Jedro

Besedna zveza "drug sorodnik" iz četrtega odstavka 47.a člena ZTuj-2 se lahko nanaša le na sorodnika, ki ne izpolnjuje pogojev, opredeljenih v drugem odstavku navedenega člena ZTuj-2, torej tudi na starše begunca, ki jih begunec ni dolžan preživljati (kakršen je obravnavani primer). Namen zakonodajalca je namreč bil zagotoviti pravico do združitve družine ne le t.i. primarni družini, temveč tudi življenjskim skupnostim, ki so v bistvenem podobne primarni družini. Po razlagi, za katero se zavzema toženka, bi bil družinski član po četrtem odstavku 47. člena ZTuj-2 lahko drug (od tožnika bolj oddaljen) sorodnik, starš pa ne, tudi če bi v obeh primerih obstajale enake posebne okoliščine (npr. potreba po fizični skrbi, varstvu, zaščiti), ki so v zakonu primeroma naštete.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo toženke, št. 2142-233/2010/30 z dne 13. 8. 2015, in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnika (ki ima od dne 20. 6. 2012 dalje priznan status begunca v Republiki Sloveniji) za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za dva družinska člana, in sicer za njegovega očeta, M. S., in njegovo mati M. N., oba državljana Islamske republike Iran. Ugotovila je, da tožnikova starša ne sodita med družinske člane, kot jih je opredeljeval drugi odstavek 47. a člena takrat veljavnega Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), saj imata tožnikova starša zadostna sredstva za preživljanje (na strani tožnika ne obstaja dolžnost preživljanja), posledično pa tožnikova starša tudi ne sodita v kategorijo oseb, ki se na podlagi četrte alineje drugega odstavka 47.a člena ZTuj-2 štejejo za družinske člane begunca.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi med drugim navaja, da se strinja s stališčem toženke, da se tožnikova starša ne uvrščata med družinske člane, kot jih opredeljuje četrta alineja drugega odstavka 47.a člena ZTuj-2, ne more pa slediti zaključku toženke, da ju temu posledično ni mogoče uvrstiti v zakonsko kategorijo sorodstvenega kroga oseb iz četrtega odstavka 47.a člena ZTuj-2. Takšen zaključek ne nasprotuje le elementarnim pravilom logike, temveč tudi namenu zakonodajalca, ki je prav zato, da se lahko beguncu omogoči združevanje družine tudi z družinskimi člani, ki niso taksativno našteti v drugem odstavku 47.a člena ZTuj-2, primeroma določil širši krog družinskih članov z določbo četrtega odstavka 47.a člena ZTuj-2. Poleg tega toženka svojega stališča, da bolezen starša kot taka glede na določbo četrte alineje drugega odstavka 47.a člena ZTuj-2 ni okoliščina, zaradi katere bi se starša polnoletnega begunca štelo za družinskega člana, ni obrazložila, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Toženka (pritožnica) je zoper omenjeno sodbo vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna razlaga drugega in četrtega odstavka 47.a člena ZTuj-2, ki določa pogoje za združitev družine tujca s priznanim statusom begunca v Republiki Sloveniji.

7. Po drugem odstavku navedenega člena se za družinske člane po tem zakonu štejejo zakonec, partner v partnerski skupnosti oziroma partnerski zvezi ali partner, s katerim begunec živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti; mladoletni neporočeni otroci begunca; mladoletni neporočeni otroci zakonca, partnerja v partnerski skupnosti oziroma partnerski zvezi ali partnerja, s katerim begunec živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti; polnoletni neporočeni otroci in starši begunca, zakonca, partnerja v partnerski skupnosti oziroma partnerski zvezi ali partnerja, s katerim begunec živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, če ga je begunec, zakonec, partner v partnerski skupnosti oziroma partnerski zvezi ali partner, s katerim begunec živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, po zakonu države, katere državljan je, dolžan preživljati; in starši begunca, ki je mladoletnik brez spremstva.

8. Četrti odstavek 47.a člena, ki je bil v besedilo zakona vnesen z novelo ZTuj - 2C,1 določa, da lahko pristojni organ izjemoma za družinskega člana šteje tudi _drugega sorodnika_ begunca, če _posebne okoliščine_ govorijo v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji. Posebne okoliščine so podane, kadar obstoji življenjska skupnost med drugimi sorodniki, ki je zaradi specifičnih dejanskih okoliščin v bistvenem podobna primarni družini oziroma ima enako funkcijo, kot jo ima primarna družina, kar pomeni predvsem pristne družinske vezi med družinskimi člani, fizično skrb, varstvo, zaščito, čustveno podporo in finančno odvisnost. 9. Pritožnica je v obravnavanem primeru odločitev oprla na stališče, da določba četrtega odstavka 47.a člena ZTuj-2 v izjemnih okoliščinah širi krog že določenih družinskih članov begunca iz drugega odstavka 47.a člena tega zakona na druge sorodnike begunca, kar obsega le tiste družinske člane, ki niso določeni v drugem odstavku 47.a člena ZTuj-2, bi pa v izjemnih primerih zaradi posebnih okoliščin lahko sodili mednje. Meni, da oče in mati polnoletnega tožnika (ki od njega finančno nista odvisna, kar je bilo v postopku nesporno ugotovljeno) nikakor ne sodita v skupino "drugih sorodnikov," ki bi bili ob morebitno ugotovljenih posebnih okoliščinah lahko opredeljeni kot družinski člani. Nadalje navaja, da samo dejstvo, da ima tožnikov oče krvnega raka, ne more vplivati na to, da bi ga zaradi te okoliščine opredelili kot družinskega člana begunca, ki je upravičen do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. Po četrti alineji drugega odstavka 47.a člena ZTuj-2 se lahko starši štejejo za družinskega člana begunca le, če jih je begunec dolžan preživljati. Bolezen starša pa glede na navedeno določbo ZTuj-2 ni okoliščina, zaradi katere bi se starša polnoletnega begunca štelo za družinskega člana begunca.

10. Vrhovno sodišče sprejema razlago prvostopenjskega sodišča, da takšna razlaga pritožnice nasprotuje logični razlagi zakona, pa tudi namenu zakonodajalca, ki je prav zato, da se lahko beguncu omogoči združevanje družine tudi z družinskimi člani, ki niso taksativno našteti v drugem odstavku 47.a člena ZTuj-2, primeroma določil širši krog družinskih članov ("drugih sorodnikov") z določbo četrtega odstavka 47 a. člena ZTuj-2. Besedna zveza "drug sorodnik" se namreč lahko nanaša le na sorodnika, ki ne izpolnjuje pogojev, opredeljenih v drugem odstavku navedenega člena ZTuj-2, torej tudi na starše begunca, ki jih begunec ni dolžan preživljati (kakršen je obravnavani primer). Namen zakonodajalca je namreč bil zagotoviti pravico do združitve družine ne le t.i. primarni družini, temveč tudi življenjskim skupnostim, ki so v bistvenem podobne primarni družini. Po razlagi, za katero se zavzema toženka, bi bil družinski član po četrtem odstavku 47. člena ZTuj-2 lahko drug (od tožnika bolj oddaljen) sorodnik, starš pa ne, tudi če bi v obeh primerih obstajale enake posebne okoliščine (npr. potreba po fizični skrbi, varstvu, zaščiti), ki so v zakonu primeroma naštete.

11. Presojo na podlagi četrtega odstavka 47.a člena, ali iz posebej utemeljenih razlogov razširi krog družinskih članov, pa mora organ opraviti v vsakem posameznem primeru glede na specifične okoliščine primera. Tega toženka v obravnavanem primeru ni storila, saj razen ugotovljene finančne neodvisnosti staršev ni niti ugotavljala niti presojala specifičnih dejanskih okoliščin med starši in tožnikom (njunim sinom), to je pristnih družinskih vezi (ki so lahko biološke ali pa ne), čustvene, ali kakšne druge soodvisnosti, ki je v bistvenem podobna primarni družini. Pri tej presoji pa bi morala toženka posebej presoditi, ali je v postopku zatrjevano težko zdravstveno stanje tožnikovega očeta lahko ena izmed "posebnih okoliščin" iz četrtega odstavka ZTuj-2, ki utemeljujejo obstoj družinskega življenja.

12. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je podan razlog za odpravo izpodbijane odločbe iz 3. točke in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 13. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

1 Navedena dopolnitev v ZTuj-2 je bila posledica odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-309/13-23, Up - 981/13-20 z dne 14. 1. 2015, s katero je Ustavno sodišče odločilo, da je 16.b člen ZMZ v neskladju z Ustavo (v tej zadevi je MNZ zavrnilo prošnjo pritožnice, državljanke Somalije, ki ji je bil od 30. 11. 2010 priznan status begunke po Ženevski konvenciji, za združevanje družine v RS z mladoletno sestro. Ugotovilo je, da pogoji za združitev pritožnice z njeno sestro niso izpolnjeni, ker 16.b ZMZ sestre ne šteje med družinske člane s priznano mednarodno zaščito). Z navedeno dopolnitvijo je zakonodajalec glede priznanja pravice do združitve družine izenačil status tujca, ki mu je v RS priznan status begunca, status tujca, ki mu je v RS priznana subsidiarna zaščita in tujca, ki v RS zadnje leto prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ima dovoljenje za začasno prebivanje, izdano z veljavnostjo najmanj enega leta (47. člen ZTuj-2).