Jedro

Napačno je stališče pritožnika, da je tožena stranka z izdajo sklepa z dne 13. 5. 2020 krčila pravice delavcev in da sklep ni bil izdan zakonito. Sklep je skladno s pooblastili izdala predstojnica (prvi odstavek 33. člena ZJU) zaradi epidemije in ne gre za akt, za katerega bi potrebovala soglasje sindikata po četrtem odstavku 26. člena ZJU. Skladen je z razlago Komisije za razlago KPJS 11. točke 39. člena KPJS v povezavi z drugim odstavkom istega člena, da delavcu dodatek ne pripada za celoten čas opravljanja dela v območju epidemije, temveč le za delovni čas, ko je dejansko delal v nevarnih pogojih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 26. 8. 2020 in sklep Republike Slovenije, upravne enote A., št. ... z dne 15. 6. 2020 kot nezakonita v celoti odpravita oziroma v celoti razveljavita in je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati bruto znesek v višini 640,80 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Hkrati je zavrnilo še zahtevo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da mora tožnik toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 459,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se izpodbijanih sklepov ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev postopka. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbi 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS in drugega dostavka istega člena. Iz razlage komisije izhaja, da morajo biti za dodelitev dodatka za delo v rizičnih razmerah izpolnjena pogoja razglasitev epidemije in opravljanje dela v nevarnih pogojih, kar je bilo izpolnjeno. Delodajalec ne sme s sprejetimi dokumenti krčiti pravic delavca, kot je bilo to z dokumentom z dne 13. 5. 2020. V skladu z razlago mora določiti točen čas, ko je delavec delo opravljal v nevarnih pogojih. Tako je sodba sprejeta v nasprotju z razlago in v skladu z nezakonitim dokumentom toženke. Tožnik je ves delovni čas v mesecu maju 2020 (120 ur) opravil na delovnem mestu, večino časa neposredno z uporabniki. Tožena stranka do sedaj ni pojasnila, kakšni naj bi bili kriteriji in merila za določitev višine dodatka zgolj v višini 20 % evidentiranega delovnega časa. Morala bi preveriti, kakšno je bilo dejansko stanje in dejansko delo tožnika, česar pa ni storila. Zato so bili delavci neenakopravno obravnavani. Časa, ko je javni uslužbenec opravljal dela in naloge v nevarnih pogojih dela, ni mogoče določiti vnaprej, je pa mogoče natančno določiti dela in naloge in s tem seznaniti zaposlene. Sodišče se je napačno sklicevalo na sodbo VDSS opr. št. X Pdp 301/2021 in sodbo DSS v Ljubljani opr. št. X Pd 863/2020 z dne 9. 9. 2021, saj v teh zadevah ne gre za enako pravno in dejansko stanje kot v obravnavani zadevi. Opozarja tudi, da so bili akti glede določitve višine dodatka za delo v rizičnih razmerah izdani nezakonito, saj reprezentativni sindikat pri sprejemu ni sodeloval, kar bi mu moral omogočiti predstojnik skladno s četrtim odstavkom 26. člena ZJU. Meni, da je bilo z izpodbijano sodbo nesorazmerno poseženo v pravico tožnika do enakega varstva pravic, pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na predpisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje.

6. Spor se nanaša na 11. točko prvega odstavka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.), po kateri spada v okvir dodatkov za nevarnost in posebne obremenitve tudi dodatek za delo v rizičnih razmerah (kar je tudi območje epidemije). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka za vtoževano obdobje (od 1. 5. 2020 do 31. 5. 2020) tožniku (svetovalec v oddelku B.) izplačala ta dodatek v višini 65 % osnovne plače delovnega mesta za 20 % opravljenih ur dela. Tožnik zmotno meni, da mu dodatek pripada za vse opravljene ure dela.

7. Sodišče prve stopnje se je v točkah 14 in 15 obrazložitve pravilno opredelilo do trditev tožnika, da se izpodbijanih sklepov ne da preizkusiti. Pravilno je ugotovilo, da sta sklepa pravilno in ustrezno obrazložena. Tudi sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj niso v nasprotju. Tako so pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljene.

8. Napačno je stališče pritožnika, da je tožena stranka z izdajo sklepa z dne 13. 5. 2020 (priloga B5) krčila pravice delavcev in da sklep ni bil izdan zakonito. Sklep je skladno s pooblastili izdala predstojnica (prvi odstavek 33. člena Zakona o javnih uslužbencih: ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2020 in nasl.) zaradi epidemije1 in ne gre za akt, za katerega bi potrebovala soglasje sindikata po četrtem odstavku 26. člena ZJU. Skladen je z razlago Komisije za razlago KPJS 11. točke 39. člena KPJS v povezavi z drugim odstavkom istega člena, da delavcu dodatek ne pripada za celoten čas opravljanja dela v območju epidemije, temveč le za delovni čas, ko je dejansko delal v nevarnih pogojih. Takšno tolmačenje določb KPJS je bilo sprejeto tudi v zadevi X Pdp 301/2021, predlog za dopustitev revizije v tej zadevi pa je bil zavrnjen (VIII DoR 215/2021). Ker se je v tem predlogu zastavljeno vprašanje nanašalo na presojo pravilnosti razlage sodišča druge stopnje 39. člena KPJS, je sklicevanje sodišča prve stopnje na to zadevo povsem utemeljeno.

9. Iz točke 7 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik od 11. 5. 2020 do 31. 5. 2020 opravil 44 overovitev podpisov, vodil 2 zadevi na področju odvzema vozniškega dovoljenja, izdal 6 zemljiškoknjižnih izpiskov, 5 potrdil iz uradnih evidenc, 3 potrdila iz zbirk geodetskih podatkov, pri čemer niti tožnik niti načelnica ob zaslišanju nista bila popolnoma prepričana, da je bil tožnik pri tem v stiku s strankami, je pa zagotovo bil v stiku z listinami. Na podlagi izpovedi tožnika o trajanju posameznega opravila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je to v celotnem delovnem času (120 ur) v vtoževanem obdobju imel stik s strankami samo 7 % (5,16 ure). Tožena stranka mu je priznala 24 ur, kar je 20 % in je več, kot bi tožniku pripadalo tudi po razlagi Komisije. Tako je tožena stranka v sklepu pravilno ocenila višino evidentiranega delovnega časa v nevarnih razmerah in so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je tožnik vseh 120 ur v maju 2021 opravljal delo s strankami, oziroma da bi morala toženka pojasniti kriterije pred sprejemom sklepa.

10. Iz navedenega tudi izhaja, da so pritožnikove navedbe o nesorazmernem posegu v njegovo pravico do enakega varstva pravic, do sodnega varstva in v pravico do pravnega sredstva povsem neutemeljene.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

1 Ta je bila razglašena na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 19/2020).