Jedro

Ker višje izobrazbe tožnik ni imel, čeprav zmotno meni, da je ob izdaji sporne odločbe z dne 28.9.1994 izpolnjeval pogoje za zasedbo delovnega mesta, ni izpolnjeval pogojev za napredovanje po določbah 33. člena Pravilnika. Zato je bila odločitev tožene stranke v odločbi iz leta 1994, da izpolnjuje pogoje za napredovanje napačna. Kljub napačni odločbi tožene stranke pa ni mogoč zaključek, ki ga revident navaja, da je s sporno odločbo pridobil z delom pridobljene pravice. Take pravice bi pridobil le, če bi ob uveljavitvi Pravilnika že imel najmanj 20 let delovne dobe oziroma če bi podpisal ustrezno pogodbo o izobraževanju. Samo pravica do ohranitve delovnega mesta je pravica, ki je bila predvidena kot pridobljena pravica v primeru, da je delavec zasedal delovno mesto, za katerega ni izpolnjeval v predpisih zahtevane izobrazbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 1.10.1997 in 24.11.1997, da se tožniku s 1.10.1997 zniža osnovni količnik delovnega mesta s 3,10 na 2,65 in da je posledično dolžna tožena stranka tožniku obračunati in izplačati razliko v plači tudi po 1.10.1997. Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo, spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da ocenjuje, da je bil z odločbo o prvi razporeditvi in napredovanju delavca v letu 1994 pravilno uvrščen v plačilni razred 3,10, ker je takrat imel zahtevano stopnjo izobrazbe in je izpolnjeval druge pogoje za razporeditev. Pogodba o izobraževanju mu takrat ni bila predložena. Do znižanja plače je prišlo na opozorilo Računskega sodišča RS, čeprav gre pri tožniku za pridobljene pravice. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker v sodbi ni zadostno obrazloženo, zakaj je tožnik odklonil ponujeno izobraževanje.

Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da razlogi odklonitve izobraževanja v spornem primeru ne predstavljajo razloga o odločilnem dejstvu, zato očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo. Za ugotovitev, ali so bili izpolnjeni pogoji za tožnikovo napredovanje po določbi drugega odstavka 33. člena pravilnika o napredovanju zaposlenih na sodiščih, v javnih tožilstvih, javnih pravobranilstvih in v organih za postopek o prekrških (Pravilnik - Uradni list RS, št. 41/94), je pomembno samo dejstvo, ali je bila z njim sklenjena pogodba o izobraževanju. Ker je podpis pogodbe o izobraževanju odklonil in ne morda predlagal določitev daljšega roka za pridobitev ustrezne izobrazbe, če je imel objektivne razloge za tak predlog, je možen samo zaključek, da pogodba ni bila podpisana, in s tem niso bili izpolnjeni pogoji za napredovanje po določbi 33. člena Pravilnika.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Iz določb tabelarnega dela zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94) izhaja, da je za upravitelja sodnih zgradb zahtevana višja stopnja izobrazbe in na njeni podlagi uvrstitev v VI. tarifno skupino, iz določbe 6. člena zakona pa izhaja, da je za uvrstitev v VI. tarifno skupino zahtevana višja izobrazba. Ker take izobrazbe tožnik ni imel, čeprav zmotno meni, da je ob izdaji sporne odločbe z dne 28.9.1994 izpolnjeval pogoje za zasedbo delovnega mesta, ni izpolnjeval pogojev za napredovanje po določbah 33. člena Pravilnika. Zato je bila odločitev tožene stranke v odločbi iz leta 1994, da izpolnjuje pogoje za napredovanje napačna. Kljub napačni odločbi tožene stranke pa ni mogoč zaključek, ki ga revident navaja, da je s sporno odločbo pridobil z delom pridobljene pravice. Take pravice bi pridobil le, če bi ob uveljavitvi Pravilnika že imel najmanj 20 let delovne dobe oziroma če bi podpisal ustrezno pogodbo o izobraževanju. Ker ni izpolnjeval nobenega od teh pogojev, ni izpolnjeval pogojev za napredovanje in bi ga tožena stranka po določbi 26. člena Pravilnika že v letu 1994 zaradi neizpolnjevanja pogojev morala uvrstiti v plačilni razred, v katerega je uvrščen količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta, na katerega je zaposleni razporejen ob uveljavitvi Pravilnika. Samo pravica do ohranitve delovnega mesta je pravica, ki je bila predvidena kot pridobljena pravica v primeru, da je delavec zasedal delovno mesto, za katerega ni izpolnjeval v predpisih zahtevane izobrazbe.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.