Jedro

Tožnica je (kot pravno laična stranka) z obvestilom tožencu (ki je pravni strokovnjak) o tem, da teče izvršilni postopek, in s prošnjo za pomoč ravnala s potrebno skrbnostjo in ji zato ni mogoče očitati, da je prispevala k nastanku škode ali k njenemu povečanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za povrnitev premoženjske škode v višini 6.753,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2010 dalje in tožencu naložilo povrnitev stroškov postopka tožnika in stranskega intervenienta.

2. Toženec je vložil pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da je odločitev o zavrnitvi ugovora, da tožnica v izvršilnem postopku ni ugovarjala prenehanja teka zamudnih obresti, zmotna. Napačno je namreč stališče, da se 376. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) nanaša samo na pogodbene obresti, ne pa tudi na zamudne obresti. Določba je umeščena v poglavje o obrestih nasploh. Iz takega razumevanja izhaja tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 in sodna praksa (npr. sodba VS RS II Ips 923/2006 z dne 4. 10. 2007). Ker bi tožnica morala v izvršilnem postopku ugovarjati višino zakonskih zamudnih obresti, je treba izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zneska, ki presega dvakratno vrednost glavnice, zavrne, oziroma jo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačna je tudi odločitev o stroških. Ker Zakon o odvetniški tarifi ne ureja stroškov parkirnine, pri odmeri stroškov ne bi smel biti upoštevan iz tega naslova priglašen strošek tožnice v višini 20 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Stališče izpodbijane sodbe o neutemeljenosti ugovora slabega pravdanja temelji na ugotovitvah, (1) da je tožnica pravočasno obvestila toženca o izvršilnem postopku in ga zaprosila za pomoč pri razčiščevanju dejanskega stanja in pravnih vprašanj, a se toženec ni odzval, (2) da je tožnica vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, a je bil zavrnjen, in (3) da z ugovorom glede prenehanja teka zakonskih zamudnih obresti v izvršilnem postopku ne bi mogla uspeti.

5. Pritožbeni očitek, da se je določba 376. člena OZ nanašala tudi na tek zakonskih zamudnih obresti, je utemeljen. Vendar pa navedeno razumevanje OZ ni bil odločilni argument za zavrnitev ugovora slabega pravdanja. Bistvena je neizpodbijana ugotovitev, da je tožnica toženca pravočasno obvestila o izvršilnem postopku in ga zaprosila za pomoč, pa se na to ni odzval. 6. Ugovor slabega pravdanja je pritožnik utemeljeval s trditvama, da v primeru obrazloženega ugovora stranski intervenient v izvršilnem postopku ne bi mogel uspeti in da bi bil v primeru ugovora prenehanja teka obresti dolg po izvršilnem naslovu nižji. Kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi, toženec ni imel podlage za zadržanje zneska, ki ga je tožnica namesto stranskemu intervenientu nakazala tožencu kot njegovemu pooblaščencu pri sklepanju sodne poravnave, na podlagi katere je dolgovala sporni znesek. Z zadržanjem denarnega zneska, namesto da bi ga bodisi vrnil tožnici bodisi izročil stranskemu intervenientu, je ravnal nedopustno. Glede na to je odgovoren za škodo, ki je tožnici nastala s tem, ko je stranski intervenient od nje v izvršilnem postopku zahteval izpolnitev obveznosti po sodni poravnavi. Ugovor slabega pravdanja bi tako mogel utemeljevati le deljeno odgovornost tožnice za nastalo škodo. Po prvem odstavku 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da je tožnica (kot pravno laična stranka) z obvestilom tožencu (ki je pravni strokovnjak) o tem, da teče izvršilni postopek, in s prošnjo za pomoč ravnala s potrebno skrbnostjo in ji zato ni mogoče očitati, da je prispevala k nastanku škode ali k njenemu povečanju.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da med tožničinimi stroški postopka ne bi smel biti upoštevan strošek njenega pooblaščenca za parkirnino. Po tarifni številki 6006 v povezavi z opombo 6 Zakona o odvetniški tarifi je odvetnik, ki opravi storitev izven območja kraja, v katerem ima pisarno, upravičen zahtevati od stranke povrnitev drugih izdatkov, nastalih med poslovnim potovanjem, če so primerni. Med take stroške sodi tudi strošek parkirnine. Glede na navedeno je bil utemeljeno upoštevan kot strošek potreben za pravdo.

8. Ker niti uveljavljani razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).