Jedro

488. člen ZPP omogoča sodišču izdajo sodbe brez glavne obravnave samo ob nespornem dejanskem stanju med pravdnima strankama, kar pomeni, da sodišču niti ni potrebno izvajati dokaznega postopka glede relevantnih dejstev, na katere se sklicujeta pravdni stranki. Utemeljitev sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da se je o pravno pomembnih dejstvih za odločitev prepričalo na podlagi listinskih dokazov, je neskladna s pooblastilom sodišča iz 488. člena ZPP.

O nesklepčnosti pobotnega ugovora bi bilo mogoče govoriti le v primeru, da iz jasne trditvene podlage v smislu opredelitve historičnega dogodka ne bi izhajala terjatev tožene stranke, ki jo uveljavlja v pobot. Dokler tako jasne podlage tožena stranka ne utemelji, sodišče o takšnem pobotnem ugovoru ne more vsebinsko odločati, saj ne bi bile znane objektivne meje pravnomočnosti take odločitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 129583/2011 z dne 13. 9. 2011 razveljavilo v delu, ki še ni pravnomočen (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 30.699,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2011 do plačila (točka II. izreka sodbe). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke za znesek 66.752,65 EUR (točka III. izreka sodbe).

2. Zoper sodbo je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožena stranka in uveljavljala bistveno kršitev postopka, češ da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo sodbe na podlagi 488. člena ZPP, saj je bilo med strankama sporno dejansko stanje. Prav tako pa naj bi prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker so računi le enostranske listine in bi tožeča stranka morala izkazati storitve, ki naj bi jih opravljala za toženo stranko, pa jih ni. Tožena stranka je predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da naj zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Glavni pritožbeni očitek se nanaša na procesno kršitev prvostopenjskega sodišča, ker je izpodbijano sodbo izdalo na podlagi 488. člena ZPP, torej brez razpisa glavne obravnave. Sodišče lahko v gospodarskih sporih izda odločbo o sporu brez razpisa naroka za glavno obravnavo, kadar po prejemu odgovora na tožbo ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo odločbe (488. člen ZPP). Gre torej za izjemo od načela neposrednosti, ki se v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZPP izvaja na naroku za glavno obravnavo. Predpostavka za takšen način odločanja je torej nespornost relevantnega dejanskega stanja med pravdnima strankama, kar izključuje potrebo po izvajanju dokazov na naroku za glavno obravnavo. O tem, ali je dejansko stanje med pravdnima strankama sporno ali ne pa mora sodišče presoditi upoštevaje podano trditveno podlago obeh pravdnih strank.

6. V konkretnem primeru je tožena stranka, še preden je tožeča stranka podala ustrezno trditveno podlago za utemeljitev svojega zahtevka, že v ugovoru zoper sklep o izvršbi podajala naslednje ugovore: - tožena stranka del, ki naj bi jih opravila tožeča stranka, ni odobrila oziroma niso bila izvršena, zato računi niso utemeljeni, - tožena stranka ima nasprotno terjatev v višini 66.752,65 EUR za katero uveljavlja pobotni ugovor.

7. Res je, da se tožena stranka ni odzvala na poziv sodišča, da odgovori na navedbe tožeče stranke v prvi pripravljalni vlogi z dne 15. 3. 2012, s katero je dopolnila tožbo tako, da je podala ustrezno trditveno podlago in predlagala dokaze za utemeljitev tožbenega zahtevka. Ne glede na to pa je potrebno pri presoji vprašanja, ali gre za nesporno dejansko stanje med pravdnima strankama, upoštevati tudi trditveno podlago tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi. 488. člen ZPP torej omogoča sodišču izdajo sodbe brez glavne obravnave samo ob nespornem dejanskem stanju med pravdnima strankama, kar pomeni, da sodišču niti ni potrebno izvajati dokaznega postopka glede relevantnih dejstev, na katere se sklicujeta pravdni stranki. Utemeljitev sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da se je o pravno pomembnih dejstvih za odločitev prepričalo na podlagi listinskih dokazov, je zato neskladna s pooblastilom sodišča iz 488. člena ZPP.

8. Predvsem pa je materialnopravno zmotno sklepanje prvostopenjskega sodišča, ko je odločitev o procesnem pobotnem ugovoru tožene stranke v višini 66.752,65 EUR utemeljilo na pavšalnosti in neobrazloženosti ter nesklepčnosti ugovora tožene stranke. Procesni pobotni ugovor predstavlja obrambno sredstvo tožene stranke, s katerim nasprotuje tožbenemu zahtevku tožeče stranke na ta način, da žrtvuje svojo nasprotno terjatev do tožeče stranke, pri čemer ima odločitev sodišča učinek pravnomočnosti tudi glede ugotovitve obstoja oziroma neobstoja v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke. Da bi bilo mogoče doseči takšen učinek v smislu objektivne meje pravnomočnosti pa mora tožena stranka ob podaji procesnega pobotnega ugovora podati ustrezno trditveno in dokazno podlago glede obstoja v pobot uveljavljane terjatve.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je pobotni ugovor tožene stranke, kot ga je podala v ugovoru zoper sklep o izvršbi, pomanjkljiv in neobrazložen v toliko, da ne vsebuje ustrezne opredelitve podlage in okoliščin, iz katerih naj bi izvirala zatrjevana terjatev tožene stranke. Vendar je prvostopenjsko sodišče iz te ugotovitve napačno sklepalo na nesklepčnost pobotnega ugovora. O nesklepčnosti pobotnega ugovora bi bilo mogoče govoriti le v primeru, da iz jasne trditvene podlage v smislu opredelitve historičnega dogodka ne bi izhajala terjatev tožene stranke, ki jo uveljavlja v pobot. Dokler tako jasne podlage tožena stranka ne utemelji, sodišče o takšnem pobotnem ugovoru ne more vsebinsko odločati, saj ne bi bile znane objektivne meje pravnomočnosti take odločitve. Pri pobotnem ugovoru, kot ga je podala tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi, gre torej za nerazumljivost vloge tožene stranke, ki jo je mogoče odpraviti le v skladu s pooblastili sodišča po 108. členu ZPP. Neodprava takšne pomanjkljivosti bi lahko imela za posledico le zavrženje pobotnega ugovora, ne pa njegovo zavrnitev. Ker je prvostopenjsko sodišče odločilo o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve, na katero je vezana tudi odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke, ne da bi odpravilo pomanjkljivosti v pobotnem ugovoru tožene stranke, je s tem onemogočen preizkus izpodbijane sodbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker glede na naravo kršitve, takšne pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi ne more samo odpraviti pritožbeno sodišče, je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP), v katerem bo moralo odpraviti pomanjkljivosti kot izhajajo iz zgoraj navedenih ugotovitev.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.