U-I-267/99

20. 4. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Nade Marič in Jožeta Urbanca iz Šoštanja, ki ju zastopa Božidar Vidmar, odvetnik v Mariboru, na seji dne 20. aprila 2000

s k l e n i l o:

Pobuda za oceno ustavnosti drugega odstavka 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Jamstvenem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 53/99) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudnikoma je prenehalo delovno razmerje na podlagi 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99 - v nadaljevanju: ZPPSL) po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave.

2.Zoper sklep sta ugovarjala in zahtevala izplačilo odpravnine po prvem odstavku 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Jamstvenem skladu Republike Slovenije - v nadaljevanju: ZJSRS-C). Na zahtevo še nista prejela odgovora, neuradno in v internem glasilu objavljeno stališče pa naj bi bilo, da delavcem v takem primeru odpravnina po zakonu ne pripada, oziroma, da naj bi jo dobili le tisti, ki jo bodo uveljavljali po drugem odstavku 19. člena ZJSRS-C. Delavci, ki jim delovno razmerje preneha v postopku prisilne poravnave, pa svojih terjatev ne morejo uveljavljati na način, ki je predpisan za uveljavljanje terjatev v primeru stečaja, saj pravico do odpravnine pridobijo šele s prenehanjem delovnega razmerja, kar pomeni šele po pravnomočnosti sklepa o prisilni poravnavi.

B.Izpodbijana določba naj bi tako dajala možnost uveljavljati pravico do odpravnine samo delavcem v stečajnem postopku, delavcem v postopku prisilne poravnave pa ne. S tem naj bi bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in načela pravne države iz 2. člena Ustave. Namen zakonske ureditve je priznanje pravice do odpravnine v primeru prisilne poravnave in stečaja. S predpisanim načinom uveljavljanja pa naj bi bila delavcem, ki jim delovno razmerje preneha zaradi prisilne poravnave, uveljavitev te pravice onemogočena. Predlagata, naj Ustavno sodišče ugotovi neskladnost drugega odstavka 19. člena ZJSRS-C z Ustavo, kolikor se nanaša na delavce, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi prisilne poravnave, in do končne odločitve njegovo izvrševanje zadrži.

3.ZJSRS zagotavlja določene pravice delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Smisel ureditve je v tem, da se delavcem zagotovi izplačilo določenih prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi jih sicer moral izplačati insolventni (torej plačilno nesposobni) delodajalec, vsaj v neki minimalnih zneskih (prva alinea 21. člena ZJSRS). Izplačila zagotavlja poseben javni (državni) sklad, ki v obsegu izplačanih zneskov vstopi v položaj delavca kot upnika v razmerju do delodajalca oziroma do stečajnega dolžnika (28. člen ZJSRS).

Zakon torej delavcem ne daje novih pravic, ki jim ne bi bile že zagotovljene z drugim zakonom, kolektivno pogodbo ali individualno pogodbo o zaposlitvi.

4.Iz strokovnih člankov in sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča izhaja, da je bilo do uveljavitve ZJSRS-C sporno vprašanje, ali delavcem v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi stečaja in prisilne poravnave sploh gre pravica do odpravnine. Ker je s spremembami ZPPSL v letu 1999 prišlo tudi do spremembe tiste njegove določbe, ki naj bi do tedaj dajala podlago za odpravnine v primeru stečaja in prisilne poravnave (veljavni Zakon o delovnih razmerjih, Uradni list št. 14/90 in nasl. - v nadaljevanju: ZDR, pa te pravice tudi ne ureja), naj bi pravne podlage za priznanje te pravice ne bilo več. S tem pa naj bi tudi ne bilo več podlage za izplačilo iz tega naslova s strani Jamstvenega sklada. Določba prvega odstavka 19. člena ZJSRS-C je bila sprejeta prav zato, da se "vzpostavi pravna podlaga, ki bo delavcem, ki izgubijo delo zaradi insolventnosti delodajalca, zagotavljala pravico do odpravnine" (obrazložitev predloga zakona v Poročevalcu DZ, št. 46/99). Določba je začasne narave: pove, da daje neko pravico, ki bo sicer urejena v bodočem Zakonu o delovnih razmerjih.

5.Pobudnika prvega odstavka 19. člena ZJSRS-C seveda ne izpodbijata. Tudi Ustavno sodišče se zato ne spušča v presojo take zakonske ureditve, pri čemer za presojo njene primernosti niti ni pristojno. Taka kot je, pa navedena določba uzakonja obveznost insolventnega delodajalca, da delavcem, ki jim delovno razmerje preneha zaradi stečaja ali prisilne poravnave, izplača enako odpravnino, kot jo imajo trajno presežni delavci po ZDR.

6.Pobudnika trdita dvoje: da drugi odstavek 19. člena ZJSRS-C z navezovanjem na postopek po stečajnem zakonu dejansko onemogoča delavcem, ki jim delovno razmerje preneha zaradi prisilne poravnave, uveljavitev pravice do odpravnine, ter da jo njun bivši delodajalec tudi razume in izvršuje na tak način. V prvem primeru gre za očitek medsebojnega neskladja zakonskih določb, v drugem primeru pa za vprašanje presoje izvrševanja zakona. Za tovrstno presojo pa niso izpolnjene procesne predpostavke (procesni pogoji).

7.Po določbi prvega odstavka 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) lahko vsakdo da pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona, če izkaže svoj pravni interes. Pravni interes posameznika obstoji v tem, da doseže ugotovitev neustavnosti zakona, ki ga izpodbija, oziroma njegovo razveljavitev, če izpodbijani zakon neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Pojmovno je predpise mogoče izpodbijati z razlogi, ki mu nasprotujejo, in z zahtevo po ugotovitvi njihove protiustavnosti. Zunaj postopka za oceno ustavnosti predpisov oziroma zunaj postopka ustavne pritožbe Ustavno sodišče ne more določati, kako naj se uporabljajo posamezni predpisi oziroma posamezni akti, kajti njihova neposredna uporaba je predmet konkretnih postopkov. V teh lahko pobudnik uveljavlja svoja stališča glede uporabe posameznih aktov oziroma predpisov, dejanska uporaba s strani sodišča pa je lahko podvržena tudi ustavnosodni presoji z uporabo instituta ustavne pritožbe.

8.Ustavno sodišče po določbi 160. člena Ustave in po 21. členu ZUstS ni pristojno odločati o medsebojni skladnosti zakonov.

Pristojno tudi ni za ocenjevanje notranje skladnosti posameznih zakonskih določb. Pri uporabi zakonskih predpisov, ki med seboj niso skladni, je treba upoštevati interpretacijska pravila, zlasti pravila o razmerju med splošnimi (lex generalis) in posebnimi predpisi (lex specialis), ter med poprej sprejetimi (lex prior) in kasneje sprejetimi (lex posterior). Ustavno sodišče bi lahko presojalo medsebojno skladnost zakonov le, če bi zaradi tega nastala taka notranja nasprotja znotraj pravnega reda, da bi bila kršena načela pravne države (2. člen Ustave).

Za kaj takega pa v obravnavanem primeru očitno ne gre.

9.Določba drugega odstavka 19. člena ZJSRS-C je morda res nepotrebna. S stališča Jamstvenega sklada in pravic, ki jih zagotavlja, ne določa namreč ničesar novega ali dodatnega: višina odpravnin je že določena v 19. členu Zakona, predhodno uveljavljanje pravic v stečajnem postopku oziroma pri delodajalcu pa je, kot pogoj za pridobitev pravic pri Jamstvenem skladu, predpisano že v 18. členu Zakona. Kar se tiče delodajalca, ga izpodbijana določba ne odvezuje obveznosti do izplačila odpravnin tudi delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi prisilne poravnave. Tudi obveznost delavca ostaja slej ko prej enaka. Odpravnino mora zahtevati pri zavezancu za njeno plačilo in šele s tem so izpolnjeni pogoji za uveljavljanje pravic pri Jamstvenem skladu. Kot je bilo že povedano, uporaba zakonskih določb v posameznih primerih odločanja organov delodajalca in sodišč sama po sebi ne more biti predmet presoje ustavnosti predpisa.

10.Glede na vse navedeno je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo, zaradi česar tudi ni bilo treba posebej odločati o predlogu za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijane določbe.

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS in prve alinee 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k Franc Testen