Jedro

Ker iz podatkov spisa ne izhaja, ali je zemljišče odvzeto na podlagi pravnega posla, ali na podlagi sporazuma po TZIKZ, je sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo.

Izrek

1. Pritožbi Sklada Kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U 2974/97-11 z dne 11.11.1998 in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

2. Pritožba Republike Slovenije se zavrže.

Obrazložitev

K točki 1: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 15.10.1997. Z njo je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Upravne enote D. z dne 3.1.1997, s katero je bil F.K. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) vrnjen v last in posest solastninski delež do 6250/32287 - tin kmetijskega zemljišča parc. št. 169/3 k.o. M., ki je bilo pripojeno zemljišču v družbeni lastnini z odločbo Oddelka za gospodarstvo in finance skupščine Občine D. z dne 8.11.1976, izdano na podlagi 42. in 45. člena Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list SFRJ, št. 10/65-14/70 v nadaljevanju: TZIKZ) v zvezi z 122. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 26/73 v nadaljevanju ZKZ).

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje stališču tožene stranke, da je v obravnavani zadevi podana pravna podlaga za denacionalizacijo navedenega zemljišča. Le to je bilo res podržavljeno, ko je že veljal ZKZ. Vendar pa je ta določil, da se postopki o arondacijah, ki so že bili v teku in do dne uveljavitve še niso bili dokončani, nadaljujejo po določbah, ki so veljale do uveljavitve ZKZ (122. čl.). To pa pomeni, da so se, kot v obravnavani zadevi, postopki arondacij, ki so že bili v teku in do dne 24.8.1973 (datum uveljavitve ZKZ) niso bili dokončani, izvedli po določbah TZIKZ, torej po predpisu, ki je naveden v 29. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Zato je pravilna odločitev tožene stranke, da so prejšnji lastniki, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi TZIKZ, v povezavi s 122. členom ZKZ, upravičeni do denacionalizacije.

Tožeča stranka, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, v pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je upravičenost do denacionalizacije presojati glede na čas izdaje akta o podržavljenju in glede na tedaj veljavni predpis. V obravnavani zadevi je bila pravna podlaga za izdajo akta o podržavljenju tedaj veljavni ZKZ in ne TZIKZ, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Že zato ni podan pravni temelj za denacionalizacijo. Pa tudi sicer je namen ZDen popraviti krivice, ki so bile prizadejane z odločbami in predpisi, izdanimi v času revolucionarnih in sistemskih preobrazb družbeno - ekonomskih odnosov po drugi svetovni vojni, pa do uveljavitve ustave leta 1963. Podržavljenja, ki so bila izvedena proti koncu navedenega obdobja, so bila tudi po pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z občne seje z dne 22. in 23.6.1993 že zakonita, legitimna in v skladu s standardnimi pravnimi in civilizacijskimi načeli. Zato pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Prizadeta stranka (denacionalizacijski upravičenec) ter tožena stranka na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavni zadevi, ko gre za denacionalizacijo kmetijskega zemljišča parc. št. 169/3 k.o. M. je sporno, na kakšni podlagi je obravnavana nepremičnina prešla iz zasebne v družbeno lastnino. Iz odločbe Oddelka za gospodarstvo in finance Skupščine Občine D. z dne 8.11.1976 sicer izhaja, da se obravnavano zemljišče pripoji zemljiščem v družbeni lastnini v upravljanju E., L.. Vendar to še ne kaže na konstitutiven značaj navedenega upravnega akta. Iz odločbe namreč izhaja tudi, da je z njo nadomeščen dne 20.9.1976 sklenjen sporazum, s katerim sta ste dotedanji lastnik in E. L., ki je zemljišče že dotedaj imela v posesti in užitku na podlagi zakupne pogodbe, dogovorila o pripojitvi zemljišča in o odškodnini. Ker pa je bila navedena odločba izdana tudi kot zemljiškoknjižna listina za izvedbo prenosa lastninske pravice, bi to lahko tudi pomenilo, da so bile z njo le ugotovljene že nastale posledice.

TZIKZ, na uporabo katerega napotuje določba 1. odstavka 122. člena v času izdaje navedene odločbe veljavnega ZKZ, je urejal arondacijo v členih 53. do 68. in je tudi predvidel sporazume med lastnikom in arondacijskim upravičencem. Vendar pa v upravnih spisih niso predloženi niti sporazum z dne 20.9.1976 niti druge listine, iz katerih bi izhajalo, da je bila prva faza arondacijskega postopka sploh izvedena oziroma da je bila predhodno že izdana odločba o dovolitvi arondacije. Zato glede na listine in podatke upravnih spisov ni mogoče presoditi, ali gre za sporazum v smislu določb TZIKZ, ki predstavlja del arondacijskega postopka, ali pa morda za samostojen pravni posel. Ker je v postopku za denacionalizacijo pomemben dejanski prehod lastninske pravice v druge oblike državne ali družbene lastnine, bi moralo biti v obravnavani zadevi že v upravnem postopku ugotovljeno, kdaj je bil ta prehod dejansko izvršen in na kakšni podlagi. Upravni organ ni mogel upoštevati le odločbe z dne 8.11.1976, če je ta služila le za ureditev zemljiškoknjižnega stanja. Če pa je bil dejanski prehod opravljen na podlagi pravnega posla, bi moral upravni organ odstopiti tako zadevo v pristojno reševanje sodišču, ker po 1. odstavku 56. člena ZDen odloča o zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen pristojno nepravdno sodišče. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena Zakona o upravnem sporu izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo, po dopolnitvi dejanskega stanja, potrebno ugotoviti pravno in dejansko podlago prenosa lastninske pravice na obravnavani nepremičnini v družbeno lastnino ter presoditi, ali je podan pravni temelj za denacionalizacijo.

K točki 2: Po določbi 1. odstavka 348. člena ZPP/77, ki se po 16. členu ZUS primerno uporablja, je pritožba redno pravno sredstvo, ki ga lahko vloži le stranka, njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec. Pritožba, ki jo vloži oseba, ki te pravice nima, je nedovoljena (3. odstavek 358. člena ZPP/77) in jo s sklepom zavrže že sodišče prve stopnje (1. odstavek 358. člena ZPP/77), sicer pa pritožbeno sodišče (1. odstavek 366. člena ZPP/77).

V obravnavanem primeru je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil tudi Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zakoniti zastopnik Republike Slovenije. Vendar pa Republika Slovenija ni bila stranka v upravnem sporu na prvi stopnji, zato je njena pritožba nedovoljena. Nedovoljeno pritožbo je pritožbeno sodišče zavrglo na podlagi 1. odstavka 366. člena ZPP/77. ZPP/77 je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).