Jedro

Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, ne zadošča, ampak mora oškodovanec izkazati, da je želel uporabljati solastno stvar in da mu je kršitelj to uporabo preprečeval, česar tožnica ni uspela izkazati. Izpovedala je, da ji uporaba stanovanja ni bila onemogočena in da ji vstop ni bil prepovedan, poleg tega je imela ključe in s tem možnost dostopa do stanovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se sklep (I. točka izreka) in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II., IV. in V. točka izreka) potrdita.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo tožničino spremembo tožbe (I. točka izreka). Toženko je zavezalo k plačilu 28.724,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov, ki so natančno navedeni v izreku (II. točka izreka). V presežku - za znesek 1.525,21 EUR - je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi: „Tožena stranka E. L. je dolžna tožeči stranki I. A. plačati 30.177,10 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2014 dalje do plačila.“ (IV. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo 3.681,93 EUR tožničinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sklep o dopustitvi spremembe tožbe ter II., IV. in V. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep o dopustitvi spremembe tožbe odpravi ter sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Poudarja, da je že v odgovoru na tožbo prerekala stroške rezervnega sklada in opozorila na neustreznost potrdil o plačilu, saj iz plačilnih nalogov ne izhajajo tožničina zatrjevanja o plačilo vseh stroškov rezervnega sklada. Tožnica ni dostavila nobenih dokazil o celotni mesečni obveznosti. Plačilne naloge je dostavila le za obdobje do vključno meseca aprila 2006, dokazil o plačilu stroškov rezervnega sklada od 12. 2. 2012 dalje, torej za obdobje, za katerega je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, pa ni dostavila. Do teh dokazil se toženka ni mogla opredeliti, ker ji niso bila vročena. Iz sodbe ne izhaja, na kaj je sodišče oprlo odločitev v tem delu. V zvezi s kreditom izpostavlja, da je od tožnice prejela le znesek 23.055,00 EUR, ki je bil nakazan pooblaščenki prodajalca stanovanja na B. ploščadi, katerega izključna lastnica je postala toženka. Graja odločitev sodišča o tožničini upravičenosti do povrnitve kredita v znesku 26.702,09 EUR, torej tudi stroške in obresti, ki izhajajo iz kreditne pogodbe št. 106178 z dne 1. 6. 2004, sklenjene med tožnico in banko, saj za toženko ne predstavljajo nobene obogatitve. Obrazložitev v tem delu je pavšalna. Nobena izmed strank ni trdila, da del izplačila solastniškega deleža tožnice predstavlja znesek 23.055,00 EUR „z obrestmi in stroški kredita“, temveč le znesek 23.055,00 EUR. Če bi prišlo do uresničitve prvotnega dogovora med pravdnima strankama in bi tožnica toženki izplačala še preostalo vrednost solastnega deleža, bi se pri dokončnem poplačilu upošteval le znesek 23.055,00 EUR. Sodišče je sklepalo napačno in v nasprotju z navedbami pravdnih strank. Sicer pa bi lahko tožnica del vrednosti njenega solastnega deleža izplačala v gotovini in ne z najemom posojila, zato zneski mesečnih obveznosti posojila ne morejo iti toženki v škodo. Toženka leta 2004 ni bila finančno sposobna za najem celotnega kredita, zato se - če ji tožnica ne bi delno izplačala solastnega deleža na skupnem stanovanju - za nakup stanovanja sploh ne bi odločila. Glede dokazil o plačilu obrokov kredita po kreditni pogodbi je v odgovoru na tožbo opozorila na določene zneske, navedene v prilogi „pregled plačil“, ki niso bili skladni s trditvami tožnice o odplačevanju kredita. Gre za zneske, za katere ni izkazano, da jih je opravila tožnica. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo. Napačen je zaključek sodišča, da je z odselitvijo tožnice iz stanovanja 1. 8. 2012 toženka postala nepoštena pridobiteljica. Tožnica svoje trditve, da je od tega datuma dalje zahtevala uporabnino, ni konkretizirala in ni predložila dokazov. Sodišče s tem v zvezi opisuje dogajanje glede prodaje stanovanja v letih 2011 in 2012 in navaja tožničino izgubo zaposlitve, ne odgovori pa na vprašanje, ali in zakaj so utemeljene tožničine navedbe glede plačila uporabnine. Sodba nima razlogov, zakaj sodišče ni sledilo toženkinim trditvam, da od tožnice ni nikoli zahtevala uporabnine. Pritožnica polemizira z 28. točko obrazložitve. Zavrača očitke sodišča, da v predlogu za delitev solastnine ni upoštevala, da tožnica plačuje kredit za njeno stanovanje na B. ploščadi. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala povračilo obrokov kupnine stanovanjskega posojila po pokojni materi pravdnih strank, višina katerih ji ni znana, in opozorila na neustreznost potrdil o plačilu, saj iz plačilnih nalogov niso izhajala zatrjevanja tožnice, da je od junija 2004 obroke plačevala v celoti. Tožnica ni dostavila dokazil o tem, kakšna je bila dejanska mesečna obveznost iz naslova obroka kupnine. Posebej je opozorila na neustreznost plačilnih nalogov za obdobje od junija 2011 do junija 2012, ki se glasijo na prejemnika I. G., medtem ko je prodajalec po kupoprodajni pogodbi z dne 19. 3. 1992 S. L., do česar se sodišče ni opredelilo. Ugovarja dosojenim zakonskim zamudnim obrestim od 1. 8. 2012 dalje. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi navaja, da je tožnica od julija 2004, ko se je toženka izselila iz stanovanja, v skladu z dogovorom stanovanje uporabljala v celoti. Toženka je v tako uporabo privolila, vendar pod pogojem, da ji bo tožnica v celoti izplačala vrednost njenega solastnega deleža. Ker se dogovor ni uresničil, ni bilo podlage za tožničino brezplačno uporabo toženkinega solastnega deleža stanovanja. Sodba nima zaključkov glede posledic neuresničitve predmetnega dogovora, in sicer da je odpadla podlaga za dogovorjeno tožničino brezplačno uporabo toženkinega solastnega deleža stanovanja. Toženka ni nikoli uporabljala ključev za lastno uporabo stanovanja. Korist tožnice predstavlja brezplačna uporaba toženkinega solastnega deleža, prikrajšanje toženke pa je podano v odsotnosti koristi, ki jo lahko prinaša uporaba solastnega deleža. Ne drži navedba sodišča, da toženka terja znesek 30.177,10 EUR kot plačilo uporabnine „za uporabo celotnega stanovanja“, saj iz nasprotne tožbe jasno izhaja, da navedeni znesek ustreza solastnemu deležu toženke na stanovanju, torej ½. Zaključki sodišča glede zastaranja uporabnine so napačni. Sklicuje se na 336. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Toženka ni imela pravice terjati uporabnine za uporabo svojega solastnega deleža ob izselitvi iz stanovanja v letu 2004 in tudi ne kasneje, dokler je med pravdnima strankama veljal navedeni dogovor. Toženkin zahtevek za plačilo uporabnine je nastal šele z dnem, ko se je dokončno izjalovilo pričakovanje, da bo tožnica toženki izplačala preostalo vrednost njenega solastnega deleža. Zastaralni rok je glede na navedeno lahko začel teči šele z dnem 29. 11. 2014, ko je imela toženka od tožnice pravico terjati vračilo konkretne finančne koristi iz naslova neupravičene obogatitve. Sodišče zmotno navaja, da toženka terja uporabnino v mesečnih zneskih. Toženka uporabnino vtožuje v enotnem znesku. Ni pravilno stališče sodbe, da zastaranje teče od posamičnih zneskov, saj je pravna posledica nastala šele z dokončno neuresničitvijo dogovora med pravdnima strankama. Poudarja, da je tožnica tožbo vložila brez opozorila. Graja tudi odločitev v stroškovnem delu, saj sodba nima razlogov o odmeri. Sodišče se tudi ni opredelilo do posameznih stroškovnih postavk.

3. Tožnica je vložila pravočasen odgovor na pritožbo in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je tožnica pri H. banki leta 2004 s kreditno pogodbo št. 106178 najela kredit v višini 23.055,00 EUR, ki je bil nakazan prodajalki stanovanja na B. ploščadi, katerega edina lastnica je nato postala toženka; - toženka je v nepravdnem postopku razdelitve solastne nepremičnine N 515/2013 prejela stanovanje na C. ulici(1) v last in posest, tožnici pa je izplačala njen polovični solastniški delež v višini 49.292,13 EUR; - tožnica je med julijem 2004 in avgustom 2012 bivala v stanovanju na C. ulici, toženka je ohranila ključe in možnost dostopa do stanovanja.

Navedene ugotovitve tudi pritožbeno niso sporne.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago uporabilo tretji odstavek 190. člena OZ, in sicer, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve nastane tudi v primeru, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

7. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje: - da tožena stranka priznava, kot izhaja iz njenega zaslišanja, da so bila sredstva v višini 23.055,00 EUR uporabljena za nakup njenega stanovanja na B. ploščadi, in sicer kot del izplačila njenega solastniškega deleža na stanovanju na C. ulici; - da je za vračilo kredita za navedeni znesek zavezana tožnica (tožnica je najela kredit, da je z njim deloma - na podlagi dogovora - toženka leta 2004 kupila stanovanje na B. ploščadi); - tožnica ni uspela izplačati celotnega solastniškega deleža toženke (vsaj tako je slednja zatrjevala), zato je kasneje prišlo do delitve solastne nepremičnine v nepravdnem postopku, v okviru katerega je lastnica stanovanja na C. ulici po izplačilu tožnice prav tako postala toženka; - znesek kredita, ki ga je tožnica najela za stanovanje toženke na B. ploščadi, tožnici ni bil vrnjen.

8. Toženka v pritožbi neutemeljeno graja, da stroški in obresti, ki izhajajo iz kreditne pogodbe za kredit, ki ga je tožnica najela za toženkino stanovanje, ne predstavljajo obogatitve na strani toženke, ker je bil pooblaščenki prodajalca na B. ploščadi nakazan zgolj znesek v višini 23.055,00 EUR. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da med zatrjevanim prikrajšanjem in obogatitvijo ne obstaja vzročna zveza, glede česar se je sodišče prve stopnje pravilno in izčrpno opredelilo v 25. točki obrazložitve. V odgovoru na tožbo je grajala le višino posameznih seštevkov odplačanega kredita. V pripravljalni vlogi z dne 11. 5. 2016 pa je s tem v zvezi pojasnila ozadje najema posojil po kreditnih pogodbah 106178 in 106176, ki sta ju pravdni stranki sklenili s H. Bank(2) in poudarila, da bi lahko tožnica toženki vrednost njenega solastnega deleža izplačala v gotovini in ne z najemom posojila, ter da bi bil, v primeru uresničitve prvotnega dogovora med pravdnima strankama, pri dokončnem poplačilu kot delno plačilo upoštevan le znesek 23.055,00 EUR.

9. Četudi sta bili pravdni stranki dogovorjeni, da predmetno plačilo predstavlja le prvi del izplačila solastniškega dela toženke na stanovanju na C. (pri čemer je vztrajala toženka že tekom postopka na prvi stopnji), je odločilno, da dogovor o izplačilu toženkinega solastnega deleža ni bil realiziran. Ker se ni uresničil, je posledično nerelevanten tudi očitek, da „bi se pri dokončnem poplačilu solastnega deleža upošteval le znesek 23.055,00 EUR“. Zgodilo se je namreč ravno nasprotno od zatrjevanega dogovora – toženka je tista, ki je po sklepu sodišča v nepravdnem postopku (po delnem izplačilu) postala lastnica stanovanja na C., zato je na podlagi dogovora, ki se ni uresničil, dolžna tožnici povrniti celoten znesek iz naslova kredita (tudi obresti in stroške), ki ga tožnica odplačuje za stanovanje toženke na B. ploščadi, saj so to zneski, za katere je bila tožnica dejansko obogatena.

10. Brezpredmetno je navajanje, da bi lahko „tožnica toženki del vrednosti njenega solastnega deleža izplačala v gotovini in ne z najemom posojila“, ter da zato ne gre za obogatitev na strani toženke. Odločilno je, da je toženka v času sklepanja kreditnih pogodb oziroma v času izplačila na podlagi dogovora, ki se se ni uresničil, vedela, da je tožnica za njeno stanovanje najela kredit. Za stanovanje na B. ploščadi pa je toženka hkrati najela kredit tudi sama. V pritožbi toženka navaja, da če ji tožnica ne bi delno izplača solastnega deleža, se sama za nakup stanovanja ne bi odločila. To pa je v nasprotju z njeno izpovedbo na naroku (list. št. 86), ko je izpovedala, „da je tožnici predlagala, da je čas, da gresta na svoje“, na koncu pa sta se dogovorili, da bo tožnica toženki prispevala neko malenkost in da sta nato dobili kredit“. V konkretnem primeru, upoštevajoč specifične okoliščine, bi lahko celo zaključili, da je toženka na račun tega, da je tožnica odplačala del obveznosti za njeno stanovanje, prihranila svoje potrebne izdatke (glede na to, da se je želela odseliti na svoje, da je vedela, da tožnica solastniškega stanovanja na C. ne bo prodala, da je za stanovanje na B. tudi sama najela kredit), kar (tudi) predstavlja obogatitev na strani toženke(3). Zagotovo pa, ob upoštevanju zatrjevanih in ugotovljenih konkretnih okoliščin primera, ni mogoče zaključiti, za kar si prizadeva pritožba, da toženka ni bila obogatena za vtoževani znesek kredita, skupaj z nastalimi obrestmi in stroški, saj so v njeno premoženjsko sfero ti zneski prišli na podlagi dogovora, ki se ni uresničil, sama pa je to že od samega začetka vedela (slednje je poudarilo tudi sodišče prve stopnje v 44. točki obrazložitve).

11. Glede določenih zneskov, navedenih v prilogi „pregled vplačil“, ki jih toženka ponavlja v tretjem odstavku na tretji strani pritožbe, se sodišče prve stopnje res ni posebej opredeljevalo, vendar pa je opravilo svoj obračun, na katerega se je sklicevalo v 29. točki obrazložitve (priloga C). Jasno je navedlo, da je prisodilo zgolj znesek v okviru zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP), ne pa po (višjem) lastnem izračunu, kar je glede na nizko vrednost pritožbeno izpostavljenih zneskov odločilno. Tudi sicer iz priloge „pregled vplačil“ izhaja, da gre za prilive po isti pogodbi (št. pogodbe), glede pritožbeno izpostavljenih negativnih zneskov pa, da gre za strošek odobritve, torej tudi nekaj, kar za tožnico osebno predstavljalo strošek (kako je to zavedeno računovodsko, ni pomembno) po isti (kreditni) pogodbi, kar je odločilno.

12. Prepričljivo in izčrpno je sodišče prve stopnje v 31. točki obrazložilo in v zvezi z obrestnim delom zahtevka zaključilo, da je z odselitvijo tožnice 1. 8. 2012 toženka postala nepoštena pridobiteljica koristi (kredita). Sodišče prve stopnje je v obzir vzelo zlasti izpoved tožnice na eni strani, da je toženka od spomladi 2012 pritiskala nanjo z najemninami, uporabninami, ter na drugi strani izpoved toženke, da je bila zainteresirana za čimprejšnjo rešitev zadeve. S tem se je sodišče posredno opredelilo tudi do pritožbeno izpostavljenih navedb, „da od tožnice ni nikoli zahtevala uporabnine“, in ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodba o tem nima razlogov (tožnica je trditve in dokaze s tem v zvezi podala že v tožbi). Glede pritožbeno izpostavljenega očitka v zvezi s predlogom za delitev solastne nepremičnine in toženkinim neupoštevanjem, da tožnica plačuje kredit za njeno stanovanje na B. ploščadi, že iz same obrazložitve izhaja, da gre zgolj za dodatne argumente, kar predstavlja tudi odgovor na pritožbene navedbe na 4. strani pritožbe. Nesporno je, da v okviru nepravdnega postopka, kjer je bilo toženki dodeljeno stanovanje na C. ulici, ni bilo upoštevano tožničino odplačevanje kredita za toženkino stanovanje na B. ploščadi, kar pa je (edino) odločilno.

13. Glede stroškov rezervnega sklada pritožnica ponavlja navedbe iz odgovora na tožbo, da plačilni nalogi ne izkazujejo tožničinega plačevanja celotnih stroškov rezervnega sklada. Navedeno ne drži. V plačilnih nalogih je kot namen naveden „rezervni sklad“. Ne drži, da tožnica ni dostavila „nobenih dokazil“ o višini njene mesečne obveznosti, saj je predložila nekatere plačilne naloge. Navedbe toženke, da tožnica ni dostavila dokazil o plačilu stroškov rezervnega sklada od 12. 2. 2012 dalje in da ji ta niso bila vročena, pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) oziroma očitek, ki bi ga morala toženka konkretizirano uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje. V odgovoru na tožbo (list. št. 17) je podala zgolj pavšalne (datumsko neopredeljene) očitke o neizkazanosti, in zatrjevala, da tožnica ni predložila „nobenih dokazil“, kar pa ne drži, saj je tožnica predložila dokazila, in sicer plačilne naloge.

14. Glede plačila obrokov stanovanjskega posojila po materi je že sodišče prve stopnje (pravilno) navedlo, da je tožnica z ustreznimi plačilnimi nalogi dokazala poplačilo kredita v celoti, toženka pa ni ne trdila ne izkazala, da bi kot solastnica plačevala kakršenkoli del tega kredita. Čeprav se plačilni nalogi od junija 2011 do junija 2012 glasijo na prejemnika I. G., medtem ko je prodajalec po kupoprodajni pogodbi S. L., pa iz plačilnih nalogov izhaja, da so bila sredstva nakazana na isti transakcijski račun. Da gre za navedbo dveh različnih oseb, ni odločilno; iz plačilnih nalogov pa tudi izhaja, da je sredstva nakazovala tožnica. V tem delu pritožba nekonkretizirano izpodbija tudi tek zakonskih zamudnih obresti. Sklicuje se zgolj na razloge, ki so navedeni na drugem mestu v pritožbi, ki pa so že obravnavani v 12. točki te obrazložitve.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje (ključnim) razlogom sodišče prve stopnje v zvezi s tožbenim zahtevkom toženke (tožnice po nasprotni tožbi), s katerim je zahtevala plačilo uporabnine (198. člen OZ) za stanovanje na C.: - tožnica po nasprotni tožbi tekom postopka ni dokazala, da je bila na kakršenkoli način z ravnanji toženke prikrajšana za izvrševanje svojih solastniških upravičenj; - zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, ne zadošča, ampak mora oškodovanec izkazati, da je želel uporabljati solastno stvar in da mu je kršitelj to uporabo preprečeval, česar tožnica ni uspela izkazati, izpovedala je, da ji uporaba stanovanja ni bila onemogočena in da ji vstop ni bil prepovedan, imela je ključe in s tem možnost dostopa do stanovanja; - toženka se je po svoji volji odločila, da stanovanja na C. ne bo uporabljala, kar je potrdila na zaslišanju; - toženka ni niti zatrdila, da svojih solastniških upravičenj ni mogla izvrševati zaradi tožničinega ravnanja.

16. Neutemeljen je pritožbeni očitek o odsotnosti opredelitve prvega sodišča glede pritožničinih navedb, da je v tako uporabo privolila pod pogojem, da ji bo tožnica v celoti izplačala vrednost njenega solastnega deleža, z neuresničitvijo dogovora pa je odpadla podlaga za tožničino brezplačno uporabo toženkinega solastnega deleža stanovanja. Sodišče prve stopnje je med razlogi navedlo, da „podlago za takšen način uporabe solastnega stanovanja predstavlja dogovor pravdnih strank, po katerem je toženka privolila v tak način uporabe, in se je leta 2004 odselila v stanovanje na B. ploščadi“.

17. Toženka je izpovedala, da je imela vseskozi ključe od stanovanja (da jih ni uporabljala, kar pritožbeno izpostavlja, ni odločilno) in da ji tožnica nikoli ni prepovedala vstopa v stanovanje (list. št. 89). Pritožnica se sklicuje, da je s tem, ko je odpadel dogovor, smiselno nastala obveznost plačila uporabnine, kar pa, upoštevajoč specifične okoliščine primera, ne drži. V 40. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da tožnica po tožbi „kakršnegakoli predhodnega dogovora o uporabnini ni dokazala“. Kar pa zadeva dogovor, ki se ni uresničil, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo (31. točka obrazložitve), da se je tožnica ravno zaradi „pritiska z uporabninami“ iz stanovanja izselila, pritožnica pa v pritožbi (peti odstavek na 3 strani pritožbe) potrjuje, „da od tožnice ni nikoli zahtevala plačila uporabnine“, kar je odločilno.

18. Pritožba graja 44. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, v kateri je sodišče prve stopnje zgolj „pripomnilo“ (torej gre za dodatne razloge, glede katerih posebna opredelitev pritožbenega sodišča ni potrebna), da je pritožnica ob zaslišanju v zvezi zahtevkom po tožbi odgovorila, da ravno zaradi njega uveljavlja tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje je tako ocenilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine zgolj toženkino obrambno sredstvo zoper tožničin zahtevek za vrnitev sredstev po kreditni pogodbi, ½ sredstev po posojilni pogodbi pokojne matere pravdnih strank ter ½ sredstev rezervnega sklada.

19. Sodišče prve stopnje je v 38. točki obrazložitve res zapisalo, da „toženka v postopku po nasprotni tožbi od tožnice terja plačilo 30.177,10 EUR kot plačilo uporabnine za uporabo celotnega stanovanja na C. ulici“, vendar je jasno, da je s tem mišljena uporabnina za uporabo solastniškega dela tožnice po nasprotni tožbi, kar jasno izhaja tudi iz 37. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

20. Ker je tožbeni zahtevek glede plačila uporabnine po nasprotni tožbi neutemeljen že po (obravnavanem) temelju, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo glede razlogovanja prvega sodišča, da je „del tožbenega zahtevka že zastaral“, kar pa pritožnica sicer izpodbija predvsem s sklicevanjem na (že obravnavani) „dogovor“.

21. Ne drži, da izpodbijana sodba nima razlogov o odmeri stroškov, saj so ti navedeni v 47. in 48. točki obrazložitve. V skladu z ustaljeno sodno prakso so stroški tožnice odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah (pravno podlago je sodišče prve stopnje izrecno navedlo), odmera pa je opravljena na podlagi stroškovnika, ki predstavlja del spisovnega gradiva (list. št. 70), in je strankam na razpolago za vpogled.

22. Pritožnica nekonkretitzirano izpodbija tudi sklep o dopustitvi spremembe tožbe. Sodišče v tem delu (14. in 15. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) ob uradnem preizkusu ni našlo kršitev, zato je pritožbo v tem delu zavrnilo in sklep o dopustitvi spremembe tožbe potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

23. Pritožbeno sodišče je pritožbo zoper sodbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (II., IV., V. točki izreka) sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

24. Toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje, zato tožnica nosi stroške, ki so ji nastali z njegovo vložitvijo.

Op. št. (1): Po navedbah tožnice gre za stanovanje, ki sta ga pravdni stranki podedovali po pokojni materi.

Op. št. (2): Obe pravdni stranki sta najeli kredit za stanovanje toženke … Op. št. (3): Primerjaj Zvone Strajnar: Verzije – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijsko pravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, v: Pravosodni bilten, št. 1/2012.