Jedro

Predmet te lastninske pravde so nepremičnine, katerih status je bil ob uveljavitvi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (ZSKZ) v letu 1993 tak, da je 14. člen ZSKZ zanje narekoval prehod v last Republike Slovenije po samem zakonu. Leta 2003 se je toženka vknjižila kot lastnica nepremičnin na podlagi pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja ter Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Toženka se ne more uspešno sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, pa tudi pritožbeno sklicevanje na odplačnost je za presojo irelevantno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica izključna lastnica nepremičnin parc. št. 489/1, 489/2, 489/3, 489/4, 489/5, 489/6, 489/7 489/9, 489/10, 489/11, 490/1, 490/2, 492 in 493, vse k.o. T. Drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženki naložilo, da tožnici povrne 2.152,60 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe se toženka pritožuje. Navaja, da sodišče daje prav toženki, da lahko v primeru, ko izvenknjižni pridobitelj stvarne pravice ne poskrbi pravočasno za vpis le-te v zemljiško knjigo, zemljiškoknjižni lastnik pa pravico pravnoposlovno prenese na dobrovernega pridobitelja, pravica izvenknjižnega imetnika ugasne, saj jo zaradi zaupanja v podatke o lastništvu javne knjige pridobi pravnoposlovni pridobitelj. V nadaljevanju je sodišče napravilo zaključke v nasprotju z navedenim stališčem, kar po pritožničinem mnenju pomeni, da so razlogi nejasni in pomanjkljivosti onemogočajo preizkus sodbe. Sodba zaključuje, da toženka ni bila dobroverna pridobiteljica, sodišče pa pri tem sklepanju ni pojasnilo dokazanega dejstva, da so stranke Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 13. 12. 2002 vrednost teh nepremičnin v k.o. T. na 11.351.672,00 SIT, zaradi česar je morala plačati občini N., Občini B., Občini K. in Občini M. v pritožbi navedene konkretne zneske. Dejstva odplačnega pravnega posla sodišče pri presoji dobrovernosti toženke sploh ni upoštevalo. Kdo bi plačal tak znesek za nepremičnine, če bi bil prepričan, da ne morejo biti njegova last. Dobroverni pridobitelj ja, vsakdo drugi pa ne, kar je edini logičen odgovor. V tej zvezi je zaključek v izpodbijani sodbi v celoti zmoten, čeprav se je v 19. točki sodišče dotaknilo vprašanja dobre vere tudi z drugega vidika. Nadalje je sodišče očitalo toženki tudi to, da bi se družbene lastnine in njenih posledic morala zavedati vsaj ob vknjižbi lastninske pravice na njeno ime. Dejstvo je, da se je pri pravnih in javnopravnih osebah vknjižila lastninska pravica v pretežni meri na podlagi določb ZLNDL. V tej smeri toženka ni odstopala od drugih oseb in vpisov. Če so celo sodišča – zemljiške knjige nezakonito vpisovale lastninsko pravico na nepremičninah na podlagi določb ZLNDL, potem napačnega pojmovanja lastnine ni mogoče očitati (zgolj) toženi stranki. Danes so pravna stališča razčiščena tudi do tega vprašanja, vendar pa je treba presojati ravnanja toženke v duhu časa, ko je „sporna“ ravnanja izvajala. Toženka oporeka tudi zaključkom sodišča v 21. točki obrazložitve sodbe. Meni, da so zmotni. Toženka je v zvezi s spornimi nepremičninami ravnala javno in transparentno. Tožnica ni napravila nič, kar bi kot dober gospodar morala, če je sporne nepremičnine štela za njene. Načelo javnosti vpisa v zemljiško knjigo pomeni, da je bilo tožnici že leta 2003 znano, da je na ime toženke vpisana lastninska pravica na spornih nepremičninah, a v tej zvezi ni napravila ničesar. Zaključek sodišča, da se ji to ne more šteti kot nedobrovernost, je zato zmoten. Dobroverna bi bila, če bi v tej zvezi kaj napravila. Šele 9.9.2008, mesec po izvedeni javni dražbi za prodajo, je toženki poslala dopis, naj umakne ponudbo. Takrat pa je G. d.o.o. nepremičnine že kupila na javni dražbi. Toženka se je šele tedaj seznanila s stališčem tožnice, ki ga kupcu G d.o.o. ni hotela zatajiti. A na javni dražbi še ni bilo nič znanega o stališčih SKZG do spornih nepremičnin, zato je bila ta prodaja dobroverna. Dobroverno obnašanje je pojasnil tudi zaslišani župan toženke. Nadaljnji očitek pritožbe je, da se sodišče tudi ni ustrezno opredelilo do dejstva, da sta toženka in G. d.o.o. pogodbo o nakupu spornih nepremičnin sklenili in da so se težave začele z nezakonitim delovanjem oddelka za kmetijstvo pri UE, ki ni podal soglasja k sklenitvi pogodbe, češ da toženka ni lastnik spornih nepremičnin, čeprav je bila njena lastninska pravica vknjižena. Tako stališče je drugostopni organ, ustrezno ministrstvo razveljavilo in naložilo odobritev pogodbe. Šlo je za očitno direktivo, ki je služila temu, da je toženka lahko vložila konkretno tožbo, s katero je blokirala vknjižbo. Tožena stranka je ta postopek obširneje pojasnila v svoji 21. 9. 2011 vloženi vlogi. Sodišče ne bi smelo podpreti takega postopanja tožnice, UE je državni organ. Zakon v enaki meri velja za vse. Če ga državni organ zlorabi, potem se lahko postavi pod vprašaj delovanje pravne države. Da G. d.o.o. ni uspela vknjižiti lastninske pravice na spornih nepremičninah, je torej zasluga nezakonitega postopanja UE, zato dejstvo nevknjižbe ne more biti v korist tožnice. Presojo dobrovernosti je torej potrebno graditi tudi na dejstvu, da je toženka nepremičnine prodala na javni dražbi in za to prodajo sklenila tudi ustrezno pogodbo. Toženka zaključuje, da je lahko opravičiti dobrovernost toženke in tudi G. d.o.o. 3. Na pritožbo je po pooblaščencu odgovorila intervenientka na strani toženke, vendar odgovora pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Odgovor na pritožbo je sredstvo za zagotavljanje kontradiktornosti pritožbenega postopka in ga zato zakon omogoča procesnemu nasprotniku stranke, ki so pritožuje (prvi odstavek 344. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), kar ob upoštevanju še prvega ostavka 201. člena ZPP pomeni, da intervenient, ki je udeležen na strani samega pritožnika, odgovora na to pritožbo nima.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da so predmet te lastninske pravde nepremičnine, katerih status je bil ob uveljavitvi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ) v letu 1993 tak, da je 14. člen ZSKZ zanje narekoval prehod v last Republike Slovenije po samem zakonu. Te odločilne okoliščine pritožnica ne izpodbija, pri čemer tudi ni spora o tem, da se je kasneje (po podatkih spisa leta 2003) toženka vknjižila kot lastnica nepremičnin. Do vknjižbe je po neprerekanih sodbenih ugotovitvah prišlo na podlagi pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 13. 12. 2002 ter Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) in je tako stanje vpisa tudi v času sojenja. Toženka se v pritožbi protivi sodbenim razlogom sodišča prve stopnje, s katerimi je v utemeljitev ugodilnega dela sodbe zavrnilo njen (in intervenientov) ugovor, češ da je kasnejša dobroverna pogodbena pridobiteljica nepremičnin in da zato in glede na uzakonjeno načelo zaupanja v zemljiško knjigo naj ne bi trpela škodljivih posledic, prav tako pa ne intervenient, ki mu je toženka kasneje prodala nepremičnine.

6. Pritožbeno sodišče pritožbene očitke zavrača kot neutemeljene. Ne drži, da so razlogi v nasprotju ali nejasni, sodišče je najprej povzelo načelo, na katerega se toženka in intervenient sklicujeta in njegov smoter, zatem pa jasno odgovorilo, zakaj meni, da v konkretnem primeru njegova uporaba ne pride v poštev. Med drugim je ugotovilo, da pogodba, ki je predstavljala podlago za vknjižbo (poleg ZLNDL, s ciljem, da pride do lastninjenja družbene lastnine), niti ni bila običajen obligacijski posel, temveč je šlo za pogodbo med pravnimi naslednicami Občine N. (ki je bila zemljiškoknjižna nosilka pravice uporabe leta 1993 in ob sklepanju pogodbe), ki je predstavljala realizacijo poprej sprejetih sklepov o razdelitvi premoženja med pravne subjekte, ki so nastali iz nekoč skupne občine, očitno z njeno delitvijo. Toženka se v taki situaciji, ob nespornem dejstvu, da je na ta način nastala pravna naslednica lokalne skupnosti, katera je bila pred njeno vknjižbo vknjižena kot imetnica pravice uporabe na spornih nepremičninah, nikakor ne more uspešno sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, pa tudi pritožbeno sklicevanje na odplačnost je za presojo irelevantno. Odplačnost tudi sicer pri presoji dobrovernosti ne more biti odločilni kriterij, nobene podlage pa ni bilo niti za ugotavljanje tožničine „(ne)dobrovernosti“, kot pri izpostavljanju stališč o lastni dobrovernosti zgrešeno razloguje pritožba. Za presojo v tej zadevi je nadalje pravno nepomembna siceršnja praksa sodišč pri vknjižbah, ki so jih izvajala na podlagi ZLNDL po njegovi uveljavitvi. Ker gre za lastninsko pravdo, (pravilno) uperjeno zoper toženko, na katero je vknjižena sporna lastninska pravica v zemljiški knjigi, ne pride v poštev razpravljanje o dobri veri intervenienta, ki na nepremičnini nima stvarne pravice (da mu zgolj nakup - sklenitev obligacijskega posla te še ne zagotavlja, mu je bilo med drugim pravilno pojasnjeno). Zato tudi okoliščine sklepanja in odobritve posla med toženko in intervenientom niso pomembne.

7. Glede na navedeno in ker tudi sicer uradoma opravljeni preizkus ni pokazal kršitev (glej drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).