke stopnje kazenske odgovornosti, ne bi bilo upravičeno izreči vzgojnega ukrepa. Sodišče prve stopnje se je do vseh teh (zakonsko določenih) pogojev natančno opredelilo, pri čemer je na podlagi presoje konkretnih (v točki 22 obrazložitve navedenih) okoliščin - glede narave in teže očitanega kaznivega dejanja, glede stopnje kazenske odgovornosti mladoletnika, glede njegovega načina življenja in funkcioniranja, glede mladoletnikovih družinskih razmer in glede že izrečenega vzgojnega ukrepa - ugotovilo in takšni ugotovitvi se v celoti pridružuje pritožbeno sodišče, da v danem primeru ne pride v poštev izrek vzgojnega ukrepa, ampak da je potrebno mladoletnemu A. A. izreči mladoletniški zapor.

14. S tem se ne strinja pritožnik, ki pa zgolj z drugačnim vrednotenjem olajševalnih okoliščin glede močne alkoholiziranosti mladoletnika in njegovega odnosa do oškodovanca, ne uspe ovreči utemeljenosti izrečene kazenske sankcije. Zmotno je prepričanje zagovornika, da okoliščine, ki se nanašajo na osebnost mladoletnika, ki je vsled neurejene družine vzgojno in socialno zanemarjen in zato tudi ohlapno razume najosnovnejše socialne in moralne norme, narekujejo izrek milejše kazenske sankcije. Prav nasprotno. Domače okolje je negativno vplivalo na mladoletnikov razvoj, saj mu je dajalo zgled za slabe vrednote. Poleg tega v svojem okolju, v katerem se je na vsak način trudil biti sprejet, ob povsem nekritičnem odnosu staršev do kriminalnih dejanj mladoletnega A. A., slednji tudi ni bil deležen nobenih vzpodbud za zdrav družbeni, moralni in socialni razvoj. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, navedene ugotovitve povsem prepričljivo kažejo na to, da je zaradi trajnejšega spremljanja mladoletnika, tako v smislu vedenja kot tudi psihološkega razvoja, seveda ob hkratnem upoštevanju teže in narave njegovega kriminalnega početja, v obravnavani zadevi potrebno izreči mladoletniški zapor. Zato je glede na podano argumentacijo napačno stališče pritožnika, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker da ne pojasni, zakaj se sodišče ni odločilo za izrek enega od zavodskih vzgojnih ukrepov. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je izrek mladoletniškega zapora v trajanju petih let prehuda sankcija in da bi bilo potrebno mladoletniku izreči, če že ne vzgojni ukrep, pa mladoletniški zapor zgolj v višini zakonskega minimuma. Pritožnik v zvezi s tem kaznovalnim predlogom (ponovno) izpostavlja zgolj in samo olajševalne okoliščine, v celoti pa prezre težo in naravo kaznivega dejanja, s katerim je mladoletnik na povsem nedopusten način posegel v najvišjo človekovo vrednoto, saj je s svojim zavestnim in naklepnim ravnanjem vzel življenje 32 - letnemu B. B. Skratka, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izrečena kazenska sankcija, pri kateri so bile ustrezno ovrednotene vse odmerne okoliščine, ne le zakonita, ampak da je tudi potrebna, primerna in pravična.

15. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj navedeno pritožbo zagovornika ml. A. A. zavrnilo kot neutemeljeno. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni našlo kršitev na katere mora paziti v skladu s 383. členom ZKP, je izpodbijano sodbo v skladu s 391. členom ZKP potrdilo.

16. Mladoletnik nima zaposlitve in je brez sredstev za preživljanje, zato ga je sodišče druge stopnje skladno z določbo prvega odstavka 484. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.