Jedro

Pri odločanju o začasni nezmožnosti za delo delavca je potrebno upoštevati tudi dokončne ugotovitve o trajni nezmožnosti za delo oziroma o preostali delovni zmožnosti v invalidskem postopku, pod pogojem, da je o omejitvah pri delu v invalidskem postopku odločeno. Ker je bilo v invalidskem postopku z dokončno odločbo ZPIZ ugotovljeno, da je tožnik trajno nezmožen za svoje dosedanje delo „varnostnik“, zmožen pa je še vedno za drugo delo z omejitvami, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za svoje dosedanje delo „varnostnik“ vse do prejema dokončne odločbe ZPIZ Slovenije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 28. 3. 2014 in št. ... z dne 12. 3. 2014 in ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi od 5. 3. 2014 do vključno 3. 4. 2014 zaradi poškodbe pri delu (I. točka). Z II. točko izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu od 4. 4. 2014 do 11. 9. 2014. 2. Zoper II. točko izreka je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da morajo organi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pri odločanju o začasni nezmožnosti za delo delavca upoštevati tudi dokončne ugotovitve o trajni nezmožnosti za delo in v obsegu le-te oziroma o preostali delovni zmožnosti skladno z odločbami pristojnih organov v invalidskem postopku, vendarle, če je o teh omejitvah v invalidskem postopku sploh odločeno. Nadalje navaja, da vezanost na dokončen oziroma pravnomočen posamičen akt, s katerim je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije na matičnem področju odločil o pravicah, ne pomeni tudi vezanosti na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za odločitev. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 475/2009. Navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi prezrlo, da je odločba ZPIZ Slovenije z dne 2. 4. 2014 št. ..., na katero je oprlo svojo odločitev, v izreku ne vsebuje podatka, da bi bil tožnik ponovno zmožen za delo. Iz izreka navedene odločbe izhaja samo, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto. Iz odločbe pa izhaja tudi, da bo potreben ponoven kontrolni pregled v novembru 2015, kar jasno pomeni, da tožnikovo zdravljenje še vedno poteka in da bo trajalo vse do konca leta 2015. Za sodišče je lahko zavezujoč samo izrek odločbe ZPIZ Slovenije z dne 2. 4. 2014, saj je samo izrek postal pravnomočen. Tako na podlagi navedene odločbe ni mogoče zaključiti, da je tožnik po dnevu vročitve te odločbe spet zmožen za delo. Tudi tisti del izreka odločbe, iz katerega izhaja, da se tožniku prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ne pomeni avtomatično, da je tožnik tudi od takrat dalje sposoben za delo. Bistveno je, da je mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 17. 3. 2014 bilo izdelano za ugotovitev tožnikove invalidnosti in ne tožnikove začasne nezmožnosti za delo. Tožnik je sodišču predložil veliko dodatne medicinske dokumentacije, iz katere izhaja, da je bil tudi po 4. 4. 2014 nesposoben za delo. Sodišče je že na prvem naroku sprejelo sklep, da bo vpogledalo v tožnikovo kartoteko in da bo tožnika pregledal izvedenec - izbrani zdravnik. Citira posamezne izvide in povzema njihovo vsebino. Med drugim navaja izvid UKC A. z dne 27. 6. 2014, izvid B. z dne 7. 7. 2014, izvid B. z dne 28. 7. 2014, izvid Klinike C. z dne 1. 9. 2014, izvid ZZ D. z dne 22. 9. 2014, izvid Ortopedske klinike C. z dne 6. 10. 2014. Sklicuje pa se tudi na izvid B. z dne 12. 11. 2014 in poudarja, da je ta dokaz predložil sodišču pravočasno in sicer takoj, ko je z njim razpolagal, to je na naroku, 28. 11. 2014. Vztraja, da dodatno v utemeljitev svojega zahtevka, da je bil nesposoben za delo tudi po 11. 9. 2014, prilaga dodatno medicinsko dokumentacijo. Ker je sodišče na naroku 11. 9. 2014 sprejelo dodatni dokazni sklep, da se zaprosi zdravnika za izdajo dopolnilnega mnenja, očita kršitev po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 243. členom ZPP. Dodatno navaja, da je potrebno upoštevati, da odločba ZPIZ Slovenije z dne 2. 4. 2014 ni postala pravnomočna z dnem vročitve tožniku, ampak je postala šele s potekom roka za vložitev rednega pravnega sredstva, to je 3. 5. 2014. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 285. členom zakona, ko tožniku, ki se je zastopal sam brez pooblaščenca, ni pomagalo ustrezno dopolniti trditvene in dokazne podlage, da bi bilo ugodeno njegovemu zahtevku in da bi imel pravico priglasiti pravdne stroške v postopku. Sodišče pa je po navedbi pritožbe zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 68. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), ker ni odločilo o stroških postopka, sodba ima namreč takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, ker je izrek sodbe nerazumljiv, ker nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Ni podana očitana kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 243. členom, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz, ki ga je samo predlagalo na prvem naroku, to je postavitev izvedenca - zdravnika, ki bi tožnika pregledal in odločil o njegovi delovni zmožnosti. Sodišče namreč ni vezano na svoje sklepe. V konkretnem primeru pa izvajanje dodatnih dokazov niti ni bilo potrebno, saj je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. V konkretnem primeru tudi ni podana kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 285. členom ZPP, saj se dolžnost sodišča za stranko, ki nima pooblaščenca, nanaša le na pravico v postopku, ne pa tudi na pravice iz materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena in 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 28. 3. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 12. 3. 2014, s katero je odločil, da je tožnik od 5. 3. 2014 dalje zmožen za delo.

7. Pravno podlago za odločitev predstavljajo določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 - prečiščeno besedilo s spremembami, v nadaljevanju POZZ). Skladno z drugim odstavkom 80. člena ZZVZZ je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo do 30 dni. Po drugem odstavku 81. člena ZZVZZ imenovani zdravnik odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni, odločitev o pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika pa je v pristojnosti zdravstvene komisije (82. člen ZZVZZ). Po določbi 232. člena POZZ zadržanost od zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Po določbi prvega odstavka 233. člena POZZ pa osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija opredeli začasno zadržanost od dela z datumom njenega začetka in zaključka. Zavarovanec je začasno nezmožen za delo takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga opravlja, ugotavlja pa se na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca. S tretjim odstavkom 34. člena ZZVZZ je zavarovancu zagotovljeno nadomestilo tudi po prenehanju delovnega razmerja, vse dokler ni spet zmožen za delo, če je zadržanost od dela posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Ta pravica je zagotovljena tistim zavarovancem, ki so bili v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu ob prenehanju delovnega razmerja in nato kontinuirano, dokler spet niso zmožni za delo.

8. V obravnavani zadevi gre za spor o začasni nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu uživalca denarnega nadomestila za brezposelnost in od 1. 2. 2014 tudi prijavljenega pri Zavodu za zaposlovanje potem, ko mu je dne 31. 1. 2014 prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za določen čas.

9. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje se je tožnik kot sovoznik poškodoval v prometni nesreči 7. 12. 2012. Ta dan je bil prvi dan tožnikove začasne zadržanosti od dela. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi listin, je tožnik v prometni nesreči utrpel udarnino glave, poškodbo brade ter udarnino obeh komolcev, levega zapestja in leve goleni. Med hospitalizacijo so opravili tudi RTG diagnostiko, ki pa ni pokazala svežih poškodb skeleta. Ker je tožnik navajal bolečine v ledvenem predelu in trtici, je bil pregledan tudi pri fiziatru, kjer pa ni bilo ugotoviti večjih funkcionalnih ali nevroloških izpadov in tudi ne omejene funkcije okončin. Pri tožniku pa je prišlo do posttravmatske stresne motnje, zaradi katere se zdravi pri psihiatru in je bil zaradi težav s kognitivnim funkcioniranjem tudi napoten k psihologu, ki je ugotavljal poudarjeno anksiozno depresivno naravnanost kot odziv na travmatsko doživetje, zaradi česar je tožnik zmožen za delo samo v dnevnih izmenah.

10. Imenovani zdravnik toženca je z odločbo z dne 12. 3. 2014 odločil, da je tožnik od 5. 3. 2014 dalje zmožen za delo in v obrazložitvi navedel, da iz izvida psihiatra z dne 6. 3. 2014 ni razvidno poslabšanje zdravstvenega stanja in menil, da sprememba odločbe z dne 26. 2. 2014 ni utemeljena. Iz predloga imenovanemu zdravniku z dne 6. 3. 2014, ki ga je izdala osebna zdravnica izhaja, da predlaga nadaljevanje bolniškega staleža zaradi tega, ker tožnik želi podaljšanje bolniškega staleža. 11. Tožnik je bil dne 6. 3. 2014 pregledan pri psihiatru, ker se zdravi zaradi posttravmatske stresne motnje. Pri psihiatrinji je navajal, da ima pri hoji zelo hude bolečine, medtem ko je v izvidu fiziatra z dne 24. 2. 2014 opisan normalen status. Zdravstvena komisija, ki je obravnavala tožnikovo pritožbo, vloženo zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 12. 3. 2014, je zavrnilno odločbo utemeljila prav s tem, da iz izvida fiziatra z dne 24. 2. 2014 ni opisan izpad funkcionalnega statusa, ampak je opisani status dober. Prav tako v izvidu psihiatra ni opisane globlje psihopatologije, ki bi opravičevala podaljšanje bolniškega staleža, ampak da tožnik s svojimi navedbami o bolečinah, ki niso potrjene v objektivnem somatskem statusu, celo zavaja psihiatrinjo.

12. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 26. 11. 2013 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer ne bo nosil orožja, kjer ni potrebna groba moč levice in kjer niso potrebne hitre varnostne reakcije s polnim delovnim časom od 15. 11. 2013. V pritožbenem postopku je drugostopni organ ZPIZ Slovenije z dokončno odločbo z dne 2. 4. 2014 tožnikovi pritožbi delno ugodil in citirano prvostopno odločbo z dne 26. 11. 2013 odpravil ter ga razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto: brez nošnje orožja, kjer niso potrebne hitre varnostne reakcije, brez dela v nočnem delovnem času s polnim delovnim časom od 5. 11. 2013 dalje. Dokončna odločba ZPIZ Slovenije z dne 2. 4. 2014 je bila tožniku vročena 3. 4. 2014. 13. Glede na navedena pravna odločilna dejstva, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je v konkretnem primeru podan dejanski stan iz tretjega odstavka 34. člena ZZVZZ in da je bil tožnik začasno nezmožen za svoje dosedanje delo „varnostnik“ vse do prejema dokončne odločbe ZPIZ Slovenije, to je do 3. 4. 2014. S tem dnem je bila odločba tudi izvršljiva.

14. V konkretnem primeru je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu in med trajanjem bolniškega staleža mu je prenehalo delovno razmerje in sicer kot je sam navedel, zaradi poteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Toženec je v predsodnem postopku ugotovil, da je tožnik glede na svoje zdravstveno stanje že od 5. 3. 2014 dalje zmožen za delo. Sodišče prve stopnje pa je pravilno upoštevalo dokončno odločbo ZPIZ Slovenije z dne 2. 4. 2014 in zaključilo, da je bil začasno nezmožen za svoje dosedanje delo „varnostnik“, vse do prejema dokončne odločbe ZPIZ Slovenije, to je do 3. 4. 2014. 15. Pritožba pravilno navaja, da sta postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja in postopek za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo različna postopka. Neutemeljeno pa se pri tem pritožba sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 475/2009, ker ni primerljiva s konkretnim primerom, saj je šlo za primer zavarovanca, ki ni imel statusa invalida, niti ugotovljene spremenjene delovne zmožnosti. Pravnomočna odločba ZPIZ Slovenije ne v izreku ne v obrazložitvi ni vsebovala omejitev za njegovo delo oziroma je bilo v odločbi ZPIZ Slovenije celo navedeno, da pri omenjenem zavarovancu ni mogoče ugotoviti zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale zmožnost za opravljanje organiziranega pridobitnega dela v njegovem poklicu in da pri njem ni invalidnosti. V tožnikovem primeru pa je bilo v invalidskem postopku ugotovljeno, da tožnik za delo varnostnika ni več zmožen, da pa je zmožen za delo na drugem delovnem mestu (brez nošnje orožja, kjer niso potrebne hitre varnostne reakcije, brez dela v nočnem delu s polnim delovnim časom) in da gre za stanje iz tretje alineje drugega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in za III. kategorijo invalidnosti ter da mu je v skladu z 91. členom ZPIZ-1 priznana pravica do premestitve.

16. To pa pomeni, da se začasna zadržanost lahko ugotavlja ne več za delo varnostnika, pač pa le v okviru preostale delovne zmožnosti. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS že zavzelo v zadevi VIII Ips 218/2006 z dne 24. 4. 2007 in navedlo, da ugotovitev invalidnosti v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju lahko posredno vlivajo tudi na ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo. Razen tega je izrecno poudarilo, da morajo organi tožene stranke pri odločanju o začasni nezmožnosti za delo delavca upoštevati tudi dokončne ugotovitve o trajni nezmožnosti za delo oziroma o preostali delovni zmožnosti v invalidskem postopku, pod pogojem, da je o omejitvah pri delu v invalidskem postopku odločeno.

17. V konkretnem primeru je pri tožniku ta pogoj nedvomno izpolnjen, saj je v izreku odločeno o omejitvah pri delu in mu je tudi priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto na podlagi 91. člena ZPIZ-1. 18. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo z dokončno odločbo ZPIZ Slovenije ugotovljeno, da je trajno nezmožen za svoje dosedanje delo „varnostnik“, zmožen pa je še vedno za drugo delo z omejitvami. Glede na navedeno se pritožba neutemeljeno sklicuje na posamezne izvide in vztraja, da je bil tudi po 4. 4. 2014 nesposoben za delo.

19. Ker je pri tožniku ugotovljena III. kategorija invalidnosti, za ugotavljanje in ugotovitev invalidnosti pa je glede na določbo 60. člena ZPIZ-1 predpogoj, da je zdravljenje pri zavarovancu v smislu dokončnega stanja zaključeno, pritožba zmotno meni, da pri tožniku, ker je predviden kontrolni pregled novembra 2015, zdravljenje ni zaključeno. Nadalje pa pritožba tudi brez podlage vztraja, da bi sodišče prve stopnje za dan ponovne zmožnosti za delo moralo upoštevati pravnomočnost odločbe ZPIZ Slovenije. Odločba ZPIZ Slovenije z dne 2. 4. 2014 je namreč postala dokončna z vročitvijo, s tem dnem pa tudi izvršljiva.

20. V 154. členu ZPP je določeno, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.

Skladno z določbo 163. člena ZPP o povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja. Stranka mora o zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Povrnitev stroškov mora stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških.

Glede na takšno pravno podlago, o povrnitvi stroškov odloči sodišče na podlagi določene zahteve stranke, ki mora o zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo.

21. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnik sicer zahteval tudi povrnitev pravdnih stroškov (list. št. 17), ni pa razvidno, da bi v zahtevi opredeljeno navedel stroške, za katere zahteva povračilo in jih torej ni specificiral, zaradi česar sodišče prve stopnje utemeljeno o povračilu stroškov ni odločilo.

22. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.