Jedro

Po 2.odst. 420.čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega B.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožna državna tožilka v Ljubljani T.D.S. je dne 26.10.1999 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložila zoper obdolženega B.V. in obdolženega H.N. obtožbo zaradi kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. V obtožnici je predlagala med drugim, da se obdolženemu B.V. pripor, ki teče od 13.9.1999 dalje, iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljša. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 26.10.1999 obdolženemu B.V. iz razlogov 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP pripor podaljšal. Navedeni sklep je obrazložen z ugotovitvijo o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, ki sledi iz v teku kazenske preiskave zbranih dokazov, naštetih v obrazložitvi; priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP pa je obrazložen z ugotovitvijo, da je obdolženec v kratkem času zaporedoma storil 3 istovrstna kazniva dejanja, da občasno tudi sam jemlje heroin in da nikoli ni bil redno zaposlen, kar vse predstavlja realno nevarnost, da bi na prostosti kazniva dejanja ponavljal. Podano je tudi sorazmerje med posegom v osebno svobodo obdolženca in nevarnostjo, ki jo tovrstna kazniva dejanja predstavljajo tako za posameznika kot za družbo in je za zagotovitev varnosti ljudi v obravnavanem primeru podaljšanje pripora neogibno potrebno tudi po vložitvi obtožnice.

Pritožbeni senat Višjega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 5.11.1999 pritožbo zagovornika obdolženega B.V. zavrnil kot neutemeljeno in v razlogih glede na pritožbena izvajanja zagovornika navedel, da je sodišče prve stopnje res nepravilno zapisalo, da je obdolženec storil 3 kazniva dejanja v relativno kratkem času, v trdilni obliki, ne pa v pogojniku, ko se storitev ali nestoritev ugotavlja šele s sodbo. Vendar gre po mnenju pritožbenega sodišča za lapsus, zaradi katerega še ni mogoče napraviti sklepa, da obdolženec ni utemeljeno sumljiv, da je storil tri taka kazniva dejanja, kot so navedena v obtožnici in je tako predpostavka za odreditev oziroma podaljšanje pripora podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu prav tako podan, ko naj bi obdolženec v sorazmerno kratkem času prodal sorazmerno veliko količino nevarnega mamila heroin osebam, ki take količine namreč niso rabile le za sebe, ampak je bilo mamilo namenjeno za prodajo. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da obdolženec ni zaposlen in da občasno jemlje heroin.

Navedeno opravičuje ugotovitev, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec, če bi bil na prostosti, utegnil s takimi ali podobnimi kaznivimi dejanji nadaljevati. Dejstvo, da je obdolženec poročen in ima dva otroka ne more odtehtati te nevarnosti, ko naj bi v času, ko je bil poročen in imel dva otroka, storil očitano kaznivo dejanje. Ugotovilo je še, da je podaljšanje pripora sorazmerno glede na nevarnost za varnost ljudi, če bi bil obdolženec na prostosti in posegom v njegovo prostost. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča podaljšanje pripora skladno z ustavo in je skladno s 3. odstavkom 402. člena ZKP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Zagovornik obdolženega B.V. je dne 17.11.1999 priporočeno po pošti pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da oba izpodbijana sklepa razveljavi. V zahtevi vložnik napada predvsem ugotovitev o obstoju okoliščin, ki bi utemeljevale obstoj ponovitvene nevarnosti. Po mnenju vložnika stališče pritožbenega sodišča, ko je v razlogih korigiralo navedbo sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženec storil v kratkem času tri kazniva dejanja, s tem da je uporabilo pogojnik, torej da gre le za sum, na podlagi katerega ni mogoče z gotovostjo sprejeti sklepa, da je ponovitvena nevarnost na podlagi življenjskih izkušenj podana, ampak gre morebiti le za neutemeljen strah o ponovitveni nevarnosti. Vložnik je tudi mnenja, da relativno kratek čas, v katerem naj bi bila storjena očitana kazniva dejanja, ni okoliščina, ki bi opravičevala ponovitveno nevarnost, ko je znano, da sodišča, ko se čas storitve očitanih kaznivih dejanj razvleče na daljši časovni razkorak, to okoliščino, torej dlje časa trajajočo dejavnost, opredeljujejo kot okoliščino, na podlagi katere opravičujejo ponovitveno nevarnost. Nepravilna je tudi opredelitev, da gre pri prodaji sorazmerno velike količine heroina kot podlage za ugotovitev ponovitvene nevarnosti. Ni pravilna tudi ugotovitev, da naj bi bil obdolženec sam uživalec mamil, saj bi moral biti skladno z določbami ZKP uradni zaznamek o razgovoru policistov z obdolžencem že davno izločen iz spisa. Tudi zaključevanje na osnovi dejstva, da obdolženec ni redno zaposlen, ne more biti podlaga za morebitni obstoj ponovitvene nevarnosti, saj ni brezpogojno izključena možnost, da je obdolženec pridobival sredstva bodisi z pogodbenimi, honorarnimi deli, ali delom na črno, ali da je zanj skrbel nekdo drugi. Doslej obd. B.V. še ni bil obravnavan zaradi nobenih kaznivih dejanj, je poročen in ima dva otroka in zato je sklepanje o obstoju realne ponovitvene nevarnosti toliko bolj neutemeljeno. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti še navaja, da z zahtevo za varstvo zakonitosti zakonitosti ni mogoče izpodbijati zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar meni, da so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijanih odločbah v precejšnji meri s seboj v nasprotju in tudi v nasprotju z vsebino listin ter med samimi listinami, zato je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navedel, da sodišče v izpodbijanem sklepu ni kršilo zakona, zato je predlagal, da se zahteva obdolženčevega zagovornika zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na določbo 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti tudi zaradi bistvene kršitve kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Po 2. odstavku tega člena pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da predstavljajo izvajanja vložnika v zahtevi za varstvo zakonitosti zgolj uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti, ko vložnik napada zgolj dejanske zaključke in dokazno oceno sodišča. Očitki kršitev postopka v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niso konkretizirani. Ob ugotovitvi, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obd. B.V. v svoji zahtevi, in da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče v skladu s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.