Jedro

Dolžina trajanja postopka, sama po sebi, ne omogoča sklepa, da je pravica do sojenja v razumnem roku kršena. Reševanje vzorčnih primerov ni trajalo nerazumno dolgo, saj je postopek potekal na treh stopnjah, šlo je za reševanje zapletenega pravnega vprašanja, ki je pomembno vplivalo na dotedanjo sodno prakso.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka plača 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 dalje do plačila in podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval plačilo 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 800.000,00 SIT od 15.6.2006 do 31.12.2006 ter od 3.338,34 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila. Hkrati je tožniku naložilo, da je dolžan toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 641,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da tožniku ni bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku in ni upravičen do odškodnine na podlagi Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/2006 s spremembami; ZVPSBNO).

Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3 s spremembami; ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, vse s stroškovno posledico. Navaja, da ob tokratnem odločanju sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz odločbe Up-155/09 z dne 27.5.2010, s katerim je le-to prvotno odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je sicer potrdilo tudi pritožbeno sodišče, razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Ni upoštevalo, da ZVPSBNO glede odškodnin za nepremoženjsko škodo napotuje na merila in pravila znotraj ZVPSBNO, ne pa tudi na subsidiarno uporabo pravil Obligacijskega zakonika (OZ). Ni upoštevalo, da je odgovornost tožene stranke po ZVPSBNO objektivna ter da ni izrecno določeno, da mora biti glede odgovornosti države v postopkih dolgotrajnosti podana protipravnost njenega ravnanja. Ne glede na to, pa je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da Delovno in socialno sodišče v Kranju (DSS Kranj) predmetnih pravdnih postopkov ni moglo reševati po principu vzorčnega primera, ker za to ni imelo podlage. Vzorčni postopek je dobil pravno podlago šele s sprejetjem Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; ZDSS-1), ni pa jih mogla dopuščati tudi sodna praksa. Ni upoštevalo prepovedi retroaktivnosti iz 154. in 155. člena Ustave Republike Slovenije. Če bi se res čakalo na odločitev Ustavnega sodišča RS in postopek prekinilo, pa bi moral biti izdan sklep. Postopek bi bilo mogoče prekiniti le, če bi postopek za oceno sprožilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ne pa nekaj individualnih predlagateljev. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da ne tožnik ne njegova pooblaščenka v zadevi pred DSS Kranj nista podala soglasja za odlog obravnavanja zadeve do odločitve ustavnega sodišča. Ni upoštevalo, da je bil tožnik član sindikata Z.in ne S., zato dopis sindikata S. z dne 5.10.2001, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ni relevanten in je napačno ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi z oceno sodišča prve stopnje, da bi bila sodba zanj verjetno neugodna, če se ne bi čakalo na odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije, pripominja, da ni mogoče ugibati, kakšna bi bila odločitev v navedenem primeru, saj sodišče sodbe ni izdalo. Sodišču prve stopnje očita, da nepravilno presoja protipravnost ravnanja tožene stranke na podlagi stališča, da je bil (dolgotrajen) postopek zanj koristen. Poudarja, da je postopek trajal predolgo in da mu je nastala nematerialna škoda zaradi duševnih bolečin, za katere odgovarja tožena stranka. Če bi bila upravičenost oškodovancev do odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja odvisna od koristnosti njihovih sodnih postopkov, bi bili do odškodnine upravičeni le tisti oškodovanci, katerih (dolgotrajni) postopki bi se končali v njihovo škodo, ostali pa ne. Navaja, da je namen satisfakcije po ZVPSBNO denarna satisfakcija zaradi škode, ki so jo utrpeli v nerazumno dolgih postopkih, ne glede na njihov uspeh v primarnem postopku, pri čemer se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2252/2010 z dne 15.9.2010. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje, ki je v zadevi tokrat odločalo drugič (Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo Up-155/09 z dne 27.5.2010 namreč sodbo sodišča z dne 12.6.2008, ki jo je potrdilo pritožbeno sodišče sodbo II Cp 4042/2008 z dne 19.11.2008 razveljavilo), je pri presoji, ali je bila tožniku kršena pravica do sojenja v razumnem roku upoštevalo merila ZVPSBNO in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), kot je to jasno zapisalo (8. točka). Odločitve ni oprlo na določbe OZ in ni razumljivo, na kakšni podlagi mu pritožnik to pripisuje. Sodišče prve stopnje je skrbno in natančno proučilo celoten sodni postopek tožnika (od vložitve tožbe 24.12.1998 do sklenitve poravnave 18.7.2003) in upoštevaje merila 4. člena ZVPSBNO, sodne prakse ESČP, ter stališč sodišča v odločbah Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ocenilo, da tožniku ni bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na njegove izčrpne in prepričljive razloge.

Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je treba tudi pri presoji upravičenosti odškodnine po ZVPSBNO ugotavljati, ali je tožena stranka (država) ravnala protipravno, pri čemer se presojajo merila iz 4. člena ZVPSBNO (zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko). Neupravičen je zato pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo, da je odgovornost države objektivna. Pravilno mu je že sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da dolžina trajanja postopka, sama po sebi, ne omogoča sklepa, da je bila pravica do sojenja v razumnem roku kršena, pri čemer vztraja v pritožbi. Pri presoji (ne)razumnosti trajanja sodnega postopka je treba namreč upoštevati okoliščine vsakega primera in merila, ki jih je v sodni praksi oblikovalo ESČP. Nosilna ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je do zastoja v tožnikovem postopku prišlo, ker je DSS Kranj čakalo na rešitev vzorčnega primera. V obdobju od decembra 1998 do februarja 1999 je bilo namreč pri istem delovnem sodišču vloženo večje število istovrstnih tožb nekdanjih delavcev istega podjetja. Delovno sodišče je rešilo štiri primere že leta 1999, vendar je tožbene zahtevke zavrnilo, kar je bilo potrjeno tudi na pritožbeni in revizijski stopnji. Zaradi negativne sodne prakse je bilo v letu 2000 vloženo večje število pobud za presojo ustavnosti zakona, na katerem so tožniki utemeljevali svoje zahtevke. Sodišče prve stopnje naj bi z obravnavanjem drugih zadev zato počakalo do odločitve Ustavnega sodišča RS in je postopek dejansko (brez sklepa) prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča. Odločitev Ustavnega sodišča U-I-138/00 z dne 10.4.2003 glede odpravnin v insolvenčnih podjetjih je (v za delavce ugodni smeri) spremenila dotedanjo sodno prakso rednih sodišč. Delovni spor, tudi tožnikov, je bil po odločitvi Ustavnega sodišča razmeroma hitro rešen. Tožnik je zastopanje, tako kot velika večina delavcev, prepustil sindikatu in se v postopku ni angažiral. Sodišče prve stopnje je kot odločilno za presojo, da reševanje vzorčnih primerov, ki je trajalo od leta 1998 do leta 2003, ni trajalo nerazumno dolgo upoštevalo: - da je postopek potekal na treh stopnjah, vključno s trajanjem postopka pred Ustavnim sodiščem RS, ki je trajal okrog tri leta; - da je šlo v obravnavani zadevi za reševanje zapletenega pravnega vprašanja, ki je pomembno vplivalo na dotedanjo sodno prakso; - da je bil obravnavani delovni spor (tudi tožnikov) po sprejemu odločitve Ustavnega sodišča RS hitro rešen.

Na v pritožbi ponavljano stališče, da delovno sodišče ne bi smelo čakati na reševanje vzorčnega primera, ker tak način reševanja še ni bil zakonodajno predpisan oziroma, da brez formalnega sklepa o prekinitvi z reševanjem njegovega primera ne bi smelo čakati, je dovolj izčrpno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje (10. točka). Ob tem se je oprlo tudi na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki ga je le-to zavzelo v primerljivi zadevi.

Sodišče prve stopnje ugotavlja le (9. točka), da je sindikat S. sodišče zaprosil za čakanje z odločanjem, ne pa, da je tožnik soglašal, da se v njegovi zadevi čaka na rešitev vzorčnega primera, kot mu očitno pripisuje pritožnik. Ne glede na to, pa je sodišče jasno in pravilno zapisalo, da vprašanje, ali je bil tožnik z ravnanjem sindikata seznanjen ali ne, ni štelo za odločilno. Odveč je pritožnikovo razglabljanje o tem, da z odlogom reševanja njegove zadeve ni soglašal in je neutemeljen v zvezi s tem podan očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pri presoji merila – pomen zadeve za stranko, je sodišče prve stopnje pravilno tehtalo tako negativne posledice (dolgotrajnost postopka, ki je tožnika obremenjeval), kot tudi pozitivne posledice (pred odločitvijo Ustavnega sodišča RS spor za tožnika verjetno ne bi bil ugodno rešen). Res je sicer, da bi DSS lahko obrazloženo odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, kar pa bi bilo glede na ustaljeno sodno prakso, ki delavcem vse do odločitve Ustavnega sodišča RS ni priznavala odpravnine, vsaj močno vprašljivo. Sodišče ne ugiba, kakšna bi bila odločitev DSS, temveč poda le svojo oceno, upoštevaje ustaljeno sodno prakso. Sodišče prve stopnje tožniku ni odreklo upravičenja do odškodnine, ker je bil (dolgotrajen) postopek zanj koristen, zato je odveč pritožbeno razglabljanje o tem, da bi bil tožnik do satisfkacije po ZVPSBNO upravičen, ne glede na uspeh v primarnem postopku.

Sodišče prve stopnje tudi ni kot odločilno štelo, da je tožnik sklenil poravnavo, zato ni pomembno kakšno stališče je zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi II Cp 2252/2010 z dne 15.9.2010, na katerega se pritožnik sklicuje.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik s pritožbo ni uspel in do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.