Jedro

Pritožbeno sodišče je s svojo, sedaj v reviziji izpodbijano sodbo, ob odločanju o pritožbi tožene stranke ugotovilo, da je sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in jo je potrdilo, ker temelji na ob izdaji prve sodbe veljavnih predpisih, ki so dovoljevali prosto razpolaganje občanov z njihovimi vlogami na deviznih računih in knjižicah. Ko revizijsko sodišče sedaj v reviziji preizkuša materialnopravno pravilnost sodbe pritožbenega sodišča, posredno tudi ocenjuje materialnopravno pravilnost prve sodbe. Pri tem tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje v celoti v skladu s tedaj veljavnimi predpisi in med strankama sklenjeno pogodbo (zakonom o deviznem poslovanju, Ur. l. RS, št. 1/91-I in določbami čl. 1035-1046 ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je s svojo sodbo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o glavni stvari. Tožena stranka mora tako tudi po sodbi pritožbenega sodišča izplačati tožniku 37.445,52 DEM in 4.280,60 CHF, kar ima tožnik na devizni hranilni vlogi pri toženi stranki, ter mu povrniti tudi pripadajoče devizne obresti od navedenih zneskov.

Tožena stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da bi moralo pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi upoštevati Zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviz vlog. Ta zakon je stopil v veljavo 5.2.1993., pritožbeno sodišče pa je o obravnavani zadevi odločalo na seji dne 25.2.1993. Navedeni zakon namreč velja za vse še neizplačane devizne vloge in zato ni pomembno, kdaj je tožnik sprožil to pravdo. Po določbah 7. čl. cit. zakona tožena stranka ne more biti obvezana na večja izplačila, kot je predpisano. Izpodbijana sodba je zato tudi neizvršljiva. Tožena stranka predlaga, naj revizijsko sodišče iz navedenih razlogov reviziji ugodi in sodbi obeh nižjih sodišč tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in javnemu tožilcu R Slovenije (čl. 390 ZPP). Na revizijo nista odgovorila oziroma se o njej nista izjavila.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (Ur. l. št. 7/93) je stopil v veljavo 5.2.1993. Tedaj je bila obravnavana zadeva že v pritožbenem postopku. Tudi če je navedeni zakon takoimenovani intervencijski zakon z dovoljeno retroaktivno veljavnostjo v smislu čl. 155/2 Ustave R Slovenije, kot meni tožena stranka, ga torej prvo sodišče ob svojem sojenju dne 27.10.1992 ni moglo upoštevati.

To pa je v tej pravdi odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče je namreč s svojo, sedaj v reviziji izpodbijano sodbo, ob odločanju o pritožbi tožene stranke ugotovilo, da je sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in jo je potrdilo, ker temelji na ob izdaji prve sodbe veljavnih predpisih, ki so dovoljevali prosto razpolaganje občanov z njihovimi vlogami na deviznih računih in knjižicah. Ko revizijsko sodišče sedaj v reviziji preizkuša materialnopravno pravilnost sodbe pritožbenega sodišča, posredno tudi ocenjuje materialnopravno pravilnost prve sodbe. Pri tem tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje v celoti v skladu s tedaj veljavnimi predpisi in med strankama sklenjeno pogodbo (zakonom o deviznem poslovanju, Ur. l. RS, št. 1/91-I in določbami čl. 1035-1046 ZOR). Ko jo je pritožbeno sodišče potrdilo, je zato materialnopravno pravilno odločilo ter je revizija tožene stranke proti sodbi pritožbenega sodišča neutemeljena. Revizijsko sodišče je zato odločilo, kot je navedeno v izreku te sodbe.

Revizijski ugovori tožene stranke o neizvršljivosti pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje so v tem postopku neupoštevni in glede na določbe čl. 18/1 ZIP tudi zmotni.