Jedro

Pravni prednik tožnika je bil zakoniti posestnik, saj je njegova posest temeljila na veljavni prodajni pogodbi. Njegovo posest pa je oceniti tudi kot dobroverno, saj je, upoštevaje sklenjeno prodajno pogodbo in citirani sodbi, s katerima je bilo razsojeno njemu v prid, upravičeno štel, da sta sporna hiša, v kateri je vse do smrti živel, ter zemljišče okrog hiše, njegova last.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je tožeča stranka lastnik parcele X1, k.o. B. g. in dela parcele X2, k.o. B. g. v izmeri 800 m2 v skladu s skico parcelacije, ki je sestavni del sodbe; 2. Tožena stranka je dolžna dopustiti izvedbo parcelacije dela parcele X2, k.o. B. g. v izmeri 800 m2, v skladu s skico parcelacije, ki je sestavni del sodbe in nato tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo tožnik lahko pri novonastali parceli in parceli X1, k.o. B. g. vknjižil kot lastnik, vse v roku 15 dni, sicer bo ta sodba nadomestila zahtevano dovoljenje in zemljiškoknjižno listino; 3. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti njegove pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od dneva izdaje sodbe dalje.“ (I. točka izreka); glede stroškov pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.555,77 EUR s pripadki (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodba sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov. Razlogi sodbe nasprotujejo obstoječim listinskim dokazom v spisu. Ni nobenega spora o tem, da je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za razveljavitev kupne pogodbe z dne 29. 12. 1966 s pravnomočno sodbo, opr. št. I P 147/75 z dne 14. 5. 1975. Prav tako je Občinsko sodišče II v Ljubljani izdalo sodbo, opr. št. I P 61/74 z dne 10 .12. 1975, s katero je naložilo, da A. J. overi svoj podpis na kupni pogodbi z dne 29. 12. 1966. Obe sodbi sta pravnomočni. Sodbi izkazujeta, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena, in sicer v predpisani pisni obliki. Kupoprodajna pogodba je bila tudi realizirana v tej meri, da je bila kupnina plačana in da je pravni prednik tožeče stranke prevzel nepremičnino v posest in jo do sedaj nemoteno užival. Nemotena posest in užitek pa sta prešla na tožnika. Zato je dobra vera tožnika in njegovega pravnega prednika izkazana. Dobra vera se predpostavlja. V čem naj bi bila tožeča stranka nedobroverna, sodišče ne pove. Sodišče večino obrazložitve posveti trditvam tožene stranke, da kupnina ni bila plačana. Predvsem je plačilo kupnine terjatev, ki ravno predpostavlja obstoj veljavnosti pogodbe. Če prodajalec ne poskrbi za izterjavo kupnine, je pogodba še vedno veljavna. Poudarja, da je bil prodajalec po kupni pogodi z dne 29. 12. 1966 J. A.. On je tisti, ki je tudi tožil na razveljavitev pogodbe. Samo on pa bi bil kot prodajalec tudi upravičen terjati kupnino. Je. A. pa ni nikoli vložil tožbe na plačilo kupnine, saj za to ni bilo nobene osnove. Vsi dokazi o zatrjevanem neplačilu so samo posrednega značaja in so neutemeljeni. To zlasti velja za pričo J. Ž.. Zanimivo je, da je Okrožno sodišče v Ljubljani zapisalo, da ta priča o odločilnih dejstvih sploh ni vedela ničesar povedati, čeprav je prodajalčev svak. J. Ž. ni bil noben pravni naslednik J. A.. Zato tudi ni imel nobenega upravičenja terjati kupnine ali se vmešavati v tuje posle. Zanimivo je, da ta priča in ostali poudarjajo, kako je J. A. veliko pil. Če je bil res tak, kako je potem vedel, koliko kupnine še ni dobil plačane. Dejstvo je, da noben pravni naslednik prodajalca ni terjal tožnikovega pravnega prednika, da bi plačal razliko kupnine. Razne besede neupravičenih ljudi pa nikakor ne predstavljajo obstoja terjatve ali neke ocene o dobrovernosti tožnika. Priče so izpovedale le neke posredne informacije in govorice o morebitnem obstoju terjatve. Ne gre prezreti, da je bila pogodba sklenjena 29. 12. 1966, zaradi česar tožniku ni jasno, kako lahko o vsebini pogodbe izpovedujejo priče L. Ž. B., M. L. in F. T., ki so bile vse ob sklenitvi pogodbe mladoletne. Razne govorice so govorice, ki ne povedo ničesar. Zanimiva je izpoved tožene stranke, iz katere izhaja, da sta njen oče in stari oče opozarjala tožnika kot prednika, da kupnina ni plačana. To pomeni, da je vedela, da tožnik živi v hiši, ki je bila kupljena od J. A.. Zanimivo pa je, da iz dopisa takratnega pooblaščenca tožene stranke z dne 29. 12. 2005 izhaja, da toženka takrat sploh ni vedela, kdo živi v sporni hiši. S potekom postopka pa se kar naenkrat vse ve. Take izpovedbe so netočne in neverodostojne. Zaključek sodišča o nedobrovernosti je ne samo brez vsake pravne podlage, temveč tudi v nasprotju z vsemi izvedenimi dokazi. Najbolj zanimivo je, da tožena stranka oziroma njeni pravni predniki niso vložili nobene tožbe za plačilo kupnine po pogodbi z dne 29. 12. 1966. Prav tako ni bil izkazan noben pisni opomin, s katerim bi bila tožeča stranka pozvana na plačilo. Po mnenju sodišča tako objektivna priča J. Ž. pa je bila že ocenjena pred več kot tridesetimi leti kot neverodostojna. Kako naj priča po tolikem času ve več, kot je pred petintridesetimi leti. Trditev Ž., da kupnina ni bila plačana, je enostavno ugibanje in ji sodišče ne more podeliti vere. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, ki jih tožena stranka v odgovoru na pritožbo priglaša. Pritožba je utemeljena.

Tožnik je zatrjeval, da je njegov oče (L. G..) od J. A. dne 29. 12. 1966 kupil kmečko stavbo s hlevom, ki ima parcelno številko X1, k.o. B. g. ter zemljišče okoli stavbe v izmeri 800m2 (ustrezen del parc. št. X2, k.o. B.g.). Tožnikov oče in za njim tožnik sta vse od sklenitve pogodbe dalje uživala sporni nepremični kot lastnika. Leta 2005 se je tožnik obrnil na toženko, kateri je njen oče I. Ž. leta 2003 podaril sporni nepremičnini, s predlogom za parcelacijo v skladu s kupoprodajno pogodbo, ki bi nato omogočala vpis lastninske pravice, vendar pa je toženka odklonila svoje sodelovanje in tudi prerekala njegovo lastninsko pravico. Tožnik meni, da je on oziroma njegov pravni prednik (tožnik je dedič po pokojnem L. G.) pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah na podlagi priposestvovanja.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da tožbeni zahtevek na temelju pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem ni utemeljen, saj pravni in posestni prednik tožnika L. G. ni imel nepremičnin v posesti kot dobroverni lastniški posestnik, glede na to, da ni v celoti plačal kupnine, prodajalec J. A. pa ni overil svojega podpisa na kupoprodajni pogodbi, čeprav mu je to bilo naloženo s sodbo z dne 10. 12. 1975. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnikom, da takšna presoja ni pravilna. Uvodoma je treba pojasniti, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem, kar po oceni pritožbenega sodišče ni pravilno. Glede na zatrjevanje tožnika in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, od kdaj sta tožnik oziroma njegov pravni prednik imela sporni nepremičnini v posesti (že od leta 1966), pravno podlago predstavljajo določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) o priposestvovanju, saj se je 20- oziroma 10-letna priposestvovalna doba iztekla že pred uveljavitvijo SPZ.

ZTLR, podobno pa tudi ODZ, pri čemer je bila 30-letna priposestvovalna doba iz ODZ skrajšana na 20 let že po načelnem mnenju razširjene seje ZVS, št. 30/86 dne 4. 4. 1960 (Poročilo VS SL št. 1/1960, stran 9-12), je glede pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v 2. in 4. odstavku 28. člena določal, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico po preteku 10-ih let, le dobroverni posestnik pa po preteku 20 let. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (1. odstavek 72. člena ZTLR). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (2. odstavek 72. člena ZTLR). Po določbah ODZ in ZTLR se je za zakonito in dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem poslu in ki ni bila pridobljena na nepristen način. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR pa je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroverni ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu (prim. M. Tratnik, SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 263 – 265 in dr. Alojzij Finžgar, Stvarno pravo, 1972, stran 112).

Ob upoštevanju navedenih materialnopravnih izhodiščih pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bil pravni prednik tožnika nedobroverni posestnik že zaradi tega, ker ni plačal celotne kupnine za sporni nepremičnini. Strinjati se je s tožnikom, (ki sicer v pritožbi vztraja, da je bila kupnina v celoti plačana), da dejstvo, da kupnina ni bila plačana, upoštevaje vse ostale okoliščine primera, ni bistveno za presojo dobrovernosti posesti. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je pravni prednik tožnika L. G. dne 29. 12. 1966 z J. A. sklenil kupoprodajno pogodbo za hišo s pripadajočim zemljiščem; J. A. je sicer tožil L.G. kot kupca na razveljavitev te pogodbe, vendar pa je bil njegov tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen s sodbo Občinskega sodišča II v Ljubljani opr. št. I P 147/1975 z dne 14. 5. 1975, s sodbo istega sodišča z dne 10. 12. 1975 pa je bilo prodajalcu J. A. naloženo, naj overi svoj podpis na sporni kupoprodajni pogodbi, ker bo drugače ta sodba nadomeščala zahtevano listino. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da tožnik prebiva v sporni nepremičnini, do smrti v letu 2002 pa je v njej prebival njegov pravni prednik (in sicer že skoraj vse od sklenitve kupne pogodbe, kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno). Glede na navedene okoliščine je sklepati, da je bil pravni prednik tožnika zakoniti posestnik, saj je njegova posest temeljila na veljavni kupoprodajni pogodbi. Njegovo posest pa je oceniti tudi kot dobroverno, saj je, upoštevaje sklenjeno kupoprodajno pogodbo in citirani sodbi, s katerima je bilo razsojeno njemu v prid, upravičeno štel, da sta sporna hiša, v kateri je vse do smrti živel, ter zemljišče okrog hiše v .izmeri 800m2, njegova last, pri čemer pritožbeno sodišče kot bistveno šteje tudi dejstvo, da nista niti J. A. niti kasneje I. Ž., kateremu je J. A. leta 1973 podaril sporni nepremičnini, nikoli zahtevala sodnega varstva lastninske pravice, čeprav sta ves čas vedela, da ima L. G. nepremičnini v posesti in da ju že vrsto let (več kot trideset let) uživa kot lastnik.

Res je sicer, da sta I. Ž. in še prej njegov oče L.G. in tožnika ves čas opozarjala na (ne)plačilo kupnine, ki je bila določena s kupoprodajno pogodbo. Vendar pa je terjatev na plačilo kupnine le obligacijska pravica, ki, kot pravilno opozarja pritožba, ravno predpostavlja obstoj veljavne kupoprodajne pogodbe. Neplačilo kupnine načeloma (če ne pride do odstopa od pogodbe zaradi neizpolnitve) nima nobenega vpliva na veljavnost prenosa lastninske pravice na nepremičnini, saj lahko kupec pridobi lastninsko pravico na prodani stvari še preden plača celotno kupnino. V obravnavani zadevi pa neplačilo kupnine ne more biti argument za nedobrovernost pravnega prednika tožnika tudi zato, ker bi se lahko J. A. kot prodajalec v pravdi na overitev podpisa na kupoprodajni pogodbi upiral tožbenemu zahtevku s tem, da bi zatrjeval in dokazal, da ni dolžan overiti podpisa, saj mu kupec (L. G.) še ni plačal celotne kupnine (načelo sočasnosti izpolnitve). Vendar pa očitno ugovor neizpolnjene pogodbe ni bil podan oziroma ni bil utemeljen, glede na to, da je bilo s sodbo z dne 10. 12. 1975 tožbenemu zahtevku na overitev podpisa ugodeno.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil pravni prednik tožnika zakoniti in dobroverni posestnik spornih nepremičnin, in sicer najkasneje od leta 1975 oziroma 1976, ko je bilo pravnomočno razsojeno, da tožbeni zahtevek na razveljavitev kupne pogodbe ni utemeljen, kot utemeljen pa se je izkazal zahtevek na overitev podpisa, saj je lahko od takrat dalje pa vse do smrti leta 2002 nepremičnini upravičeno užival v prepričanju, da sta njegovi, in to po presoji pritožbenega sodišča kljub temu, da je vedel, da stanje v zemljiški knjigi ni urejeno. Ker je od leta 1976 do 2002 pretekla tako 10-letna priposestvovalna doba, določena z ZTLR za redno priposestvovanje (2. odstavek 28. člena ZTLR), ki je stopil v veljavo 1. 9. 1980, kot tudi 20-letna priposestvovalna doba (ODZ), pritožbeno sodišče ocenjuje, da so (bile) izpolnjene predpostavke za pridobitev lastninske pravice pravnega prednika tožnika s priposestvovanjem.

Kljub temu, da so izpolnjeni zakonski pogoji za priposestvovanje, pa pritožbeno sodišče ni moglo spremeniti izpodbijane sodbe tako, da bi tožbenemu zahtevku ugodilo. V obravnavani zadevi je namreč treba upoštevati tudi paragraf 1500 ODZ, ki je veljal v času sklenitve darilne pogodbe med toženkinim očetom in J. A. oziroma 2. odstavek 44. člena SPZ, ki je veljala v času sklenitve darilne pogodbe med I. A. in toženko, ki oba določata, da pravica pridobljena s priposestvovanjem ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek že zaradi tega, ker je ocenilo, da pravni prednik tožnika zaradi nedobroverne posesti ni pridobil lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ni ugotavljalo vseh, z vidika citirane določbe ODZ oziroma SPZ, pravno pomembnih dejstev, zaradi česar je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Če bi pritožbeno sodišče manjkajoča pravno relevantna dejstva prvič ugotavljalo samo, bi zaradi njihove pomembnosti bile stranke prikrajšane za pravico do pritožbe. Zato je pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali je tožniku uspelo dokazati trditev, da toženka in njen oče nista bila v dobri veri, glede na to, da sta bila oba bližnja sorodnika darovalca, obenem pa sta domačina, ki živita v bližini spornih nepremičnin, zaradi česar jima je bilo znano, da sta bili nepremičnini prodani pravnemu predniku tožnika in da sta ju slednji ter nato za njim tožnik uživala kot lastnika. Če bo ugotovilo, da oče toženke in toženka ob sklepanju darilnih pogodb leta 1973 in 2003 ter vpisih v zemljiško knjigo, do katerih je prišlo šele v letu 2004 (priloga A6), nista bila dobroverna, bo moralo tožbenemu zahtevku na ugotovitev lastninske pravice ugoditi. Še pred tem pa bo moralo zato, da bo sodba zemljiškoknjižno izvedljiva tudi glede dela parcele št. X2, k.o. B. g., postaviti s strani tožnika predlaganega izvedenca geodetske stroke, ki bo izdelal elaborat parcelacije, pri čemer bo moral tožnik po izdelavi katastrskega elaborata tožbeni zahtevek prilagoditi vsebini elaborata, kar je sicer že sam napovedal ob vložitvi tožbe. Ob tem velja še dodati, da pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem predstavlja originarno pridobitev lastninske pravice, zato vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo v tem primeru ni konstitutivne, pač pa le deklaratorne narave. V takšnih primerih zato dajatveni zahtevek po izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila ni potreben, saj stranka lahko predlaga vknjižbo lastninske pravice na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj pravice, katere vknjižba se predlaga. Upoštevaje navedeno, zahtevku tožnika na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ne bo mogoče ugoditi tudi, če bo ugotovljeno, da tožnik utemeljeno uveljavlja pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.

Ker je pritožbeno sodišče ocenilo, da dejstvo (ne)plačila kupnine ni odločilno za presojo dobre vere pravnega prednika tožnika, pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritožbenih navedb, s katerimi je bila grajana dokazna ocena sodišča prve stopnje glede plačila kupnine.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.