Jedro

Odgovornost borzno posredniške hiše za škodo, ki jo povzroči z opustitvijo vnosa oziroma nepravilnim vnosom naloga za prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev, je objektivna (prvi odstavek 33. člena ZNVP) in se je lahko razbremeni le v okoliščinah iz drugega in tretjega odstavka 33. člena ZNVP. Vnos naloga na podlagi naročila tretje osebe, ki se lažno izdaja za imetnika vrednostnih papirjev, je nepravilen, saj nalog za prenos lahko da le pravi imetnik vrednostnih papirjev.

Sprejemanje nalogov imetnikov vrednostnih papirjev oziroma njihov vnos v centralni register prek računalniške povezave pomeni odločanje o pogojih za vpis in o tem odloča član klirinško depotne službe. Gre za posel, ki sodi v dejavnost prve toženke kot člana klirinško depotne družbe, zato neutemeljeno trdi, da gre za dogodek izven njenega poslovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od toženk solidarno plačilo najvišje tržne vrednosti 1939 delnic Krke d.d. Novo mesto z oznako KRKG, ki jo bo dosegla v času od 22.2.2002 do pravnomočnosti sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva najvišje tržne vrednosti teh delnic do plačila in ji plačati vse do takrat zapadle dividende z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne dividende do plačila. Ugodilo pa je podrejenemu zahtevku in toženkama naložilo nerazdelno obveznost omogočiti in izvršiti vknjižbo 1939 Krke d.d. Novo mesto z oznako KRKG na registrski račun tožnice pri drugi toženki in nerazdelno plačilo tem delnicam pripadajoče dividende, zapadle od 22.2.2002 do vknjižbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne dividende do plačila. Toženkam je še naložilo, da tožnici povrneta odmerjene pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi druge toženke in ugodilni del sodbe prve stopnje, kolikor se nanaša nanjo, razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo prve toženke zoper ugodilni del sodbe pa je v delu, kolikor se nanaša nanjo, zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je pravočasno vložila revizijo prva toženka. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da spremeni sodbo prve stopnje in tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne, podrejeno pa, da razveljavi sodbi obeh stopenj in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo pravdni postopek. V obširni reviziji oporeka, da bi bila krivdno odgovorna za nastalo škodo, saj niso bili zagotovljeni sistemski pogoji za poslovanje z nematerializiranimi vrednostnimi papirji, za sistemske opustitve države in posledice teh opustitev pa ni mogoče kriviti nje, ki je ravnala ne le v skladu s predpisanimi pravnimi standardi, temveč je izvedla celo dodatne postopke za preverjanje identitete in je torej ravnala z večjo skrbnostjo, kot je predpisana. Opustitev države in Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) je odločujoči vzrok za nastanek škode. ATVP ni opredelila preverjanja identitete strank, prva toženka pa je namesto enega ukrepa za preverjanje identitete uvedla štiri. Ni ji mogoče očitati, da bi morala predvideti, da bodo napako naredili vsi subjekti, ki delujejo v različnih fazah prometa z vrednostnimi papirji. Ključni vzrok za nastanek škode je izdaja izpiska iz 83. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP, Uradni list RS, št. 23/99) lažni osebi, saj je bilo odprtje računa in prodaja delnic s strani prve toženke le posledica dejstva, da se je oseba, ki se je izdajala za tožnico, izkazala za imetnico delnic. Zato ne gre za enega od pogojev za nastanek škode, kot trdita sodišči prve in druge stopnje, temveč za odločujoči vzrok. Banka pa je pri preverjanju identitete stranke kršila 5. člen Zakona o preprečevanju pranja denarja, saj je izvedla identifikacijo stranke le na podlagi osebne izkaznice, morala pa bi jo preveriti na podlagi uradnih dokumentov. Prva toženka ni imela zakonskega pooblastila, da bi preverila spremembo prebivališča v registru občanov, oseba, ki se je izdajala za tožnico, pa se je izkazala še z bančno kartico in davčno številko ter predložila izpisek iz 83. člena ZNVP. Opustitve države in ATVP ter opisani dogodki so izven poslovanja prve toženke in njihovih posledic ni mogla niti preprečiti niti se jim izogniti. Zato tudi ni objektivno odgovorna za škodo. Opustitev države in ATVP pomeni tudi pretrganje vzročne zveze. Sodišči druge in prve stopnje nista odgovorili na trditve prve toženke, da je kot pogoj za odpiranje računa določila in zahtevala izpisek iz 83. člena ZNVP, ker je druga toženka dolžna na podlagi 24. člena ZNVP podatke o stalnem prebivališču tekoče usklajevati. S tem, ko je sodišče druge stopnje okoliščino, da prva toženka ni posebej preverjala, zakaj obstoji razlika med prebivališčem, navedenem v osebni izkaznici in izpisku iz 83. člena ZNVP, nejasno določilo kot ključni razlog za ugotovitev, da je prvi toženec krivdno odgovoren, je kršilo načelo kontradiktornosti iz 5. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007), saj ni imela možnosti, da bi se izjavila o tem stališču in v pritožbi uveljavljala trditev in dokazni predlog iz odgovora na tožbo, v katerem je navedla, da druga toženka ni ažurirala podatkov v svoji evidenci s podatki o stalnem prebivališču in (tudi) v zvezi s tem predlagala zaslišanje dveh prič. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Poleg tega pa je ugotovitev sodišča druge stopnje, da je oseba, ki se je izdajala za tožnico, dosegla pri drugi toženki spremembo prebivališča o imetniku delnic, v nasprotju s trditvijo, da bi morala sama ali pa od druge toženke zahtevati, da v centralnem registru prebivalstva preveri podatke o prebivališču. Prav gramatikalna razlaga 377. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 – 57/89) pa dokazuje, da je tudi ugovor zastaranja utemeljen in da daljši zastaralni rok velja le proti osebi, ki je odgovorna za storitev kaznivega dejanja.

Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje in na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje: Tožnica je bila lastnica 1939 delnic Krke d.d. Novo mesto z oznako KRKG. V juniju 2000 so jo delavci MNZ obvestili, da je neznana oseba s ponarejeno osebno izkaznico prodala vse njene delnice. Tožnica osebne izkaznice ni nikoli izgubila niti je ni dala tretji osebi. Na ponarejeni osebni izkaznici je bilo njeno stalno prebivališče (...) prečrtano in navedeno novo (...), prav tako je bila prečrtana EMŠO (kakšna druga ni bila navedena). Neznana oseba se je s pomočjo tako ponarejene osebne izkaznice pri prvi toženki predstavila kot tožnica in dala naročilo za prodajo delnic, pred tem pa je pri drugi toženki dosegla, da je bil spremenjen tožničin naslov v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev, in sicer le po podatkih iz osebne izkaznice, ne pa po podatkih državnih organov iz uradnih evidenc. Tako je bil odprt trgovalni račun in nato 21.2. in 22.2.2000 opravljena prodaja delnic. Sodišče prve in druge stopnje sta presodili, da je prva toženka krivdno odgovorna, ker ni ravnala z zahtevano skrbnostjo strokovnjaka pri preverjanju identitete nalogodajalke, sodišče druge stopnje pa je dodalo še, da je odgovornost prve toženke po prvem odstavku 33. člena ZNVP tudi objektivna in da se svoje odgovornosti ni razbremenila (drugi in tretji odstavek 33. člena ZNVP).

Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je odgovornost prve toženke kot članice klirinško depotne družbe za škodo, ki jo povzroči z opustitvijo vnosa oziroma nepravilnim vnosom naloga za prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev, objektivna (prvi odstavek 33. člena ZNVP) in se je lahko razbremeni le v okoliščinah iz drugega in tretjega odstavka 33. člena ZNVP. O tem, da je vnos naloga na podlagi naročila tretje osebe, ki se lažno izdaja za imetnika vrednostnih papirjev, nepravilen, ne more biti dvoma, saj nalog za prenos lahko da le pravi imetnik vrednostnih papirjev. Nadalje pa je sodišče druge stopnje tudi pravilno presodilo, da ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za sklepanje o obstoju okoliščin, ki bi izključevale objektivno odgovornost prve toženke. Odgovor na obširne revizijske trditve vsebuje tako že sodba druge stopnje na straneh 8 in 9. Tako naj bo zgolj ponovljeno, da lažno izdajanje tretje osebe za imetnika vrednostnih papirjev s ponarejenimi dokumenti ne more biti nepričakovan dogodek, v okoliščinah, v katerih je do naloga tretje osebe za prenos vrednostnih papirjev v obravnavanem primeru prišlo, pa bi se mu bilo mogoče z zadostno skrbnostjo tudi izogniti. Te okoliščine celo potrjujejo zaključke sodišč prve in druge stopnje o krivdni odgovornosti prve toženke. Sprejemanje nalogov imetnikov vrednostnih papirjev oziroma njihov vnos v centralni register prek računalniške povezave pomeni odločanje o pogojih za vpis in o tem odloča član klirinško depotne službe. Po tretjem odstavku 22. člena ZNVP se tako šteje, da je član klirinško depotne družbe odločil, da so izpolnjeni pogoji za vpis, ko v centralni register prek računalniške povezave vnese podatke, ki jih vsebuje nalog, in ko potrdi vnos. Gre torej za posel, ki sodi v dejavnost prve toženke kot člana klirinško depotne družbe, zato neutemeljeno (s prevaljevanjem odgovornosti na državo in ATVP) trdi, da gre za dogodek izven njenega poslovanja. Tudi sprejetje ukrepov o načinu identifikacije nalogodajalca, ki ga revizija podrobno predstavlja, ne predstavlja razloga za oprostitev odgovornosti prve toženke po drugem in tretjem odstavku 33. člena ZNVP. Nepravilen vnos naloga je tako posledica nepravilne odločitve prve toženke, da so izpolnjeni pogoji za vpis, čeprav niso bili. Svoje odgovornosti se s sklicevanjem na nepravilno ravnanje drugih subjektov ne more razbremeniti – morebitna odgovornost drugih subjektov bi bila namreč lahko le podlaga za njihovo solidarno odgovornost po 206. členu ZOR.

Nepravilnemu vnosu naloga za prenos vrednostnih papirjev je sledila vrsta dejanj, ki so imela za posledico prodajo tožničinih vrednostnih papirjev. Že zato je nepravilno stališče revizije, da je bila pretrgana vzročna zveza med njenim ravnanjem in končno posledico. Nasprotno, kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, ravnanje prve toženke je bilo eden od ključnih vzrokov oziroma najodločilnejši pogoj za nastanek škode. Niti ravnanje tretje osebe, ki se je lažno predstavljala za tožnico, niti ravnanje drugih subjektov v postopku prenosa in prodaje tožničinih vrednostnih papirjev tako ne predstavljajo pretrganja vzročne zveze.

Odločitev sodišča druge stopnje, da je prva toženka objektivno odgovorna za nastanek škode, je torej pravilna, sprejem ukrepov o načinu identifikacije nalogodajalca pa ne predstavlja razloga za oprostitev odgovornosti prve toženke. Že zato je neutemeljeno sklicevanje revizije na pomanjkanje razlogov sodb o tem, kakšne pogoje je predpisala za identifikacijo imetnika – konkretno predložitev izpiska iz 83. člena ZNVP, saj ne gre za razloge o odločilnih dejstvih; sicer pa razloge o tem sodbi imata, saj sta pojasnili, da ti ukrepi ne predstavljajo ekskulpacijskih razlogov (sodba sodišča druge stopnje na strani 8) oziroma da je bil sam postopek identifikacije glede na konkretne okoliščine pomanjkljiv, pri čemer izrecno omenjata tudi izpisek klirinško depotne družbe (sodba sodišča druge stopnje na straneh 6 do 8 in sodba sodišča prve stopnje na straneh 5 in 6). Neutemeljeni so očitki o nejasnosti obrazložitve izpodbijane sodbe, prav tako pa tudi sklicevanje na nasprotja v obrazložitvi, saj teh med ugotovitvijo, da je oseba, ki se je izdajala za tožnico, dosegla pri drugi toženki spremembo prebivališča imetnika delnic, in zaključkom sodišča, da bi morala prva toženka sama ali pa od druge toženke zahtevati, da v centralnem registru prebivalstva preveri podatke o prebivališču, ni; glede na izhodišče o objektivni odgovornosti prve toženke pa zopet ne gre za odločilna dejstva. Tudi nadaljnja zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v kršitvi načela kontradiktornosti, ni podana. Da se naslova na osebnem dokumentu in izpisku stanja vrednostnih papirjev nista ujemala, je namreč ugotovilo že sodišče prve stopnje (na koncu pete strani) in se je tako prva toženka o takem stališču lahko izjavila že v pritožbi, kar je nenazadnje tudi storila (na koncu četrte strani pritožbe). To načelo tudi ni bilo kršeno zaradi zavrnitve določenih dokaznih predlogov, saj je sodišče druge stopnje obrazložilo, da gre za dokaze, ki po razumni presoji sodišča niso bistveni, saj dejstva, v dokaz katerih sta bili priči predlagani, niso pomembna.

Neutemeljeno pa je tudi revizijsko stališče, da velja daljši zastaralni rok iz 377. člena ZOR le zoper osebo, ki je odgovorna za kaznivo dejanje. Izčrpen odgovor na tovrstni pritožbeni očitek je dalo sodišče druge stopnje na koncu 10. in začetku 11. strani. Gramatikalna razlaga ne potrjuje revizijskega stališča, temveč ravno nasprotno: zakon namreč govori o zastaranju odškodninskega zahtevka proti odgovorni osebi. Da z odgovorno osebo osebo ni mišljen le storilec kaznivega dejanja, pa je enotno stališče tako teorije (npr. dr. Vesna Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, stran 484 in dr. Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti Obligacijska razmerja II, stran 171) kot tudi sodne prakse (npr. II Ips 295/93).

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.