Jedro

Tožničina tožba je tudi po presoji pritožbenega sodišča nerazumljiva do tolike mere, da ni sposobna za obravnavo. Tožnica je resnično nepovezano navajala tako v tožbi kot tudi v popravi tožbe, in nenazadnje tudi v pritožbi, dogodke oziroma krivice, ki naj bi se ji zgodile v zadnjih letih, poleg tega pa niti ni navedla, zoper koga je vložila tožbo. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da iz tožničinih navedb ni mogoče konkretno definirati relevantne kršitve, s katero naj bi bilo poseženo v kakšno tožničino ustavno pravico, za katero ne bi imela zagotovljenega drugega sodnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožničino tožbo, ki jo je tožnica opredelila kot zahtevo za upravni spor oziroma za varstvo človekovih pravic (1. točka izreka) in zavrnila tožničin predlog za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je moralo tožbo zavreči, ker je tožničina tožba kljub dvakratnemu dopolnjevanju ostala tako nejasna, da ni sposobna za obravnavo v upravnem sporu. Sodišče pa je tudi zavrnilo tožničin predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ker za to ne izpolnjuje zakonskih pogojev iz 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Uradni list RS, št. 20/04).

Tožnica o pritožbi zoper sklep navaja, da je najbolj sporna odločitev sodišča, da je odvzem prostosti na psihiatrični kliniki opredelilo kot zdravljenje, njo pa kot lažnivko. Zato je priložila odločbo občinskega komiteja za gospodarstvo, izvid psihiatra, revmatološki karton in poškodbeni list. Navaja, da so ji že dvakrat odvzeli prostost, vendar ni imela možnosti pogovora z zdravnikom, sploh pa ne soočenja, zakaj ji je bila prostost odvzeta. Prilaga tudi sodbo okrajnega sodišča, ki naj bi jo izločilo iz družbe. Upa, da je bila dovolj jasna, da ne izkorišča zdravstvenega zavarovanja in da je dokazala, da so bili odvzemi prostosti nezakoniti. To pa še ni vse, saj je 1996 leta zbolela na ščitnici, ki pa je niso smeli zdraviti, ker tega ni dovolila psihiatrična bolnišnica. Zaradi prepozne operacije ščitnice je ostala brez glasu.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v postopku odprave pomanjkljivosti tožbe pravilno uporabilo določbo 29. člena ZUS in pozvalo tožnico, da odpravi pomanjkljivosti tožbe, da bi bila tožba sposobna za obravnavo v upravnem sporu. Iz sodnega spisa je razvidno, da je sodišče dvakrat pisno pozvalo tožnico k odpravi pomanjkljivosti tožbe in jo tudi poučilo, kaj in kako naj napravi, da bi te pomanjkljivosti odpravila. V dopisu jo je tudi opomnilo na posledice, če ne bi ustregla zahtevi sodišča za odpravo pomanjkljivosti tožbe.

Tožničina tožba je tudi po presoji pritožbenega sodišča nerazumljiva do tolike mere, da ni sposobna za obravnavo. Tožnica je resnično nepovezano navajala tako v tožbi kot tudi v popravi tožbe, in nenazadnje tudi v pritožbi, dogodke oziroma krivice, ki naj bi se ji zgodile v zadnjih letih, poleg tega pa niti ni navedla, zoper koga je vložila tožbo. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da iz tožničinih navedb ni mogoče konkretno definirati relevantne kršitve, s katero naj bi bilo poseženo v kakšno tožničino ustavno pravico, za katero ne bi imela zagotovljenega drugega sodnega varstva. Ker tudi pritožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi z 82. členom in 107. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07–US) zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.