Jedro

Tožnik je bil razporejena na delo na gradbišče. Ko je prišel do polovice štiri metrskega odra, se je deska na gradbenem odru v višini 70 do 80 cm od zemlje obrnila, postavila pokončno, tožnik pa je padel na medenico in moda, nato pa z odra na tla ter se pri tem poškodoval. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da v obravnavani zadevi ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Tožnik se je v času dogodka, nahajal na gradbenem odru, ki je bil visok med 70 in 80 centimetrov, ko je prišlo do nesreče pri delu. Ni šlo torej za delo na višini. Zaradi dejstva, da oder ni bil ustrezno zavarovan, pa ni mogoče šteti, da je dejavnost, ki sama po sebi ni nevarna, s tem postala nevarna. Za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke je torej bistveno, kar je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je tožena stranka ravnala krivdno.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se točki I in II izreka sodbe v celoti na novo glasita: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 22.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

V presežku, za znesek 7.600,00 EUR, se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.452,55 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru št. ... pri UJP A., v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbe v znesku 261,52 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 17.760,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (prvi odstavek točke I izreka). V presežku, za znesek 12.240,00 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.057,44 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru št. ... pri UJP A., v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka). Tožeči stranki je naložilo, da plača stroške priče B.B. v znesku 7,20 EUR (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v znesku 12.240,00 EUR iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Meni, da obstajajo razlogi za ugotovitev povečane nevarnosti in s tem objektivne odgovornosti tožene stranke. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ne vsebuje razlogov o tem, katerih tožnikovih ravnanj ni bilo mogoče pričakovati in se jim izogniti. Meni, da se razlogi neskrbnosti delodajalca prepletajo z razlogi sokrivde samega tožnika. Glede višine dosojene odškodnine meni, da je prenizko dosojena in da mu, za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, pripada odškodnina v celotnem znesku 8.000,00 EUR. Tudi odškodnina za strah in zaskrbljenost za izid zdravljenja je dosojena prenizko. Opozarja, da je zaskrbljenost pri tožniku trajala štiri leta, kar utemeljuje višji znesek iz tega naslova. Tožnik se še vedno zdravi zaradi posttravmatske stresne motnje, anksiozno depresivnega stanja, fobične simptomatike, še vedno pa ga je strah za preživetje, saj ne more več fizično delati in opravljati gradbenih del. Voda mu še vedno uhaja, prav tako seme, pri spolnih odnosih pa čuti mravljince. Po nezgodi je bil dve leti v bolniškem staležu. Še vedno se zdravi pri urologu, ortopedu in psihologu ter jemlje tablete Zaldiar proti bolečinam. To je potrebno upoštevati tudi pri presoji subjektivnih okoliščin in vplivu na osebnost tožnika. Tožnik je na podlagi odločbe ZPIZ z dne 28. 5. 2014 delovni invalid III. kategorije, sposoben je za fizično delo z bremeni do 10 kg. Zato meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju sodne prakse dosoditi iz tega naslova odškodnino v znesku 20.000,00 EUR. Po mnenju tožnika pa je zmotno odločeno tudi o stroških postopka.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo celotne stroške postopka, oziroma podredno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožba nesklepčna ter da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka v smislu 318. člen ZPP. V pritožbi tudi navaja, da je odgovornost za škodni dogodek v celoti na strani tožnika in ne zgolj v višini 20 %. Glede objektivne odškodninske odgovornosti navaja, da tožnik do konca prvega naroka za glavno obravnavo sploh ni trdil, da je tožena stranka objektivno odškodninsko odgovorna, zato sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo presojati o objektivni odškodninski odgovornosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj objektivne odškodninske odgovornosti iz razlogov, ki jih tožnik nikoli ni zatrjeval, saj ni trdil, da je tožena stranka nosilec nevarne dejavnosti oziroma njen obratovalec; da je do škode prišlo v zvezi s to dejavnostjo; da je postala dejavnost nevarna zaradi okoliščin, ki delajo to dejavnost nevarno; prav tako pa tudi ni navedel niti ene trditve, iz katere bi lahko sodišče sklepalo o objektivni odškodninski odgovornosti. Zato gre v tem delu za sodbo presenečanja. Sklicuje se na odločitvi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 105/2004 in Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 282/2005, iz katerih izhaja, da v kolikor manjka trditvena podlaga v zvezi z zatrjevano objektivno odškodninsko odgovornostjo, obstoja te odgovornosti sodišče ne sme presojati. Glede krivdne odgovornosti tožena stranka meni, da tudi ta ni podana. Tožnik je namreč sam povzročil škodni dogodek. Ravnal je malomarno, neskrbno in nepazljivo, ko se je povzpel na demontiran oder, čeprav je, kot je sam izpovedal videl, da je demontiran in bi mu to, kot običajno skrbnemu človeku moralo biti jasno, da se na takšen oder ne sme povzpeti. Nase je prevzel rizik za nastanek škode, s tem pa je izključno sam kriv za nastanek škodnega dogodka. Tudi izvedenec dr. C.C. je v izvedenskem mnenju ugotovil, da je tožnikovo ravnanje predstavljajo hudo kršitev delovnih obveznosti. Vsi očitki in opustitve, ki jih navaja sodišče prve stopnje, nimajo vzročne zveze s škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje ne obrazloži, v čem so bile opustitve tožene stranke vzrok za nastalo škodo. Izpodbijana sodba je v tem delu skopa, neobrazložena in pomanjkljiva ter se je ne da preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izostali so razlogi o odločilnih dejstvih, torej obstoj vzročne zveze med protipravnostjo in škodnim dogodkom. Glede soprispevka tožnika tožena stranka meni, da le-ta znaša najmanj 80 %. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj znaša ravno 20 % in kakšne vzroke je tehtalo v smeri porazdelitve odgovornosti. V tem delu so razlogi nejasni in se jih ne da preizkusiti, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravično je, da bi morala tožena stranka nositi 80 % odgovornost za situacijo, ki jo je povzročil delavec sam. Glede višine nepremoženjske škode meni, da je ta določena previsoko in je sodišče s tem kršilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je angažiralo izvedenca medicinske stroke mag. D.D., dr. med. spec. urologa, ki je v izvedenskem mnenju skopo opredelil trajanje bolečin in jih tudi ni časovno opredelil. Za priznanje sekundarnega strahu ni bilo podlage in sodišče tožniku ne bi smelo prisoditi 1.200,00 EUR. Kar zadeva zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti, je sodišče prve stopnje v svoji odločitvi kršilo 2. in 7. člen ZPP. Izvedenec je glede teh posledic skopo navedel, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti takšno, kot izhaja iz izvedenskega mnenja invalidske komisije ZPIZ. Sodišče bi moralo zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja, da bi sploh lahko ugotovilo, ali je tožnik trajno oviran pri vsakdanjih aktivnostih. Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, prerekali navedbe iz pritožb ter predlagali zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, le glede višine odškodnine, je deloma zmotno uporabilo materialno pravo. V preostalem sodba temelji na pravilni uporabi materialnega prava.

8. Pritožbi izpodbijani sodbi neutemeljeno očitata bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasno obrazloženi in med seboj niso v nasprotju, prav tako izpodbijana sodba vsebuje razumljiv izrek, ki z razlogi sodbe ni v nasprotju. Tožnik neutemeljeno navaja, da sodišče zamenjuje razloge za tožnikov sokrivdo in tiste, ki se nanašajo na izključitev objektivne odškodninske odgovornosti, na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ. Do tega lahko pride le v izjemnih primerih, saj se za popolno izključitev zahteva, da objektivno odgovorna oseba dokaže izključnost dejanja oškodovanca ali tretjega, in tudi, da gre za dejanje, ki ga ni mogla pričakovati in se posledicam takšnega dejanja ni mogla izogniti in jih odstraniti. Nepričakovanost dejanja oškodovanca, ki bi jo tožena stranka morala dokazati za popolno izključitev svoje objektivne odgovornosti, se presoja po najstrožjem merilu skrbnosti. Ni mogoče šteti, da nekdo, ki se ukvarja z gradbeno dejavnostjo, ne bi mogel pričakovati premajhne pazljivosti in nepozornosti delavcev, ki hodijo po gradbenem odru. Seveda pa je v primeru podane objektivne odškodninske odgovornosti delavec lahko sokriv za nastalo škodo. Edino v tem kontekstu je zato mogoče razumeti razlogovanje sodišča prve stopnje, zaradi česar kršitev določb postopka ni podana. Sicer pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke, zato pritožbene trditve tožene stranke, s katerimi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje presojalo o objektivni odškodninski odgovornosti, ne da bi za to bila podana ustrezna trditvena podlaga tožnika, v smislu 318. člena ZPP, niso relevantne. Glede krivdne odgovornosti pa pritožbeno sodišče poudarja, da je trditvena podlaga tožnika ustrezna, zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tožbeni zahtevek po tem temelju.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno sklepalo o sokrivdi tožnika ter sodbo, v tem delu, ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki. Prav tako je sodišče prve stopnje sodbo utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca mag. D.D., dr. med. spec. urologa, zato tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je izvedensko mnenje dalo ustrezno podlago za odločanje o višini odškodnine, ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zaradi tega kršilo 2. člen ZPP, ki določa, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov ter 7. člen ZPP, po katerem morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.

10. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki (takrat še samostojnemu podjetniku E.E. s. p.), za določen čas od 10. 6. 2010 do 10. 6. 2011 na delovnem mestu "zidar - fasader". Dne 11. 4. 2011 je bil razporejen na gradbišče v F., kjer so barvali fasado na hiši. Tožnikovo delo je bilo, da grobo navleče fasado, pri čemer je v kritičnem trenutku delo potekalo tako, da je delavec G.G. šel na oder z namenom, da bi odstranil zaščitno folijo z oken, tožniku pa je naročil, da mu prinese orodje ("špahtel in gleter"), da bi lahko očistil polico in popravil "špaleto". Ko je tožnik G.G. nesel orodje, je prišlo do padca tožnika. Tožnik je hodil po gradbenem odru in ne po pohodni deski, ki bi jo tožnik sam prislonil na gradbeni oder, kot je to trdila tožena stranka. Na oder je šel po poti in sicer tam, kjer je bil hrib in je bilo do odra samo 40 centimetrov. Gradbeni oder je imel dve etaži, delavci pa so morali pohodne deske položiti eno čez drugo, vzporedno, da so imeli prostor za delo na spodnji strani. Ko je tožnik prišel do polovice štiri metrskega odra, se je deska na gradbenem odru v višini 70 do 80 cm od zemlje obrnila, postavila pokončno, tožnik pa je padel na medenico in moda, nato pa z odra na tla ter se pri tem poškodoval. 11. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, in nasl.; ZDR), ki je veljal v času, ko se je tožnik poškodoval, je v prvem odstavku 184. člena določal, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl; OZ) v 131. členu določa, da je dolžan povzročitelj škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek). Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek). Delavec mora torej zatrjevati nedopustno ravnanje, odgovornost na strani povzročitelja, škodo in vzročno zvezo med dogodkom in škodo. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se v skladu s 149. členom OZ šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Če nastane škoda iz nevarne stvari ali dejavnosti, zanjo po 150. členu OZ odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Po prvem odstavku 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Po drugem odstavku istega člena pa, če imetnik nevarne stvari dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

12. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da v obravnavani zadevi ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Glede trditvene podlage se sicer pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem pritožbe, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage, saj je navedel vse okoliščine in dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje lahko presojalo o objektivni odgovornosti. Vendar pa je v obravnavni zadevi bistveno, da se je tožnik, v času dogodka, nahajal na gradbenem odru, ki je bil visok med 70 in 80 centimetrov, ko je prišlo do nesreče pri delu. Ni šlo torej za delo na višini. Zaradi dejstva, da oder ni bil ustrezno zavarovan, pa ni mogoče šteti, da je dejavnost, ki sama po sebi ni nevarna, s tem postala nevarna. Za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke je torej bistveno, kar je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je tožena stranka ravnala krivdno.

13. Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varno delo, v skladu s predpisi. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami; ZVZD)). Delavec ima v skladu z 8. členom ZVZD pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu.

14. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005; Uredba), v prilogi IV, B/Delovišča na prostem, pod točko 6) Zidarski odri in lestve navaja, da morajo biti zidarski odri ustrezno načrtovani, postavljeni in vzdrževani, da se ne zrušijo ali nehoteno premaknejo. Delovni odri, prehodi in dostopi na zidarske odre morajo biti postavljeni, dimenzionirani, zavarovani in uporabljeni tako, da ljudje ne morejo pasti iz njih in niso izpostavljeni padajočim predmetom. Zidarske odre mora pregledati vodja posameznih del preden se začnejo uporabljati, kasneje pa v rednih presledkih in po katerikoli modifikaciji, po daljšem času neuporabe, po izpostavljenosti slabemu vremenu ali potresom ali katerikoli drugi okoliščini, ki bi lahko vplivala na stabilnost in trdnost odra. V prilogi IV, C/Dodatne zahteve za zagotovitev varnosti in zdravja pri gradbenem delu, pa Uredba pod točko 10) Delovni pod navaja, da mora biti delovni pod (ploščad), iz katerega se izvajajo dela na višini, stabilen in trden, izdelan mora biti iz elementov, ki ustrezajo predvideni obremenitvi za pod delovnega odra, kot določa standard SIST EN 12811. Če se za delovni pod uporabljajo deske, morajo biti te debeline vsaj 4,8 cm (plohi) in širine najmanj 20 cm, podprte na razdalji manj kot 250 cm. Če plohi niso položeni v isti ravnini, temveč drug na drugega, je potrebno na stiku pritrditi trikotno letvico, ki omogoča prevoz z vozički in prepreči spotikanje. Plohi ne smejo segati manj kot 20 cm in ne več kot 30 cm preko končne podpore in morajo biti zavarovani pred premikom. Širina delovnega poda mora biti prilagojena naravi dela, ki se na njem opravlja, vendar ne manjše kot 60 cm. Če se na delovnem podu odlaga, pripravlja material ali postavljajo pomožni elementi, mora biti njegova širina takšna, da omogoča delavcu najmanj 30 cm prostega prostora za gibanje. Pod točko 11 (Odri) Uredba navaja, da smejo odre postavljati, predelovati, dopolnjevati in demontirati samo strokovno izurjeni delavci, ki so zdravstveno sposobni za delo na višini in pod neposrednim nadzorom vodje posameznih del. 15. Ob predstavljeni pravni podlagi je sodni izvedenec za gradbeništvo in varstvo pri delu dr. C.C. ugotovil, da v sporni zadevi delovni pod ni bil postavljen v skladu z Uredbo. Plohi niso bili položeni tesno drug ob drugem, ampak so bili, zaradi tega, da so delavci imeli dostop do zaključka fasade, odmaknjeni od stene objekta in položeni drug preko drugega. Niso bili trdno pričvrščeni, niti ni bila nameščena trikotna letvica. Izvedenec je ugotovil, da so delavci odmaknili desko, ki je bila najbližja fasadi ter jo položili preko sosednje in si tako naredili prostor za izvajanje zaključka na fasadi. Ugotovil je, da ni znano, zakaj so to storili, temveč da je šlo za ustaljen način dela. Pri tem je bil dostop do odra urejen, spodnji nivo je bil od tal dvignjen 80 cm, na določenih mestih še manj, delavci pa so dela izvajali z odra že 20 dni. Izvedenec je menil, da je bil vzrok za padec tožnika delno demontiran delovni oder. Nepritrjen ploh je bil vzrok, da je tožnik pri hoji po delovnem odru se bodisi spotaknil ali pa mu je spodrsnilo, nepritrjen ploh pa se je pri tem premaknil. 16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delo potekalo na višini 70 do 80 cm, da niso bili plohi položeni tesno drug ob drugem, ampak odmaknjeni od stene objekta fasade in položeni drug preko drugega. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dopuščala prakso, da se je ploh oziroma deska odmaknil od fasade ter položil na drugo desko. To je bistveni razlog, zakaj je sploh prišlo do nezgode, pri čemer, kot je že ugotovil izvedenec oziroma kot izhaja iz Uredbe, bi moral biti oder v takem primeru ponovno prekontroliran s strani odgovorne osebe oziroma bi morala tožena stranka zagotoviti ustrezen nadzor pri spremembi odra. Tega ni storila, zato je v tem delu podano njeno protipravno ravnanje, kar je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Zato pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh elementov civilnega odškodninskega delikta.

17. V prvem odstavku 171. člena OZ je določeno, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (prvi odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine.

18. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, da je tožnik soprispeval k nastanku škode v višini 20 %, pravilno oprlo na 9. člen ZVZD, ki določa, da mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Delo mora opraviti s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb ter mora uporabljati varnostna sredstva in opremo, skladno z njihovim namenom ter skrbeti, da so v brezhibnem stanju. Sodišče prve stopnje je ustrezno tehtalo vzroke, ki so privedli do škodne posledice ter upoštevalo povečano nevarnost, zaradi nepravilne demontaže gradbenega odra, po drugi strani pa tudi tožnikovo nepravilno ravnanje, ko je hodil po takšnem odru. Zato je v tem delu odločitev mogoče preizkusiti in temelji na tem, da tožena stranka ni izvajala niti nadzora dela niti kontrole odra, delavci pa so morali odmikati plohe, ki so bili bližje fasadi, da so sploh lahko zaključevali delo na fasadi.

19. V zvezi z dosojeno odškodnino pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosojena prenizko, v smislu določbe drugega odstavka 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje je glede na medicinsko dokumentacijo v spisu ter podano izvedensko mnenje mag. D.D., dr. med. spec. ugotovilo, da je tožnik pri nezgodi utrpel udarnino in raztrganje sečne cevi ter udarec ob notranji rob sednice na desni strani. Oskrbljen je bil v urgentni travmatološki ambulanti SB F. in napoten k urologu, ki ga je poskušal katetirizirati, kar pa ni uspel, zato je bil tožnik takoj sprejet na oddelek za urologijo, kjer so mu operativno vstavili kateter v sečno cev. Do 12. 5. 2011 je imel protibolečinsko in antibiotično terapijo. Sečnico so mu slikali 5. 5. 2011 in mu odstranili dne 12. 5. 2011 kateter, pri tem pa je imel tožnik močne bolečine. Prejel je uroantiseptik in zmerno močan analgetik. Zatem se je predčasno vrnil k urologu zaradi bolečin ob sednici desno in slabšanja urinskega curka. Zaradi ponovitve zoženja sečne cevi so tožnika ponovno operirali na sečnici 24. 6. 2011, 24. 10. 2011 in 7. 9. 2012. Sečnico so mu širili tudi 19. 9. 2011, 25. 1. 2012 in 28. 2. 2012. Ob vseh posegih je tožnik prejel, za krajše obdobje, uroantiseptik in zmerno močan analgetik. Zaradi ponavljajočih se in pogostih bolečin v presredku in mošnji, se je tožnik zdravil z elektrostimulacijo in akupunkturo med letom 2012 in 2014, pri čemer se te bolečine ne štejejo za posledico uroloških težav, temveč gre za nevropatske bolečine, ki imajo vzrok v tožnikovi oboleli hrbtenici.

20. Tožnik je uveljavljal za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnino v znesku 8.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da telesne bolečine, ki jih je trpel tožnik, predvsem pa tudi nevšečnosti, ki so bile povezane z zdravljenjem in sicer kateterizacija sečne cevi, štirimi operacijami v splošni narkozi ter večkratno širjenje sečne cevi takšne, utemeljujejo odškodnino v višjem znesku, od dosojenega. Zdravljenje je trajalo od 11. 4. 2011 do 29. 6. 2015, bolečine so bile ob nezgodi tako hude, da tožnik ni mogel dihati ter v mednožju ni ničesar čutil. Močne bolečine so bile en ali dva dni po nezgodi, potem pa je jemal analgetike in so bile bolečine manjše. Trideset dni po nezgodi je imel kateter, štirikrat je bil hospitaliziran in štirikrat operiran. Po vsaki operaciji so bile bolečine hude dan ali dva. Analgetike še vedno občasno jemlje (Zaldiar tablete) ter se še vedno zdravi pri urologu. Štirikratna operacija, trikratno širjenje sečnice, zelo hude bolečine ob samem padcu, ko se je tožnik dobesedno nasadil na ploh v predelu mednožja, utemeljujejo ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku iz tega naslova, v višini 8.000,00 EUR. Objavljena sodna praksa v podobnih primerih je skromna, vendar je mogoče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 406/20061 povzeti, da je bila v zadevi dosojena odškodnina za odrgnino desnega sramničnega predela in odrgnino prepucija v višini 3,73 povprečne plače v RS, za sedem dni hudih telesnih bolečin, štirinajst dni srednje hudih bolečin ter več mesecev lažjih telesnih bolečin. Iz objavljene sodbe izhaja, da se je oškodovanec ambulantno zdravil in je imel sicer specialistične preglede, RTG slikanje in ultrazvok, v tožnikovem primeru pa je šlo za hujšo poškodbo, saj ni šlo za odrgnino prepucija in odrgnino zgolj sramničnega predela, temveč za poškodbo sečne cevi, ki je zahtevala kar štiri operacije, trikrat so tožniku morali brez operacije širiti sečno cev, kateterizacija je trajala cel mesec, kar vse pomeni bistveno več nevšečnosti in telesnih bolečin, kot je to bilo v primeru, ki je naveden v objavljeni sodni praksi. Zato je pritožbeno sodišče štelo, da je odškodnina v znesku 6.000,00 EUR oziroma šest povprečnih plač v RS prenizka, zato je odškodnino iz tega naslova zvišalo. Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da je odškodnina iz tega naslova previsoka. Ne gre tudi spregledati, da je zdravljenje trajalo štiri leta, vsak obisk pri specialistu pa pomeni le še dodatne nevšečnosti in utemeljuje višji odškodninski zahtevek.

21. V zvezi z dosojeno odškodnino za strah je tudi relevantno sklicevanje na zadevo opr. št. II Ips 406/2006, saj je bil oškodovancu v navedeni zadevi priznan strah v višini 1,83 povprečne plače v Republiki Sloveniji, in sicer intenziven kratkotrajen primarni strah ter zmeren sekundarni strah v času zdravniških pregledov. V obravnavani zadevi pa je tožnik trpel dosti hujši in dolgotrajnejši strah. Strah je bil zelo hud ob dogodku, ko je utrpel močne bolečine in ni čutil predela mednožja, ter kasneje strah za izid zdravljenja, ko so bile potrebne ponavljajoče operacije širjenja sečne cevi, tožnik pa je imel tudi neprijetnosti oziroma posledice, ki so se nanašale na uhajanje urina in semena. Zato je tožbeni zahtevek v znesku dveh povprečnih plač v Republiki Sloveniji, kot jih uveljavlja tožnik utemeljen. Izvedenec mag. D.D. je potrdil, da je tožnik predvsem ob prvem pregledu in posegu utrpel posebej hud strah, ki je trajal do 12. 5. 2011, ko so imeli težave pri odstranitvi katetra in ponovnih posegih na sečni cevi. Tožnika je bilo strah ali bo preživel, kako se bo pozdravil ter katere posledice bo nezgoda pustila in če bo sploh še lahko opravljal delo in imel spolne odnose. Vse to je pri tožniku brez dvoma pustilo hujše duševne posledice, ki so vplivale na duševno stabilnost. Zato je tožnik, ob pravilni uporabi materialnega prava, v skladu s 179. členom OZ, upravičen do odškodnine v znesku 2.000,00 EUR.

22. V zvezi z dosojeno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo znesek 15.000,00 EUR oziroma ob upoštevanju sokrivde 12.000,00 EUR, od vtoževanih 20.000,00 EUR. Tožnik ima brazgotinasto spremenjeno sečno cev s tendenco k zožitvi, možne ponovitve vnetja prostate, težave z uhajanjem zaostalega seča in prekomerno občutljiv sečni mehur. Zaradi posledic poškodbe pri delu je pri njem podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. Tožnik se zaradi posttravmatskega stresnega stanja, anksiozno depresivnega stanja, fobične simptomatike in panične reakcije zdravi pri psihiatru. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožniku življenje po poškodbi zelo spremenilo. Prvih šest mesecev ni mogel imeti spolnih odnosov, sedaj pa pri spolnih odnosih čuti mravljinčenje v modih. Voda in seme mu še vedno občasno uhajata. Prej je fizično delal, zdaj tega ne zmore več, ter je kot gradbeni delavec brezposeln. To pomeni tudi omejitve njegovih aktivnosti, ki jih je opravljal do škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje se strinja z ugotovitvijo, da tožnik zaradi nezmožnosti za delo duševno trpi, saj mora vlagati več naporov v svoje dejavnosti. Glede na tožnikovo starost v času škodnega dogodka (tožnik je rojen leta 1973) je odškodnina v znesku 15.000,00 EUR prenizka, zato je predvsem iz razloga, ker tožnik ne more več opravljati fizičnih del oziroma je pri tem zelo omejen, pritožbeno sodišče tožniku dosodilo odškodnino v znesku 18.000,00 EUR.

23. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ob pravilni uporabi materialnega prava, tožniku dosodilo dodatno še 5.800,00 EUR odškodnine za negmotno škodo, oziroma z upoštevanjem tožnikove sokrivde 4.640,00 EUR (5. točka 358. člena ZPP). Zato je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 22.400,00 EUR s pripadki in ne 17.760,00 EUR s pripadki, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. V preostalem pa je pritožbo tožnika zavrnilo in v celoti pritožbo tožene stranke, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

24. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

25. Zaradi delne ugoditve pritožbi tožnika je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Uspeh tožnika po delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje znaša 74,66 % in ne več 59,2 %, uspeh tožene stranke pa 25,34 % in ne 40,8 %. Ker je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka pravilno upoštevalo Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08; ZOdvT), je tožnik upravičen do stroškov postopka v znesku 753,27 EUR, tožena stranka pa do 391,93 EUR. Po pobotanju in upoštevanju, da je tožnik v celoti upravičen do stroškov za plačilo izvedenskih mnenj v znesku 336,48 EUR (za izvedenca dr. C.C.) in 754,55 EUR (za izvedenca mag. D.D.), je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 1.452,55 EUR.

26. Zaradi delnega uspeha (37,90 %) v pritožbenem postopku je tožnik v tem obsegu upravičen do sorazmernega dela priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo, upoštevaje ZOdvT, znaša 545,60 EUR (tar. št. 3210), k temu pa je potrebno prišteti še 22 % DDV ter pavšalni znesek poštnih stroškov (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR, skupaj 690,03 EUR, ob upoštevanju uspeha pa je tožnik upravičen do plačila 261,52 EUR.

27. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.

28. Odgovora na pritožbi nista bistveno prispevala k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato stranki na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, sami krijeta svoje stroške teh vlog.

1 Objavljeno v BERGER Škrk, Alenka, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo: pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča RS: harmonizacija na ravni EU in Sveta Evrope, Ljubljana, GV Založba, 2010, str. 815 in 816.