Jedro

Očitno je, da priče niso izpovedovale drugače, kot je zaključilo pritožbeno sodišče. Zato ne gre za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o zaslišanju prič in med samimi zapisniki, kar bi pomenilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična (četrti odstavek 39. člena OZ). Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj je sklepati, da uskladitvena pogodba nima podlage, ker se je izkazalo, da v prodajni pogodbi niso bile pomotoma izpuščene tri sporne parcele. Pritrditi je zato treba stališču sodišča prve stopnje, da je uskladitvena pogodba nična.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Reviziji tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrne in se v tem delu njegova odločitev potrdi.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 30.213,01 EUR stroškov celotnega gospodarskega spora v roku 15 dni, od tedaj naprej z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek (v višini 442.145,00 EUR), s katerim je tožeča stranka zahtevala povrnitev škode, ki ji naj bi nastala zaradi tega, ker ni bilo več mogoče izpolniti pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim (v nadaljevanju: uskladitvena pogodba) in je bila zato oškodovana za vrednost treh parcel, ki so bile prodane v stečajnem postopku nad toženo stranko (I. točka izreka). Ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku, s katerim je tožena stranka zahtevala ugotovitev ničnosti uskladitvene pogodbe (II. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in je II. točko izreka prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe (II. točka izreka). Tako je ravnalo na podlagi zaključka, da pogodba sploh ni nastala. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo (I. točka izreka), kakor tudi pritožbo tožene stranke glede stroškov postopka (III. točka izreka). Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka (IV., V. in VI. točka izreka).

3. Revizijo sta vložili obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija I. in IV. točko, tožena stranka pa II. točko izreka sodbe pritožbenega sodišča. Tožeča stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in posledično nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tožena stranka pa zmotno uporabo materialnega prava.

4. Obe stranki sta odgovorili na reviziji nasprotne stranke in predlagali njuno zavrnitev.

Razlogi za odločitev o revizijah

5. Tožeča stranka graja stališče pritožbenega sodišča, da uskladitvena pogodba (sploh) ni nastala. Graja njegovo dokazno oceno, ko je na podlagi izpovedi prič sklepalo, da ni bilo doseženo soglasje volj pogodbenih (pravdnih) strank. Poudarja, da je v uskladitveni pogodbi „popolnoma jasno izražena volja pogodbenih strank, da so predmet prodajne pogodbe tudi sporne nepremičnine.“ To samo po sebi drži, a ne zadeva jedra spora med pravdnima strankama, saj nobena stranka ne trdi, da je v uskladitveni pogodbi kaj nejasnega v izraženi (zapisani) pogodbeni volji pogodbenih strank.

6. Tožena stranka graja stališče pritožbenega sodišča, da gre za neobstoječo uskladitveno pogodbo. Poudarja, da sicer obstaja neskladje volj med prodajno pogodbo in uskladitveno pogodbo, ne pa tudi nesoglasje volj glede same uskladitvene pogodbe. Uskladitvena pogodba je po njenem mnenju nična zaradi tega, ker ima na spornih parcelah predkupno pravico Mestna občina A. (MOA), tožeča stranka pa ni z ničemer dokazala, da MOA ne uveljavlja predkupne pravice. Ničnost pogodbe je določena v četrtem odstavku 89. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1). Dodaja še (pravilno), da so pravne posledice neobstoječe in nične pogodbe (v bistvenem) enake.

7. Uskladitvena pogodba temelji na tem, da naj bi bile v prodajni pogodbi, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 26. 11. 2003, pomotoma izpuščene tri parcele, čeprav naj bi po navedbah tožeče stranke kupnina zajemala tudi izpuščene parcele. Ker naj bi bila dejanska volja pogodbenih strank prodajne pogodbe taka, da je zajemala tudi parcele, ki so pri zapisu pogodbe umanjkale, je bila sklenjena uskladitvena pogodba. Pomanjkljiv zapis prodajne pogodbe je bil podlaga (razlog, kavza) uskladitvene pogodbe (prvi odstavek 39. člena OZ). Ker je bilo prav to med pravdnima strankama sporno, so bile o tem (med drugim) zaslišane priče, tako tiste, ki so sodelovale pri sklenitvi prodajne pogodbe, kakor tudi tiste, ki so sodelovale pri sklepanju uskladitvene pogodbe.

8. Tožeča stranka zatrjuje, da je bila izpoved prič drugačna od tiste, ki jo je v obrazložitvi sodbe prikazalo sodišče, vendar neprepričljivo. Pritožbeno sodišče je ocenilo (10. točka obrazložitve), da priče A. S., K. G., B. P. in M. P. ne potrjujejo navedb in tožbenih zatrjevanj, da je bila ob sklenitvi prodajne pogodbe „poslovna volja obeh pogodbenih strank, da so predmet pogodbenega razpolaganja tudi parcele št. 1370/2, 1370/3, 1374/2 k.o. ...“ A. S., ki je sestavljal pogodbo, je izpovedal, da je bila volja prodajalca, da pogodba zajame le parcele, glede katerih je bila tožena stranka v času sklenitve pogodbe zemljiškoknjižni lastnik (glede spornih treh parcel tožena stranka ob sklenitvi pogodbe nesporno ni bila zemljiškoknjižni lastnik) in da se je zanašal na cenitev cenilca A. V. Ta je izpovedal, da v cenitvenem poročilu ni zajel (ocenjeval) spornih parcel. Tudi iz samega cenitvenega poročila (listina A3) je razvidno, da so v njem zajete le parcele št. 1368/2, 1373/2 in 1377/1 k.o. ... Priča K. G. se je zaposlila pri toženi stranki šele maja 2004, torej po sklenitvi prodajne pogodbe in zato ni mogla ničesar povedati o volji pogodbenih strank ob njeni sklenitvi. B. P. je izpovedal, da je šla „prodajna pogodba iz leta 2003 v bistvu mimo mene, jaz sem bil le seznanjen, da se je pogodba sklenila.“ M. P. je povedala, da se je „v zadevo vključila šele v letu 2007.“ Očitno je, da navedene priče niso izpovedovale drugače, kot je zaključilo pritožbeno sodišče. Zato ne gre za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o zaslišanju prič in med samimi zapisniki, kar bi pomenilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da s prodajno pogodbo niso bile zajete tri sporne parcele, predvsem na podlagi zaslišanja priče B. P., ki je bil ob podpisu prodajne pogodbe direktor tožene stranke in na podlagi listin, ki jih je predložil sodišču prve stopnje. Gre za dejanske ugotovitve, ki v revizijskem postopku niso (več) predmet sodnega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična (četrti odstavek 39. člena OZ). Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj je sklepati, da uskladitvena pogodba nima podlage, ker se je izkazalo, da v prodajni pogodbi niso bile pomotoma izpuščene tri sporne parcele. Pritrditi je zato treba stališču sodišča prve stopnje, da je uskladitvena pogodba nična. Vrhovno sodišče je zato na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo in v tem delu njegovo odločitev potrdilo.

11. Utemeljenost odškodninskega tožbenega zahtevka je neločljivo povezana z razlogi glede veljavnosti uskladitvene pogodbe. Ker se je pokazalo, da kupnina, določena s prodajno pogodbo, ni zajemala tudi spornih treh parcel, tožeči stranki ni nastala škoda, katere povrnitev zahteva s tožbo. Njeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (378. člen ZPP). Z revizijo je sicer izpodbijala tudi IV. točko izreka drugostopenjske sodbe, a le za primer, če bi uspela glede I. točke izreka drugostopenjske sodbe.

O stroških postopka

12. Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP, upoštevajoč veljavno Odvetniško tarifo in potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). S tem je odločeno o vseh stroških celotnega gospodarskega spora.