Jedro

Ker se toženec naroka ni udeležil, čeprav je bil nanj pravilno vabljen, njegovo zaslišanje ni bilo mogoče. Glede na to, da je sam onemogočil izvedbo dokaza, o kršitvi pravice do izjave ni mogoče govoriti.

Toženec je imel možnost sodelovanja v postopku, vendar ni izkoristil te pravice. Če ni seznanjen z dogajanjem na naroku, je treba to pripisati izključno njemu samemu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo (pravilno sklep in sodba) zaradi umika tožbe za znesek 15.355,76 EUR postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka), tožencu pa naložilo, da tožniku plača 47.444,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2010 do plačila (II. točka), ter pravdne stroške v znesku 2.256,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (III. točka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje, stroške postopka pa naloži v plačilo tožniku. Sodišču očita, da se ni opredelilo do zatrjevanega dejstva, da so bila vozila prodana pod ceno. O pravi vrednosti vozil bi lahko izpovedal toženec, a ga sodišče ni zaslišalo. S tem je zagrešilo procesno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Narok je izvedlo v njegovi odsotnosti, čeprav bi se po določbi 282. člena ZPP lahko odločilo za njegovo preložitev. Pritožba nadalje opozarja, da mu sodišče zapisnika z naroka sploh ni vročilo. Meni, da bi to moralo storiti, saj v nasprotnem primeru krši načelo kontradiktornosti. Toženec ne more ustrezno izpodbijati sodbe, saj ni seznanjen z razlogi, ki so sodišče vodili k odločitvi, predvsem pa ne ve, kaj je na naroku izpovedal zakoniti zastopnik tožeče stranke. Pritožba sodišču očita tudi, da je napačno presodilo določbe splošnih pogojev pogodbe. Ti določajo, da mora biti leasingojemalec (oziroma porok) opozorjen na negativne posledice neplačevanja. Takšnega opozorila v nobenem opominu ni bilo, zato je odstop od pogodbe neutemeljen, posledično pa tudi tožbeni zahtevek. Sodišče se sploh ni opredelilo do ugovora, da postopek odstopa ni bil izpeljan pravilno. Poleg tega pa splošni pogoji ne omogočajo odstopa od pogodbe in vtoževanja vseh nezapadlih obrokov, kot to zahteva tožnik s predmetno tožbo, saj je v točki 5.1. predvidena ali ena ali druga možnost. 3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa dejstva, ki so bistvena za odločitev o tožbenem zahtevku. Pravilno je uporabilo (pogodbeno) materialno pravo, pri odločanju pa tudi ni zagrešilo očitanih procesnih kršitev.

6. Ne drži pritožbena trditev, da se sodišče v napadeni sodbi ni opredelilo do ugovora toženca, da je tožnik obe vozili, ki sta bili predmet pogodb o finančnem leasingu (A26 in A63), prodal pod ceno. V 12. točki obrazložitve je namreč obširno pojasnilo, zakaj sprejema ceno 38.000,00 EUR za vsako vozilo, kot jih je tožnik uspel iztržiti s prodajo. Na približno toliko sta bili vozili namreč ocenjeni s stranki cenilca, ki ga je predhodno angažiral tožnik, medtem ko so bile drugačne trditve toženca preveč pavšalne, da bi jih bilo mogoče upoštevati, in tudi sicer nedokazane.

7. Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da bi moralo glede vrednosti vozil zaslišati toženca. To namreč ni bilo mogoče, saj se naroka ni udeležil, čeprav je bil nanj pravilno vabljen (vročilnica pripeta h red. št. 17). Glede na to, da je sam onemogočil izvedbo dokaza, o kršitvi pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni mogoče govoriti.

8. Ker toženec svoje odsotnosti z naroka ni opravičil, je sodišče ravnalo pravilno, ko je zadevo zaključilo, ne da bi razpisalo nov narok. Takšno postopanje je v skladu z načelom hitrosti in koncentracije postopka (11. člen ZPP).

9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi mu moralo sodišče poslati vsaj zapisnik z naroka. Vročitev v določbah ZPP ni predvidena, zato sodišče tožencu zato ni kršilo pravice do izjavljanja. Toženec je imel možnost sodelovanja v postopku, vendar ni izkoristil te pravice. Če ni seznanjen z dogajanjem na naroku, je treba to pripisati izključno njemu samemu. Nelogična je tudi pritožbena navedba, da brez zapisnika z naroka sodbe ne more učinkovito izpodbijati. Napadena sodba se namreč ne opira na izpoved tožnika, kot to zmotno meni pritožba, saj v postopku ni bil zaslišan.

10. Ne drži nadalje očitek pritožbe, da je sodišče napačno uporabilo pogodbena določila. Pravno podlago tožbenemu zahtevku predstavljajo (predvsem) Splošni pogoji pogodbe o finančnem leasingu za pravne osebe SPFLPO VIII/2007 (v nadaljevanju Splošni pogoji, A65), kot sestavni del pogodb. Ti v točki 5.1. določajo, da ima leasingodajalec v primeru zamude pri plačilu obrokov (po točki 5.3) možnost odstopiti od pogodbe. Odstopno upravičenje leasingodajalca je tako odvisno le od tega, ali je nasprotna pogodbena stranka pravočasno poravnavala svoje obveznosti. Glede na to, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil leasingojemalec v zamudi s plačilom vsaj z dvema zaporednima obrokoma (točka 5.3.a), je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožeča stranka upravičeno odstopila od pogodb (A19 in A56).

11. Zmotno je pritožbeno stališče, da odstop od pogodbe ni bil veljaven, ker toženec v opominu na to ni bil izrecno opozorjen. Za takšno stališče v pogodbenih določilih namreč ni opore. V kolikor ima pritožba v mislih določbo 5.2. Splošnih pogojev, pa je treba pojasniti, da se navedba ''… na posledice neplačila...'' očitno nanaša na (prisilno) izterjavo plačila, ne pa na to, katero izmed obeh možnosti (po 5.1. točki) bo izbral leasingodajalec. Določba 5.1. točke namreč določa, da ima leasingodajalec možnost sporočiti, da je odstopil od pogodbe oziroma da so v plačilo zapadli vsi preostali obroki in ne, da bo do tega šele prišlo.

12. Sodišče je v napadeni sodbi zavzelo stališče, da je bil toženec z navedbo v opominu (A22 in A59), da bo tožeča stranka ravnala v skladu s Splošnimi pogoji, ustrezno opozorjen na posledice, če zapadli obroki ne bodo poravnani. Pritožbena graja, da se do takšnega ugovora toženca ni opredelilo, je zato neutemeljena.

13. Pritožba končno ne more uspeti niti z navedbo, da pogodbene določbe ne omogočajo hkratnega odstopa od pogodbe in plačila vseh preostalih obrokov po pogodbi. Tožeča stranka namreč ne vtožuje vseh preostalih leasing obrokov, temveč (za obdobje po odstopu od pogodbe) le pogodbeno dogovorjeno škodo. Ta je v točki 5.5. Splošnih pogojev opredeljena kot znesek preostalih obrokov po pogodbi, zmanjšan za diskontne obresti in vrednost prodanih vozil ter vrnjen DDV. Ravno to pa zahteva tožeča stranka s predmetno tožbo (prim. pripravljalno vlogo na list. št. 31, II. točka).

14. Odločitev sodišča, da je toženec dolžan plačati v izreku navedeni znesek (pritožnik obrazloženo višine ne izpodbija), je torej pravilna in brez očitanih pomanjkljivosti. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. in 165. ter 155. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do njihove povrnitve. Odgovora na pritožbo, pa glede na njegovo vsebino, ni mogoče šteti kot potreben strošek, zato tudi tožnik sam krije svoje stroške.