Jedro

Obstoj obsodilne pravnomočne sodbe, izdane zoper le enega izmed obeh solidarnih zavezancev, sam zase še nima za posledico prenehanje obveznosti tudi zoper drugega solidarnega zavezanca - toženca v tej pravdi. Taka posledica bi zanj nastopila le v primeru, ko bi bila obveznost, naložena solidarni zavezanki z že pravnomočno sodbo, tudi v celoti izpolnjena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pretežno ugodilo zahtevku tožnice (razen dela obrestnega zahtevka) in tožencu naložilo plačilo 1,630.021,30 tedanjih SIT s pripadki v obsegu, razvidnem natančneje iz izreka prvostopenjske odločbe.

2. Sodišče druge stopnje je na podlagi pritožb obeh pravdnih strank delno poseglo v prvostopenjsko sodbo tako, da je glede toženčeve plačilne obveznosti izreklo, da je ta "solidarna s solidarno dolžnico S. S." (ker je slednja že bila s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VII P 659/99 pravnomočno obsojena na plačilo tega zneska na podlagi iste posojilne pogodbe, ki sta jo zakonca S. sklenila kot solidarna posojilojemalca), ter tako, da je s spremembo s tožničino pritožbo izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe ugodilo njenemu obrestnemu zahtevku tudi v delu, zavrnjenem s sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, sklicujoč se v njej na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na zmotno uporabo materialnega prava kot uveljavljana revizijska razloga. Navaja, da je bilo s sodbo že pravnomočno razsojeno v breme S. S. in da zato ne more odgovarjati za isto terjatev še K. S. Toženec ne dolguje tožnici ničesar, saj je bila terjatev že v celoti poplačana in bi bila tožnica z izpodbijano sodbo neupravičeno obogatena. Toženec predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve tožničinega zahtevka v celoti.

4. V skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bil izvod revizije poslan tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijske trditve so prepis toženčevih navedb iz njegove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jih je v celoti izčrpalo že sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe. O učinkih pravnomočne obsodilne sodbe, izdane zoper toženčevo solidarno zavezanko S. S. glede iste in v tej pravdi tudi zoper toženca (kot solidarnega zavezanca) uveljavljane terjatve tožeče stranke, je sklicevanje sodišča druge stopnje na določbo prvega odstavka 414. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) povsem neoporečno tako v materialnopravnem kot tudi procesnopravnem pogledu. Obstoj obsodilne pravnomočne sodbe, izdane zoper le enega izmed obeh solidarnih zavezancev, sam zase še nima za posledico prenehanje obveznosti tudi zoper drugega solidarnega zavezanca - toženca v tej pravdi. Taka posledica bi zanj nastopila le v primeru, ko bi bila obveznost, naložena solidarni zavezanki z že pravnomočno sodbo, tudi v celoti izpolnjena. Toženec je sicer zatrjeval tudi to dejstvo - že v pritožbi; vendar mu je sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe odgovorilo, da "tega dejstva tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, v pritožbi pa ne ponudi nobenega novega dokaza za takšno svojo trditev" (drugi odstavek na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje). Gre za dejansko ugotovitev v pravnomočni sodbi, ki je v postopku z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). S pravilnim upoštevanjem učinkov pravnomočne obsodilne sodbe, izdane že zoper toženčevo solidarno zavezanko, pa je sodišče druge stopnje ustrezno poseglo v prvostopenjsko sodbo le v prid tožencu (s posledico preprečitve nastanka dveh izvršilnih naslovov za isto terjatev tožeče stranke).

7. Ker obrazloženo uveljavljani revizijski razlogi niso podani - vključno s po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP) - je bilo treba toženčevo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.