Jedro

Odločba po nadzorstveni pravici se lahko izda v roku enega leta od dneva izdaje in vročitve, ne glede na to, če je bila zahteva za razveljavitev odločbe centra za socialno delo, po kateri je bila tožnica (občina) zavezana za plačilo stroškov institucionalnega varstva za določeno osebo, podana znotraj enoletnega roka. Zaradi poteka tega roka izdaja odločbe po nadzorstveni pravici ni več mogoča, zato je tožbeni zahtevek tožnice (občine) na njeno izdajo neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženi stranki se naloži, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe odloči o zahtevi tožeče stranke o nadzorstveni pravici in razveljavi odločbo Centra za socialno delo številka ... z dne 7. 12. 2012 iz razloga po 2. odstavku 274. člena ZUP.“ Obenem je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je dne 4. 7. 2013 zaradi očitne kršitve materialnega predpisa podala toženi stranki predlog za uvedbo postopka po nadzorstveni pravici zoper odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 7. 12. 2012. Tožeči stranki je bila citirana odločba vročena dne 11. 12. 2012. Predlog tožeče stranke za izdajo odločbe o nadzorstveni pravici je bil podan pred 11. 12. 2013 in torej znotraj enoletnega roka, štetega od izdaje in vročitve odločbe kot to določa 1. odstavek 277. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP). Po sodbi Upravnega sodišča I U 380/2010 z dne 5. 10. 2010 postopka za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ni mogoče uvesti, če je preteklo več kot eno leto od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena. Tožeča stranka meni, da to pomeni, da bi tožena stranka lahko oziroma celo morala uvesti postopek o nadzorstveni pravici, ki je bil predlagan v roku enega leta od dneva, ko je bila odločba, s katero je bil očitno prekršen materialni predpis, izdana in vročena, torej v roku enega leta, šteto od 11. 12. 2012 dalje. Tožena stranka opozarja na dikcijo 1. odstavka 277. člena ZUP, ki določa, da v enoletnem roku naslovni organ lahko odloči o predlogu za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici, kar po drugi strani pomeni, da lahko v tem roku tudi ne odloči oziroma, da sploh ne odloči. To pa lahko pomeni le, da organu ni potrebno odločiti v roku enega leta. V kolikor organ, tako kot v predmetni zadevi, sploh ne odloči, ima predlagatelj pravico vložiti tožbo zaradi molka organa kot da bi bila njegova pritožba zavrnjena. Tožbo pa predlagatelj lahko vloži, če predhodno organ pozove na izdajo odločbe. Zato meni, da tudi rok iz 1. odstavka 277. člena ne more biti absoluten, kot ga tolmači sodišče prve stopnje, temveč gre lahko le za objektivni zakonski rok, v katerem je potrebno vložiti predlog, ne glede na to, da v določbi to ni izredno zapisano. Tožeči stranki se zdi nelogično, da bi enoletni rok iz 1. odstavka 277. člena ZUP, ki teče od izdaje in vročitve odločbe, veljal za izdajo odločbe organa po nadzorstveni pravici, še posebej, ker lahko organ ne izda odločbe v predpisanem roku ali je sploh ne izda. Po takšni razlagi tudi aktivnost stranke ne bi imela nobenega smisla. Meni, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ker je nepravilno štelo, da gre v primeru enoletnega roka po 1. odstavku 277. člena ZUP za absolutni rok oziroma, da lahko organ le v tem roku izda odločbo po nadzorstveni pravici, kasneje pa ne več. To bi morda lahko še veljalo v primeru, ko organ uvede postopek po uradni dolžnosti, nikakor pa ne v primeru, ko gre za uvedbo postopka po nadzorstveni pravici na predlog stranke. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu z določbo 63. člena v zvezi z 72. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo dopustnost tožbe, vložene zaradi molka organa in utemeljenost tožbenega zahtevka. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica v upravnem postopku dne 4. 7. 2012 zahtevala razveljavitev odločbe Centra za socialno delo A. št. ... z dne 7. 12. 2012 o nadzorstveni pravici. Toženka o takšni zahtevi ni izdala odločbe v dveh mesecih od dneva, ko je bila vložena 4. 7. 2014, niti v nadaljnjih 7 dneh od dneva, ko jo je tožnica pozvala k njeni izdaji. Tako, da je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožba ob izpolnjenih predpostavkah določenih v 72. členu ZDSS-1, dopustna in se obravnava, kot bi bila pritožba v predsodnem postopku zavrnjena.

6. Po 2. odstavku 274. člena ZUP izdano odločbo lahko pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis in sicer kot je določeno v 1. odstavku 277. člena ZUP, se lahko odločba po 2. odstavku 274. člena ZUP izda v enem letu od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena.

7. Glede na citirano določbo, se odločba po 2. odstavku 274. člena lahko izda v roku enega leta, ta rok pa začne teči od dneva izdaje in vročitve odločbe, ne glede na to, ali gre za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po uradni dolžnosti ali na pobudo stranke. V določbi 1. odstavka 277. člena ZUP ni določeno, da bi bilo za začetek teka roka enega leta pomembno, kdaj je bil uveden postopek oziroma vložen predlog za razveljavitev. Navedeno pomeni, da se odločba po nadzorstveni pravici lahko izda v roku enega leta od dneva izdaje in vročitve, ne glede na to, če je bila zahteva za razveljavitev odločbe podana znotraj enoletnega roka.

8. Zaključek sodišča prve stopnje, da lahko organ odločbo o nadzorstveni pravici izda le v enem letu, kasneje pa ne več, je zato pravilen. Stranka ima sicer pravico uveljavljati molk organa, kar pa na rok, v katerem bi moral organ odločiti, ne vpliva. S potekom enoletnega roka pravica do nadzora ugasne. Stališče pritožbe v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. I U 380/2010 z dne 5. 10. 2010, da bi tožena stranka lahko oziroma celo morala uvesti postopek po nadzorstveni pravici, ki je bil predlagan v roku enega leta od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena, je zmotno. Tožba, vložena zaradi molka organa in vprašanje izpolnjenih procesnih predpostavk določenih v 72. členu ZDSS-1 (ali 2. odstavka 28. člena ZUS-1), se nanašajo le na vprašanje dopustnosti tožbe. Če pogoji iz 72. člena ZDSS-1 niso izpolnjeni, tožba ni dopustna in se zavrže. V nasprotnem primeru pa je tožba dopustna in se šteje, da je bila pritožba zavrnjena. Ker je šlo v obravnavani zadevi za prav takšno procesno stanje, je sodišče prve stopnje pravilno odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

9. Ker tožbeni zahtevek ni utemeljen, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je o stroških pritožbe, ker z njo tožeča stranka ni bila uspešna, na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.