Jedro

Ker je tožena stranka dokazala, da ima družba premoženje, da je solventna, ni podlage za izdajo začasne odredbe s prepovedjo prodaje stanovanja in treh parkirnih mest. Te nepremičnine dolžnik prodaja kot svojo poslovno dejavnost, saj je gradil stanovanja po ZVKSES.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka predlagala prepoved odtujitve in obremenitve stanovanja in treh parkirnih prostorov, vse opisano v izreku pod 1., opisano z vpisom te prepovedi v zemljiško knjigo in veljavnost 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne in nedenarne terjatve. Trdi, da brez tega premoženja obstoji nevarnost, da bo terjatev tožeče stranke onemogočena ali precej otežena in da dolžnik s predlogom ne bi pretrpel nobene škode. Povzema ureditev 270. člena in 272. člena ZIZ. Sklep nima razlogov o verjetnosti obstoja terjatve, kar je tudi eden izmed razlogov za izdajo začasne odredbe. Sodišče pa se je v zvezi z izpolnitvijo drugih predpostavk ukvarjalo le z vprašanjem nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena pa tudi zavzame napačno stališče, saj je spregledalo trditve tožeče stranke, da tožena stranka ne bi utrpela z izdano začasno odredbo škodljivih posledic. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka je v predlogu navajala, da ima tožena stranka kot edino premoženje v lasti ravno stanovanje in tri parkirna mesta, ki se predlagajo v predlogu, pa še to je obremenjeno s hipoteko. Drugega premoženja nima. Sodišče pa se ukvarja s poslovanjem tožene stranke, kar pa za odgovor na vprašanje, ali bo tožeča stranka lahko prišla s sodbo do prisojenega, ni relevantno. Bilanca stanja se nanaša na štiri mesece pred izpodbijanim sklepom. Sodišče bi moralo na dan 24.4.2014 oceniti finančno stanje tožene stranke, česar ni storilo. Tožeča stranka se ni sklicevala na nesolventnost tožene stranke in zato sklicevanje na sodno prakso v tej smeri ni relevantno. Pritožnik vztraja, da tožena stranka odtujuje edino premoženje, ki ga ima v trenutku vložitve predloga. Zato je izpolnjen kriterij, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožnice onemogočena ali otežena. Tožeča stranka je torej trdila, da tožena stranka nima drugega premoženja in to je zatrjevanje negativnega dejstva. Tožena stranka bi morala dokazati, da premoženje ima. Zmotno je stališče sodišča, da tožeča stranka ne more zahtevati prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin kot zavarovanja nedenarne terjatve, saj ne gre za ustrezno sredstvo zavarovanja. Spregledalo je, da gre za nedenarno terjatev, katero lahko izpolni le tožena stranka. V tem primeru pa se izpolni z institutom denarne kazni. Če dolžnik ne izpolni obveznosti, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno citiralo pravne podlage za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Pravilno tudi sklepa, da morajo biti izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe iz določb 272. člena ZIZ. Pritožba meni, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni ugotavljalo prve predpostavke za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da manjkata dva pogoja: obstoj nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega ravnanja uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena in da ni upnik z verjetnostjo izkazal, da bi tožnik z izdajo začasne odredbe pretrpel le neznatno škodo. Tako se izkaže, da sodišču ni bilo treba obrazlagati pogoje obstoja verjetnosti terjatve, saj je imelo dovolj materialnopravne podlage za zavrnitev predloga. Zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb ZPP ni podana.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena. Tožeča stranka trdi, da ima tožena stranka edino premoženje, ki ga sedaj prodaja, in sicer stanovanje in tri parkirna mesta v vili, katero je zgradila z namenom prodaje stanovanj na trgu (1). Pritožba prezre, da je sodišče prve stopnje predlog poslalo tudi toženi stranki v odgovor in da je ta navajala in predložila listinske dokaze o svojem poslovanju. V pritožbi tožeča stranka vztraja, da poslana dokazila tožene stranke ne pomenijo takšnega premoženja, da bi se lahko tožeča stranka v izvršbi poplačala. Pritožbeno sodišče pa se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da iz predloženih listinskih dokazov tožene stranke izhaja, da ne drži trditev tožeče stranke, da ima tožena stranka le stanovanje in tri parkirna mesta v stanovanjski nepremičnini, in da zato v primeru prodaje teh nepremičnin, terjatev tožeče stranke ne bi bila poplačana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz bilance stanja na dan 15.12.2013 (B13) izhaja, da ima tožena stranka zemljišče, da ima osnovna sredstva, kratkoročne poslovne terjatve in denarna sredstva. V tej bilanci je tudi ugotovitev, da je izkazovala dobiček v letu 2013 213.452,00 EUR. Tožena stranka je tudi opozorila, da prodaja nepremičnine kot svojo poslovno dejavnost. Ne gre za odsvajanje nepremičnin z namenom, da se izogne eventualni izvršbi. Sodišče prve stopnje ima prav, da tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bila tožena stranka prezadolžena, nelikvidna. Vse to je po ustaljeni sodni praksi, katero je pravilno citiralo sodišče prve stopnje v odločbi na strani 7, dovolj, da je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da ta predpostavka iz 270. člena ZIZ ni podana.

7. Zmotno meni pritožba, da izpodbijani sklep nima razlogov o tem, da je tožeča stranka trdila, da tožena stranka z izdajo predlagane začasne odredbe ne bi utrpela nobenih škodljivih posledic. Razlogi sodišča so na strani 7 in 8 odločbe. Sodišče je ugotovilo, da gre za poslovno dejavnost tožene stranke, da to pomeni tudi poseganje v lastninsko pravico, saj ne bi mogla prodati stanovanja in treh parkirnih mest. Ob teh ugotovitvah in zlasti ob ugotovitvi, da tožeča stranka ne zatrjuje nelikvidnosti ali prezadolženosti tožene stranke, bi takšen poseg v poslovno dejavnost tožene stranke bil prekomeren. Škoda za toženo stranko je gotovo v tem, da ne more v okviru svoje poslovne dejavnosti prodajati teh nepremičnin.

8. Pritožba meni, da je za izdajo začasne odredbe dovolj, da ima tožena stranka edino premoženje stanovanje in tri parkirna mesta. Pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za poslovno dejavnost tožene stranke in da ima na teh nepremičninah lastninsko pravico in da namerava to premoženje v okviru svoje dejavnosti prodajati. Iz bilance stanja izhaja finančno stanje tožene stranke. Bilance so letne in zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo stanje iz bilance tožene stranke ob koncu 2013. Res so razlogi za izdajo začasne odredbe pomembni glede na stanje, ko je predlog za izdajo vložen (list. št. 27) in to je bilo 31.3.2014. Vendar štirimesečna razlika ob dejstvu, da tožeča stranka ne zatrjuje, da bi tožena stranka v štirih mesecih prišla v slabo finančno stanje, ne more vplivati na sklep sodišča o tem, da je tožena stranka svoje trditve dokazala. Zgolj trditev, da tožena stranka nima drugega nepremičnega premoženja, kot je stanovanje in tri parkirna mesta, ne zadostujejo za sklep o tem, da tožena stranka nima premoženja, s katerega bi se lahko v primeru izvršbe tožeča stranka poplačala. Premoženje podjetja ni le nepremičnina. Premoženje družbe je pravni standard. Vendar je za potrebe izvršilnega postopka pravna odločilna opredelitev za poplačilo denarne terjatve 30. člen ZIZ, določba 31. člena ZIZ, ki zahteva seznam dolžnikovega premoženja in 32. člen ZIZ, ki opredeljuje predmet izvršbe. Zato zmotno meni pritožnica, da bi njena terjatev ne bila ogrožena le v primeru, da ima vknjiženo prepoved odsvojitve in obremenitve stanovanja in treh parkirnih prostorov.

9. Enaki razlogi veljajo tudi za odgovor na pritožbeno trditev, da bi v primeru izvršbe upnik tudi za izpolnitev nedenarne terjatve, lahko imel težave, saj za izvršitev nedenarne terjatve, sodišče dolžniku naloži v primeru nespoštovanja rok denarne kazni. Sodišče prve stopnje je sicer menilo, da za zavarovanje nedenarne terjatve, katero zahteva tožnica (izročitev listin), predlagana začasna odredba ni ustrezna. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da po 2. točki prvega odstavka 273. člena ZIZ lahko izreče sodišče prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, na katero meri terjatev z vknjižbo prepovedi v zemljiški knjigi. 273. člen ZIZ, ki ureja zavarovanje nedenarne terjatve, res v drugem odstavku predvideva izrek denarne kazni. Vendar le za primer iz 3. točke prvega odstavka 273. člena ZIZ. Pritožnici je treba odgovoriti, da se res za dejanje, ki ga mora opraviti le dolžnik, izreče s sklepom o izvršbi tudi denarna kazen, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti (226. člen ZIZ). Vendar tožeča stranka ni uveljavljala v predlogu izdaje začasne odredbe zaradi zavarovanja eventuelne denarne terjatve iz naslova morebitne denarne kazni po 226. členu ZIZ, ampak a zavarovanje terjatev iz tožbe.

10. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

(1) Zakon o varstvu kupcev stanovanja in enostanovanjskih stavb (ZVKSES, Ul. RS, 18/2004).