Jedro

Rok iz 80. člena ZTPDR je prekluziven rok, ki nastopi avtomatično po zakonu, kar pomeni, da nasprotni stranki tega ni treba izrečno ugovarjati, pomeni pa, da ugasne sama pravica, in zato pravnega dejanja ni več mogoče opraviti na učinkovit način. Ker je postal sklep o prenehanju delovnega razmerja pravnomočen, to tudi pomeni, da glede pravice iz delovnega razmerja ni pogojev za varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Gre za procesno predpostavko, zaradi katere je tožba, vložena v nasprotju z določili 83. člena ZTPDR, nedovoljena. Zato je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo v tem delu zavrglo.

Izrek

Revizija se zavrne v delu, ki se nanaša na priznanje delovnega razmerja po 27.3.1997. Revizija se v delu, ki se nanaša na denarni zahtevek glede plače po 28.3.1997 in plačilo pogodbene kazni, zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, da je tožena stranka sklenila s tožnikom delovno razmerje za nedoločen čas, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu izplačati plače od 1.3.1997 dalje z zamudnimi obrestmi in mu plačati pogodbeno kazen v višini štirih plač v zadnjih treh mesecih dela in mu povrniti odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikovo pritožbo zavrnilo v delu glede denarnega zahtevka za čas od 28.3.1997 dalje in pogodbene kazni in v tem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, razveljavilo sodbo glede denarnega zahtevka za čas od 1.3.1997 do 27.3.1997 in glede stroškov postopka, in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v delu, ki se nanaša na priznanje delovnega razmerja po 27.3.1997 tako, da je tožbo v tem delu zavrglo.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje, nerazumni rok je ugotovilo samo sodišče, čeprav tožena stranka ni imela pripombe, da je tožnik zahtevo za varstvo pravic vložil v nerazumnem roku. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik vložil ugovor po poteku prekluzivnega roka, o čemer sodišče prve stopnje ni razpravljalo. V celoti je nejasna razlaga uporabe 102/a člena ZDR. Zato je predlagal, da sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija deloma ni utemeljena, deloma pa ni dovoljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Na podlagi določb 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava.

Ker je revizija bistveno kršitev določb pravdnega postopka kot revizijski razlog uveljavljala samo formalno, ne da bi ga vsebinsko opredelila, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz listinskih dokazov (v bistvenih delih so potrjeni tudi z izjavo tožnika na l. št. 21) izhaja, da je tožnik sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 28.2.1997 prejel vsaj 18.3.1997, kar je potrdil s svojim podpisom. Dalje je razvidno, da tožnik ugovora zoper ta sklep ni vložil vse do 2.6.1999, da tožena stranka njegovega ugovora ni obravnavala in da mu je delovno razmerje tudi dejansko prenehalo 27.3.1997 (vpis v delovno knjižico).

Iz določbe drugega odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) izhaja, da delavec ne more več zahtevati varstva pravice pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen, če gre za pravico do denarne terjatve.

V drugem odstavku 80. člena ZTPDR je določba, da se ugovor zoper sklep (odločbo), ki ga organi delodajalca sprejemajo o delavčevih pravicah, obveznostih in odgovornostih vloži v 15 dneh od dneva, ko mu je bila vročena odločba.

Ne gre prezreti, da je tožniku delovno razmerje dejansko prenehalo na podlagi sklepa z dne 28.2.1997. Zoper ta sklep bi moral tožnik v roku iz 80. člena vložiti ugovor, saj je bila s tem sklepom kršena njegova pravica iz delovnega razmerja, s sklepom pa je tudi izvedel za samo kršitev pravice. Ker zoper sklep ni ugovarjal, je ta postal dokončen in pravnomočen in ga s pravnim (rednim) sredstvom pri delodajalcu ni bilo več mogoče spodbijati. Rok iz 80. člena ZTPDR je prekluziven rok, ki nastopi avtomatično po zakonu, kar pomeni, da nasprotni stranki tega ni treba izrečno ugovarjati, pomeni pa, da ugasne sama pravica, in zato pravnega dejanja ni več mogoče opraviti na učinkovit način. Ker je postal sklep o prenehanju delovnega razmerja pravnomočen, to tudi pomeni, da glede pravice iz delovnega razmerja ni pogojev za varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Gre za procesno predpostavko, zaradi katere je tožba, vložena v nasprotju z določili 83. člena ZTPDR, nedovoljena. Zato je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo v tem delu zavrglo.

Vse ostale revizijske navedbe, vključno z uporabo 360. člena ZOR, uporabo razumnega roka in določili 102/a člena ZDR, so za odločitev v tem sporu nepomembne, ker gre za nedovoljeno tožbo.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava v tem delu izpodbijane sodbe, je na podlagi določb 378. člena ZPP ta del revizije zavrnilo.

Po določbi 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 14/94 in 20/98) je tudi v delovnih sporih, če gre za premoženjski zahtevek, zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija v primerih, ki jih dopušča ZPP.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (sklepa) ne presega 1,000.000,00 SIT. Ker v obravnavani zadevi ni postavljen v denarju izražen zahtevek niti ni opredeljena vrednost zahtevka, revizijsko sodišče ne more ugotoviti, ali zahtevani znesek dosega z zakonom določen minimum za dovoljenost revizije. Zato za vsebinsko obravnavo revizije v tem delu ni izpolnjen zahtevan pogoj.

Revizijsko sodišče je revizijo v delu, ki se nanaša na denarni zahtevek v zvezi s plačo in plačilom pogodbene kazni zato kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določb 377. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).