7. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Šimeta Sučiča iz Kopra na seji 7. junija 2007

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 4. in 266. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 20/04 – ur. p. b.) ter ustavnosti in zakonitosti II. in III. točke Sklepa o določitvi meril in kriterijev za obliko in višino dodatka za rekreacijo v letu 2005 (Uradni list RS, št. 49/05) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pobudnik je vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 4. člena in 266. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), s katerima sta bila pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/05 – v nadaljevanju ZPIZ-1F) določena pravica do dodatka za rekreacijo in pristojnost skupščine zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za določanje kroga upravičencev ter meril in kriterijev za obliko in višino dodatka za rekreacijo. Pobudnik izpodbija tudi II. in III. točko Sklepa o določitvi meril in kriterijev za obliko in višino dodatka za rekreacijo v letu 2005 (v nadaljevanju Sklep/05), po katerih se uživalcem pokojnin, ki se jim pokojnina po določbah mednarodnih sporazumov o socialni varnosti izplačuje v sorazmernem delu, tudi znesek dodatka za rekreacijo izplača v sorazmernem delu. Pobudnik meni, da je zaradi odmere dodatka v sorazmernem delu neupravičeno prikrajšan za 20.000 SIT, saj mu razlike nihče ne izplača. Izpodbijane določbe ZPIZ-1 in Sklepa/05 naj bi bile v neskladju s 14., 15. in 25. členom Ustave, ker državljane neupravičeno delijo na dve kategoriji glede na to, ali so vso delovno dobo dosegli v Sloveniji ali pa so del delovne dobe dosegli tudi v eni od republik nekdanje SFRJ. Pobudnik pri pobudi vztraja tudi po uveljavitvi ZPIZ-1F, ker meni, da se prikrajšanje nadaljuje.

B.

Izpodbijani 4. člen ZPIZ-1 določa pravice, ki se zagotavljajo z obveznim zavarovanjem po tem zakonu. Do uveljavitve ZPIZ-1F je Zakon tako določal tudi "pravico do dodatka za rekreacijo ali pravico do enkratnega letnega dodatka". Po uveljavitvi ZPIZ-1F pravica do dodatka za rekreacijo ni več pravica iz obveznega zavarovanja, saj je ta nadomeščena s pravico do letnega dodatka. Izpodbijani 266. člen je v času vložitve pobude pooblaščal skupščino zavoda, da med drugim podrobneje uredi tudi pravico do dodatka za rekreacijo. Po uveljavitvi ZPIZ-1F svet zavoda določa le še višino letnega dodatka. Podrobnejšo ureditev pravice do letnega dodatka sedaj vsebujejo 136.b do 136.d. člen ZPIZ-1. Navedeni prej veljavni določbi sta tako pomenili procesno podlago za sprejem Sklepa/05, nista pa vsebovali omejitve izplačevanja dodatka za rekreacijo glede na izplačevanje pokojnine po mednarodnem sporazumu. Izpodbijani določbi torej nista urejali vprašanja, ki je za pobudnika sporno. Zato je pobuda za začetek postopka za oceno njune ustavnosti očitno neutemeljena.

Izpodbijani Sklep/05 je skupščina zavoda sprejela na podlagi 4. in 266. člena ZPIZ-1, kot sta veljala pred uveljavitvijo ZPIZ-1F. Za pobudnika sporna vsebina II. in III. točke Slepa/05 o izplačilu dodatka za rekreacijo v sorazmernem delu je povzemala prvi odstavek 167. člena ZPIZ-1, po katerem gredo uživalcem pokojnin po mednarodnih sporazumih o socialni varnosti, ki prejemajo pokojnino v sorazmernem delu in ki uživajo tudi pravice do drugih denarnih prejemkov iz obveznega zavarovanja, ti prejemki v delu, ki ustreza sorazmernemu delu pokojnine. Pokojnina se izplačuje v sorazmernem delu v primeru, ko je bila pravica do pokojnine priznana ob seštevanju v dveh državah dopolnjenih zavarovalnih dob in je zato delež izplačila odvisen od dolžine zavarovalne dobe, ki je bila dopolnjena v posamezni državi, izračuna pa se na način, ki je določen v mednarodnem sporazumu. Pobudnik meni, da Sklep/05 uživalce pokojnin neupravičeno deli na dve skupini glede na to, ali so zavarovalno dobo dosegli v eni ali v dveh državah. Načela enakosti in zagotavljanja enakega obravnavanja ni mogoče pojmovati kot enostavne splošne enakosti vseh. Do neskladja s tem načelom bi prišlo, če bi predpis enaka dejanska stanja urejal različno. Položaj osebe, ki ji je zaradi dela in zavarovanja v dveh državah pokojnina priznana po mednarodnem sporazumu, se sam po sebi razlikuje od položaja osebe, ki ji je pokojnina priznana po predpisih le ene države. Pokojnino, priznano po mednarodnem sporazumu, tvorijo sorazmerni deli. Zato sta položaja teh oseb različna tudi z vidika upravičenosti do letnega dodatka. Ker gre torej za različne položaje oseb, očitek pobudnika o neskladju izpodbijanih določb Sklepa/05 z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ni utemeljen. Zakaj naj bi bila izpodbijana ureditev v neskladju s 15. in 25. členom Ustave, pa pobudnik ni navedel, zato tega dela pobude ni bilo mogoče preizkusiti.

Izpodbijane določbe ZPIZ-1 in Sklepa/05 so med postopkom prenehale veljati. Ker je pobuda očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo, ne da bi preizkušalo izpolnjenost procesnih predpostavk.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj