Jedro

Izpodbijana odločba je pomanjkljiva, ker ne vsebuje ugotovljenega dejanskega stanja in ne ocene tožene stranke, ali je izpolnjen zakonski pogoj za odpis davka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Izvršnega sveta skupščine občine z dne 15.7.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožniku ne odpiše davčni dolg - dohodnina za leto 1991 v znesku 3.094,00 SIT. V obrazložitvi odločbe navaja, da na podlagi 1. odstavka 107. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št.48/90 in 34/91-I), ki določa, da lahko izvršni svet občinske skupščine na obrazložen predlog davčnega organa odloči, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov, je izpostava Republiške uprave za javne prihodke toženi stranki predlagala, da se tožniku davčni dolg ne odpiše. Zato je tožena stranka sprejela navedeno odločitev.

Tožnik v tožbi navaja, da davčne obveznosti za leto 1991 ni v stanju poravnati. Je invalidski upokojenec. Mesečno prejema le 20.070,00 SIT pokojnine, od česar se mu odtegne še 801,00 SIT za prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Premoženja nima. Tudi žena, s katero skupaj stanujeta, je 100 % invalidska upokojenka in prejema mesečno cca 25.000,00 SIT pokojnine. Žena je lastnica dvosobnega stanovanja, ki ga je odkupila leta 1991. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je davčni organ po vložitvi tožnikove vloge za odpis davčnega dolga ugotovil, da je tožnikov povprečni mesečni dohodek na družinskega člana v letu 1992 znašal 15.550,00 SIT in je torej presegal zajamčeni osebni dohodek v višini 12.800,00 SIT. Ker tožnik in žena posedujeta tudi lastno stanovanje, je davčni organ predlagal, tožena stranka pa sprejela sklep, da se tožniku davčni dolg ne odpiše. Sodišče je tožbi ugodilo iz naslednjih razlogov: Obrazložitev odločbe izdane v upravnem postopku, s katero ni bilo ugodeno zahtevi stranke, mora vsebovati ne samo navedbo predpisa, na podlagi katerega je bilo odločeno, ampak tudi ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki so narekovali zavrnitev zahtevka. Če gre za odločitev po prostem preudarku,pa morajo biti navedeni tudi razlogi za tako odločitev (2.in 3. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

V obravnavanem primeru izpodbijana odločba tožene stranke ne vsebuje ugotovljenega dejanskega stanja - to je kakšno je premoženjsko stanje tožnika in njegovih družinskih članov, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, ali bi se z izterjavo davčnega dolga spravilo v nevarnost nujno preživljanje tožnika in njegovih družinskih članov. Prav tako izpodbijana odločba nima ocene tožene stranke o tem, da ni izpolnjen zakonski pogoj za odpis davčnega dolga,saj se tožena stranka samo sklicuje na obrazložen predlog davčnega organa - torej na interni akt drugega organa.

Glede na navedeno ima izpodbijana odločba takšne pomanjkljivosti, da ni mogoč preizkus njene zakonitosti. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2.odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih, tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo. Navedeni zakon kot tudi zakon o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo tememeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).