Jedro

Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje je torej pogodba o koriščenju limita prenehala najkasneje dne 30.4.2004, zato tožeča stranka sklepov DURS o prisilni izterjavi dolga iz naslova limita ni mogla niti smela izvršiti. Da bi tožena stranka imela na transakcijskem računu dobroimetje (brez sredstev limita) pa tožeča stranka tudi nikoli ni trdila.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožeča stranka to plačilo izvršila iz svojih lastnih sredstev in da temelj za vračilo plačanega zneska ni podan ter je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago svoje odločitve pravilno navedlo določbe Zakona o plačilnem prometu (Ur. l. RS, št. 30/2002) in Pravilnika o načinu ravnanja izvajalcev plačilnega prometa v zvezi z izvrševanjem sklepov o prisilni izterjavi in sklepov za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti (Ur. l. RS, št. 91/2002), ki tožeči stranki nalagata izvršitev plačila le, če ima imetnik TRR na računu kritje. Kritje pa po določbi 4. tč. 3. čl. Zakona o plačilnem prometu pomeni pozitiven saldo na TRR in odobreno prekoračitev pozitivnega stanja na računu (limit). Zgolj takšna obveza banke pa izhaja tudi iz določbe čl. 54 Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 18/96). Kritja pa tožena stranka na TRR ni imela.

Tožeča stranka je torej izvršila plačilo, čeprav bi mogla in morala vedeti, da tega ni dolžna, zato vrnitve plačanega zneska ne more zahtevati niti po določilih o neupravičeni pridobitvi, kot to ureja Obligacijski zakonik v čl. 190 do 198, niti iz naslova zakonite subrogacije (čl. 275 OZ), ter je pritožba tudi iz tega razloga neutemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Šentjurju z dne 12.1.2006 (prav 2005), opr. št. Ig 2004/00336 v tč. 1 in 3 izreka sklepa ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 128.380,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2006 do plačila v 8 dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni ter tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi. V pritožbi je tožeča stranka navajala, da je sodišče prve stopnje pri odločanju napačno uporabilo materialno pravo ter na podlagi tega napravilo napačne zaključke o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, nadalje pa, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno ugotovilo dejansko stanje v delu, kjer navaja, da je Z. T. z nakazilom zneska z dne 30.4.2003 le-tega nakazala na račun tožene stranke, kar evidentno ne drži. Denarna sredstva so bila nakazana na račun tožeče stranke in je tožeča stranka terjatev Davčni upravi Republike Slovenije (v nadaljevanju DURS) poplačevala iz sredstev tožene stranke. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s sklenitvijo in trajanjem ter prenehanjem pogodbe o koriščenju limita, ko je napačno ugotovilo, da naj bi le-ta prenehala zaradi enostranskega odstopa tožene stranke, do česar pa evidentno ni prišlo, kar so v celoti potrdile vse priče kot tudi listinski dokazi. Vsega tega tožena stranka ni dokazala, pri čemer je dokazno breme na njeni strani. Ravnanje obeh strank kaže na dejstvo, da razmerje po pogodbi o limitu štejeta za obstoječe in sta ga tudi izvrševali. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo ravnanje zavarovalnice in tako imenovana knjiženja na transakcijskem računu tožene stranke kot tista, ki kažejo na prenehanje pogodbe. Glede na dejstvo, da je tožnica dobila povrnjeno škodo iz naslova protipravnega ravnanja tožene stranke, ni več obstojala njena terjatev do tožene stranke in ker pogodba o limitu ni bila nikoli prekinjena, niti odpovedana, je nastopilo stanje ponovne možnosti koriščenja limita v pogodbeno dogovorjeni višini, kar se je odrazilo pri knjiženju na karticah tožene stranke, ki jih je predložila tožeča stranka, pri čemer je sodišče zmotno ugotovilo, da naj bi bilo za tako knjiženje podlaga v prilivu sredstev na računu tožene stranke, česar pa pravdni stranki nista nikoli zatrjevali. Tako stanje možnosti koriščenja limita pa je za tožečo stranko pomenilo, da skladno veljavnim predpisom, ki jih citira tudi sodišče, sprovede plačila po sklepih o prisilni izterjavi DURS. Tožnica je jasno izkazala, da so bila ta sredstva DURS nakazana iz računa tožene stranke, torej iz sredstev tožene stranke, ki jih mora na podlagi veljavne pogodbe o limitu toženki na transakcijskem računu zagotavljati tožnica. Pritožnica nadalje opozarja tudi na določilo čl. 180 ZPP, ki izrecno določa, da sodišče na pravno podlago, ki jo zatrjuje tožeča stranka v zvezi s svojim tožbenim zahtevkom, pri odločanju ni vezano, ter so zato zaključki sodišča, da tožbeni zahtevek tožeče stranke glede na to, da ni utemeljen iz naslova pogodbe o koriščenju limita, tudi sicer ni utemeljen, napačni in preuranjeni. Napačni in sami s seboj v nasprotju pa so tudi zaključki sodišča, da je tožeča stranka dolg tožene stranke do DURS poravnala iz svojih sredstev brez vsake pravne podlage. Dejstvo je, da je tožeča stranka izpolnila obstoječi dolg tožene stranke, to je tuj dolg, zato je skladno z določbo čl. 197 Obligacijskega zakonika (OZ) upravičena od nje terjati povračilo. Zmotno uporabo materialnega prava pa v zvezi z navedenim predstavlja tudi navedba sodišča, da tožeča stranka ni uveljavljala subrogacije po določbi čl. 274 OZ. Cit. člen opredeljuje tako imenovano pogodbeno subrogacijo, drugo subrogacije pa predstavlja zakonita subrogacija, pri čemer je njena podlaga v nasprotju s pogodbeno, le gola izpolnitev subrogiranca, terjatev upnika z vsemi stranskimi pravicami pa nanj preide ob izpolnitvi že po samem zakonu.

Tožeča stranka je v pritožbi priglasila tudi pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi očitanih kršitev določb pravdnega postopka v postopku na prvi stopnji pritožbeno sodišče ni zasledilo. Razlogi o odločilnih dejstvih so v izpodbijani sodbi navedeni, jasni in med seboj niso v nasprotju, prav tako pa tudi niso v nasprotju z izrekom sodbe, zato je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti.

Pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kakšnih drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz II. odst. 339. čl. tč. 1, 2, 3, 6, 7, 8, 11, 12 in 14 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP).

Sodišče prve stopnje je kot nesporna dejstva med pravdnima strankama ugotovilo, da sta ti sklenili pogodbo o koriščenju limita na transakcijskem računu (v nadaljevanju TRR) v višini 1,000.000,00 SIT za trajanje 12 mesecev, od 25.7.2002 do 25.7.2003, da je zavarovalnica na zahtevo tožeče stranke dne 30.4.2003 tožeči stranki poravnala terjatev do tožene stranke v višini 1,087.189,00 SIT, da zavarovalnica ta znesek izterjuje od tožene stranke v izvršilnem postopku in da je tožeča stranka v korist DURS nakazala dne 6.5.2003 znesek 522.279,72 SIT. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je tožeča stranka z nakazilom navedenega zneska plačala DURS dolg tožene stranke in dolg Z. D. kot fizične osebe po sklepih o prisilni izterjavi dolga in da predstavlja plačilo zneska 1,087.189,00 SIT tožeči stranki s strani zavarovalnice plačilo nastale škode, ki jo je tožena stranka povzročila z neplačilom limita. Navedenih dejstev tožeča stranka tudi pritožbeno ne izpodbija.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje ob nespornem dejstvu, da je zavarovalnica tožeči stranki plačala škodo, ki jo je tožeči stranki povzročila tožena stranka z neplačilom obveznosti iz limita, pravilno zaključilo, da je s tem pogodba o limitu prenehala in ni bilo več nobene podlage za nadaljevanje poslovanja po pogodbi o limitu, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pogodba št. ... o koriščenju limita na TRR, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 25.7.2002 namreč v zadnjem odstavku določa, da koristniku, torej toženi stranki, zapade limit v celoti, v kolikor ne poravna obračunanih obresti zadnjih dveh mesecev in v primeru, ko preneha poslovanje preko TRR, ter da to pomeni, da je koristnik limita enostransko prekinil to pogodbo. V cit. pogodbi pa ni nikjer določeno, da se z plačilom škode s strani zavarovalnice prekinjena pogodba nadaljuje. Iz izpovedi zaslišanih prič in toženke pa tudi ni moč zaključiti, da sta obe stranki pogodbo o limitu šteli za obstoječo in jo izvrševali, kot to trdi tožeča stranka v pritožbi. Ali je tožena stranka svoj TRR zaprla ali ne za odločitev v tem sporu ni odločilno. Tudi ni odločilno, da je sodišče prve stopnje koriščenje limita in s tem tudi nakazilo zneska s strani zavarovalnice, napačno tolmačilo kot nakazilo na TRR tožene stranke. Odločilno je le, da tožena stranka na transakcijskem računu ni imela sredstev ter da ji teh tožeča stranka zaradi prenehanja pogodbe o limitu, iz naslova limita tudi ni mogla zagotoviti.

Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje je torej pogodba o koriščenju limita prenehala najkasneje dne 30.4.2004, zato tožeča stranka sklepov DURS o prisilni izterjavi dolga iz naslova limita ni mogla niti smela izvršiti. Da bi tožena stranka imela na transakcijskem računu dobroimetje (brez sredstev limita) pa tožeča stranka tudi nikoli ni trdila.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožeča stranka to plačilo izvršila iz svojih lastnih sredstev in da temelj za vračilo plačanega zneska ni podan ter je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago svoje odločitve pravilno navedlo določbe Zakona o plačilnem prometu (Ur. l. RS, št. 30/2002) in Pravilnika o načinu ravnanja izvajalcev plačilnega prometa v zvezi z izvrševanjem sklepov o prisilni izterjavi in sklepov za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti (Ur. l. RS, št. 91/2002), ki tožeči stranki nalagata izvršitev plačilo le, če ima imetnik TRR na računu kritje. Kritje pa po določbi 4. tč. 3. čl. Zakona o plačilnem prometu pomeni pozitiven saldo na TRR in odobreno prekoračitev pozitivnega stanja na računu (limit). Zgolj takšna obveza banke pa izhaja tudi iz določbe čl. 54 Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 18/96). Kritja pa tožena stranka na TRR ni imela.

Tožeča stranka je torej izvršila plačilo, čeprav bi mogla in morala vedeti, da tega ni dolžna, zato vrnitve plačanega zneska ne more zahtevati niti po določilih o neupravičeni pridobitvi, kot to ureja Obligacijski zakonik v čl. 190 do 198, niti iz naslova zakonite subrogacije (čl. 275 OZ), ter je pritožba tudi iz tega razloga neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je vsled navedenega pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

O stroških tega pritožbenega postopka priglašenih v pritožbi je pritožbeno sodišče odločilo ob uporabi določil čl. 154/I v zvezi s čl. 165/I ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške.