Jedro

Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je bila odločba o razrešitvi tožniku pravilno vročena skladno z drugim odstavkom 89. člena ZUP, torej njegovemu pooblaščencu za sprejem pisanj na podlagi izjave pooblaščenca.

Sodišče meni, da obstaja dom v to, ali je bila vročitev sklepa o izvršbi pravilno opravljena, torej ali je bil tožnik sploh seznanjen (oziroma ali se je objektivno imel možnost seznaniti) s prispelo pisemsko pošiljko s tem sklepom in kdaj se je imel možnost z njim seznaniti. Dvom, ali morebiti tožnik ni bil v času vročanja sklepa o dovolitvi izvršbe na zdravljenju, torej odsoten iz kraja bivališča in brez pooblaščenca za vročanje pisanj, potrjujejo tudi dejstva, da se je na predhodne dopise in pojasnila tožene stranke, ki so mu bili poslani po tem, ko je odločitev o razrešitvi postala pravnomočna in vročeni po določbi tretjega odstavka 87. člena ZUP, odzival, medtem ko se je na ta sklep o dovolitvi izvršbe ni odzval.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za pravosodje, št. 705-69/2014/26 z dne 29. 3. 2016 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbo, št. 705-69/2014/5 z dne 11. 6. 2014, razrešila tožnika kot tolmača za španski, hrvaški, angleški, nemški in italijanski jezik. Določila je, da ji mora tožnik v treh dneh od prejema odločbe oddati svoje štampiljke in izkaznico ter da se razrešitev vpiše v imenik sodnih tolmačev in objavi na spletnih straneh tožene stranke. Na podlagi te odločbe je tožena stranka dne 15. 2. 2016 izdala sklep o dovolitvi izvršbe, št. 705-69/2014/25, s katerim je ugotovila, da je odločba dne 15. 9. 2014 postala izvršljiva in se zato dovoli njena izvršba, da mora tožnik v naknadnem roku treh dni po prejemu tega sklepa izvršiti obveznost oddaje štampiljke in izkaznice ter da bo tožena stranka po poteku tega naknadno določenega roka za izpolnitev obveznosti uporabila izvršbo s prisilitvijo ter mu izrekla denarno kazen v višini 500 EUR.

2. Tožena stranka je dne 29. 3. 2016 izdala sedaj izpodbijani sklep, s katerim je tožniku izrekla denarno kazen, zagroženo s sklepom o izvršbi z dne 15. 2. 2016 ter določila, da se takoj izterja. Obenem je tožniku določila nov rok za vrnitev štampiljke in izkaznice, in sicer v roku treh dni od prejema izpodbijanega sklepa ter da bo po poteku tega roka za izpolnitev obveznosti nadaljevala z izvršbo s prisilitvijo ter tožniku izrekla novo denarno kazen v višini 750,00 EUR. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa uvodoma opisuje potek postopka. Pojasnjuje, da je pričela postopek upravne izvršbe zato, ker tožnik ni izpolnil obveznosti po odločbi. Njena odločitev temelji na določbi tretjega odstavka 286. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se izvršba po uradni dolžnosti opravi, kadar to zahteva javna korist. Z vrnitvijo izkaznice in štampiljke sodnega tolmača se prepreči njena morebitna neupravičena uporaba v sodnem postopku ali pri uveljavljanju pravic strank. Taka zahteva je sicer določena tudi v tretjem odstavku 17. člena Pravilnika o sodnih tolmačih. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožniku z izpodbijanim sklepom določila novo, višjo denarno kazen kot ob izdaji prvega sklepa o dovolitvi izvršbe, in sicer skladno s prvim odstavkom 298. člena ZUP.

3. Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 29. 3. 2016, po potrebi pa tudi zoper domnevni sklep o dovolitvi izvršbe z dne 15. 2. 2016. Pojasnjuje, da se je z izpodbijanim sklepom seznanil v bolnišnici ob koncu aprila 2016. Predhodno izdani sklep, kot tudi odločba ministra o razrešitvi, mu doslej nista bila vročena, četudi je to večkrat sporočil ministrstvu in prosil za vročitev, vendar pa neuspešno. Tožena stranka v svoji korespondenci glede odločbe o razrešitvi navaja netočne podatke, in sicer, da naj bi bila ta odločba dne 11. 9. 2014 vročena njegovemu pooblaščencu za vročanje, kar pa ne drži. Ta je namreč pošiljko vrnil toženi stranki, ne da bi jo odprl in s pojasnilom, da je na zdravljenju in da mu je zato ne more vročiti. Pošiljka mu tako ni bila nikoli vročena, tožena stranka pa jo je, kljub jasnim zakonskim določbam in sodni praksi za take primere, štela na vročeno, četudi tak način vročitve ni skladen z zakonom. Kolikor bi se na vročilnici nahajal podpis A.A., gre lahko zgolj za podpis odraslega člana gospodinjstva iz določbe prvega odstavka 41. člena Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2), oziroma prvega odstavka 140. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja smiselno. V vsakem primeru gre za nepravilno postopanje tožene stranke, oziroma njihovega vročevalca, ki ni upošteval ustavnih garancij, kot so opredeljene v šestem odstavku 41. člena ZPSto-2. Ta govori o primeru, ko pošiljke ni mogoče dostaviti naslovniku, ker je začasno odsoten in mu ga z zakonom določene osebe ne morejo pravočasno izročiti ter se zato s pošiljko ne more pravočasno seznaniti. To velja prav za njegov primer, saj je bil takrat na zdravljenju. Kolikor bo sodišče te določbe tolmačilo drugače, predlaga, da naj sproži postopek pri Ustavnem sodišču RS glede presoje ustavnosti in zakonitosti določb ZUP, ki urejajo vročanje osebe, ki je začasno odsotna, na primer zaradi zdravljenja. Tožena stranka bi morala ob pravilnem postopanju napraviti zaznamek o tem, da je odsoten, vročitev pa opraviti po končanem zdravljenju ali na mestu zdravljenja. Samo na tak način bi mu bile zagotovljene pravice, ki mu jih daje Ustava RS, zlasti pravica do pravnega sredstva iz 25. člena, pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravica do sodnega varstva iz 23. člena. Tožena stranka se je ves čas zavedala, da vročitev ni bila nikoli opravljena, saj je overila njegov podpis tudi po datumu, ki ga navaja kot datum vročitve, torej po 11. 9. 2014, in sicer v letu 2014 in letu 2015. 4. Ker torej tožena stranka ob vročitvi ni postopala na zakonit in ustaven način, odločba o razrešitvi ni mogla postati dokončna in pravnomočna. Posledično je nezakonit in neustaven vsak sklep o izvršbi ali sklep o denarni kazni v zvezi s to izvršbo. Izpodbijani sklep je torej nezakonit in nepravilen zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanje, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Glede na njegovo premoženjsko stanje in neporavnane obveznosti je izrečena denarna kazen tudi sicer nesorazmerno visoka.

5. S tem, da naj bi obstajal sklep o izvršbi z dne 15. 2. 2016, se je prvič seznanil šele z izpodbijanim sklepom. Njegova vsebina mu zato ni znana. V času izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe ter v času morebitnega poskusa vročitve je bil hospitaliziran v bolnišnici. V takem primeru bi morebitna vročitev preko odrasle osebe gospodinjstva ali preko pustitve obvestila in pisanja v nabiralniku predstavljala kršitev pravil o vročanju. Toženo stranko je prosil za vročitev sklepa o dovolitvi izvršbe, vendar pa se doslej na to njegovo prošnjo ni odzvala. Kolikor sodišče meni, da že seznanitev z okoliščino, da naj bi nekje obstajal sklep o izvršbi, ne da bi bil seznanjen z njegovo vsebino, zadošča, da mora reagirati z ustreznim pravnim sredstvom, predlaga, naj se tožba šteje tudi kot pravno sredstvo v zvezi s tem sklepom. Tožnik še poudarja, da se ne želi upirati nobenim domnevno izrečenim ukrepom, kot so razrešitev ter oddaja štampiljke in izkaznice, niti ne želi, da bi denarna kazen obremenila njegove obveznosti. Želi le, da se mu vse, kar se nanaša naj in na njegove pravice, vroča. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, kolikor pa bo tožbo štelo tudi kot tožbo zoper sklep o izvršbi, naj odpravi tudi ta sklep.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi. Uvodoma povzema tožnikovo tožbo in vsebino izpodbijanega sklepa. Pojasnjuje, da je bil izpodbijani sklep o izvršbi izdan pri izvrševanju odločbe o razrešitvi, ki je izvršilni naslov. Tožnik trdi, da naj mu ta izvršilni naslov ne bi bil pravilno vročen. Tožena stranka zato ugotavlja, da je odločitev o utemeljenosti tožbe odvisna predvsem od odgovora na vprašanje ali je bila vročitev odločbe o razrešitvi tožniku pravilna. Enako kot ves čas postopka, tudi sedaj zatrjuje, da je bila tožniku odločba pravilna vročena po pooblaščencu za vročitev pisanj, skladno z določbo 89. člena ZUP, ki določa pogoje za vročanje preko pooblaščenca za vročitve, kadar stranka o obstoju pooblastila ne obvesti organa, ki vodi postopek. Tožena stranka pojasnjuje, da je bil tožnik o uvedbi postopka obveščen s tem, da je dne 25. 4. 2014 osebno prejel obvestilo o začetku postopka na naslovu stalnega bivališča. Na ta naslov so bila tožniku kasneje poslana tudi vsa ostala pisanja, med drugim tudi odločba o razrešitvi. Ko je tožena stranka prvič skušala vročiti tožniku to odločbo, je prejela dopis tožnikovega očeta z dne 8. 7. 2014, v katerem je zatrjeval, da se tožnik redko nahaja doma ter da zato prosi, da tožena stranka ponovno poskuša vročiti pošiljko tožniku. Tožena stranka je takrat opravila poizvedbo o prebivališču tožnika ter ugotovila, da ima na naslovu stalnega bivališča prijavljen tudi naslov za vročanje. Tožena stranka je tudi poslala dopis Pošti Slovenije, Poslovalnici Ilirska Bistrica ter jo obvestila, da je pri vročitvi verjetno prišlo do nepravilnosti glede na določbe 87. člena ZUP. Pošta je toženi stranki z dopisom z dne 28. 8. 2014 odgovorila, da pisma za tožnika vroča pooblaščencu na podlagi podpisane izjave pooblaščenca in je zato pošiljko vrnila toženi stranki. Ta je nato ponovno poslala odločbo o razrešitvi, pri čemer je iz povratnice v upravnem spisu razvidno, da je pisemsko pošiljko z odločbo o razrešitvi dne 11. 9. 2014 prevzel tožnikov oče kot pooblaščenec za vročitve, skladno z določbo drugega odstavka 89. člena ZUP, kar pomeni, da je bila vročitev pravilna. Pooblaščenec je sicer kasneje pošiljko vrnil toženi stranki z dopisom, v katerem je navedel, da je tožnik na zdravljenju, tožena stranka pa mu je pošiljko z dopisom z dne 17. 9. 2014 vrnila ter pojasnila vse okoliščine glede prevzema pošiljke ter ga seznanila, da ima kot pooblaščenec za pisanja pomembno vlogo, da varuje položaj stranke v postopku ter da lahko, kolikor tožniku ne more vročiti pisanja ter bi lahko zato zamudil rok, možnost, da tako pravno sredstvo vloži on sam.

7. Tožena stranka tudi meni, da tožnik med postopkom ni pojasnil niti kdaj in kje se je nahajal na zdravljenju. Šele v tožbi trdi, da je bil v času vročanja odločbe o razrešitvi v bolnišnici, vendar pa gre za tožbeno novoto, saj bi toženo stranko lahko o tem seznanil že med postopkom. Ker tožena stranka meni, da je bila vročitev odločbe o razrešitvi pravilno izvršena, je skladno s tem to vpisala v imenik sodnih tolmačev in objavila na svojih spletnih straneh. Trditve tožnika, da je naj bi se tožena stranka zavedala, da vročitev ni bila opravljena, saj naj bi v letih 2014 in 2015 redno overjala njegov podpis na prevodih, ni relevantna. Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik ne oporeka vsebini izpodbijanega sklepa, pač pa le njegovi vročitvi. Njegovo navajanje, naj sodišče po potrebi odloča tudi o sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 15. 2. 2015, pa ni utemeljena tudi zato, ker je taka tožba prepozna.

8. Tožba je utemeljena.

9. Sodišče ugotavlja, da tožnik tožbo, s katero izpodbija sklep tožene stranke z dne 29. 3. 2016, gradi na trditvi, da mu odločba o razrešitvi z dne 11. 6. 2014, ki je izvršilni naslov, ni bila vročena, prav tako tudi ne vročen sklep o dovolitvi izvršbe z dne 15. 2. 2016. Tožnik torej s tožbo ne izpodbija vsebine sklepa z dne 29. 3. 2016, pač pa meni, da tega sklepa, ki je prisilni način izvršitve obveznosti, določene z odločbo o razrešitvi in sklepom o dovolitvi izvršbe, tožena stranka zaradi napak pri vročanju ne bi smela izdati.

10. Na podlagi tožbenih trditev je sodišče najprej preverilo pravilnost vročitve odločbe o razrešitvi z dne 11. 6. 2014 in ugotovilo, da je bila ta vročitev opravljena pravilno, in sicer skladno s pravili o osebnem vročanju, ki jih določa drugi odstavek 89. člena ZUP. Po prvem odstavku te zakonske določbe lahko stranka pooblasti določeno osebo za vročanje pisanj. Če o tem obvesti organ, pri katerem teče postopek, vroča organ vse dokumente temu pooblaščencu. Kadar pa stranka o obstoju pooblastila ne obvesti organa, ki vodi postopek, vročevalec pooblaščencu lahko vroča vse dokumente, ki so naslovljeni na stranko, če pooblaščenec podpiše izjavo, da ga je stranka za to pooblastila, potem ko ugotovi njegovo istovetnost z osebnim dokumentom s fotografijo, ki ga je izdal pristojni državni organ. Vročevalec na vročilnico čitljivo napiše osebno ime in številko osebnega dokumenta pooblaščenca, ter jo skupaj z izjavo pooblaščenca vrne organu (drugi odstavek 89. člena ZUP).

11. Sodišče ugotavlja, da je bil tožnik o začetku postopka za razrešitev seznanjen z obvestilom tožene stranke z dne 9. 4. 2014, ki ga je osebno prevzel dne 25. 4. 2014 in dne 5. 5. 2014 podal svoj odgovor. Tožena stranka je dne 11. 6. 2014 izdala odločbo, s katero ga je razrešila kot tolmača za španski, hrvaški, angleški, nemški in italijanski jezik. Ker tožnik, četudi je vedel, da proti njemu teče postopek razrešitve, tožene stranke ni obvestil, da bi drugo osebo pooblastil za vročanje, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožniku vse pisemske pošiljke vročala na njegovo ime in na naslov njegovega stalnega bivališča, za katerega je s poizvedbami v uradnih evidencah ugotovila, da je tudi tožnikov naslov za vročanje. Ob prvem poskusu vročitve odločbe o razrešitvi je bila ta dne 5. 7. 2014 vročena A.A., to je tožnikovemu očetu, ki jo je z dopisom z dne 8. 7. 2014 vrnil toženi stranki ter navedel, da tožnik prihaja domov poredko in naj mu jo zato še enkrat poskuša nekako vročiti. Ob tej vročitvi na vročilnici ni bilo navedeno na kakšni podlagi je tožnikov oče prevzel pošiljko. Tožena stranka je zato pošiljko z odločbo o razrešitvi še enkrat poslala na naslov tožnikovega stalnega bivališča. Iz vročilnice je razvidno, da je bila ta pošiljka vročena dne 11. 9. 2014, prevzel pa jo je A.A., ki je vročilnico tudi podpisal. Na vročilnici je čitljivo izpisano njegovo ime, napisana je tudi njegova izjava kot izjava pooblaščenca, da ga je tožnik pooblastil za prevzem pisanj, vročevalec pa je zapisal, da je njegovo istovetnost ugotovil z osebno izkaznico, navedel številko te izkaznice in izdajatelja.

12. Glede na opisan potek vročitve sodišče pritrjuje toženi stranki, da je bila vročitev odločbe o razrešitvi tožniku pravilno vročena skladno z drugim odstavkom 89. člena ZUP, torej njegovemu pooblaščencu za sprejem pisanj na podlagi izjave pooblaščenca. A.A. je kljub temu to pošiljko z dopisom z dne 11. 9. 2014 vrnil toženi stranki in navedel, da je tožnik na zdravljenju in da mu pošiljke ne more vročiti, vendar pa mu jo je tožena stranka z dopisom z dne 17. 9. 2014 vrnila ter ga seznanila z pravico, ki jo ima pooblaščenec za vročitve prav v primerih, ko pošiljke ne more vročiti naslovniku in je določena v šestem odstavku 89. člena ZUP. Po tej zakonski določbi ima namreč pooblaščenec za vročitve, ki dokumenta ne more izročiti stranki in bi stranka s tem zamudila rok za pritožbo ali za kakšno drugo pravno sredstvo, pravico sam vročiti ustrezno pravno sredstvo. A.A. je to pojasnilo, skupaj z odločbo o razrešitvi tožnika, osebno prejel dne 19. 9. 2014, kot je razvidno iz vročilnice. Sodišče se, glede na vse doslej navedeno, pridružuje trditvi tožene stranke, da je bila vročitev odločbe o razrešitvi tožniku opravljena skladno z določbo 89. člena ZUP in je zato pravilna njena ugotovitev, da je odločitev, ker zoper njo ni bilo vloženo pravno sredstvo, postala dokončna in pravnomočna. S to odločbo je bil tožnik zavezan, da mora v roku treh dni oddati toženi stranki štampiljke in izkaznico, tožena stranka pa je podatek o razrešitvi vpisala v imenik sodnih tolmačev in objavila na svojih spletnih straneh. Sodišče ne sledi tožniku, ki navaja, da je tožena stranka njegov podpis overjala (apostille) tudi v letu 2014 in 2015, torej po tem, ko je že bila izdana odločba o razrešitvi. Zakon o overitvi listin v mednarodnem prometu (ZOLMP), ki je veljal v času, na katerega se sklicuje tožnik, je urejal potrditev verodostojnosti podpisa osebe, kar pomeni, da je v primeru tolmačev tožena stranka potrjevala ali so njihovi podpisi verodostojni. Smiselno to, po mnenju sodišča, pomeni, da je potrjevala ali je tolmač v času, ko je podpisal določeno listino, bil vpisan v imenik tolmačev. Tožnik le trdi, da je tožena stranka overjala njegove podpise v letu 2014 in 2015, ne pojasni pa, kdaj je take listine podpisal on sam kot tolmač, kar je ključnega pomena, saj je bila overitev upravičena, kolikor so se overjali njegovi podpisi na listinah, ki jih je kot tolmač izdal pred razrešitvijo. Sodišče zato soglaša s toženo stranko, ki navaja, da so taka zatrjevanja (ne da bi bila konkretizirana) brezpredmetna.

13. Četudi je sodišče ugotovilo, da je bila vročitev odločbe o razrešitvi opravljena na pravilen način in bi zato moral tožnik izpolniti obveznosti po tej odločbi, torej izročiti toženi stranki štampiljke in izkaznico, pa je moralo odgovoriti tudi na vprašanje ali je bil pravilno vročen sklep o dovolitvi izvršbe z dne 15. 2. 2016. Ta okoliščina je bistvenega pomena zato, ker je bil izpodbijani sklep z dne 29. 3. 2016 izdan po tem, ko tožnik svoje obveznosti ni izpolnil niti po tem, ko je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe in mu je bila zato izrečena denarna kazen. Z drugimi besedami - pogoj za izdajo sedaj izpodbijanega sklepa je ugotovitev ali je bila vročitev sklepa o dovolitvi izvršbe pravilna.

14. Sodišče ugotavlja, da so bila vsa pisanja, ki jih je tožena stranka pošiljala tožniku po tem, ko je bila opravljena vročitev odločbe o razrešitvi, vročena po določbi tretjega odstavka 87. člena ZUP. Po tej zakonski določbi v primeru, če se vročitev ne da opraviti osebno tistemu, ki mu je pisanje namenjeno, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše. Tožena stranka je na tak način vročila tožniku poziv za vračilo štampiljke in izkaznice z dne 3. 11. 2014, zadnji poziv pred uvedbo postopka upravne izvršbe z dne 17. 7. 2015, odgovor z dne 25. 8. 2015, pojasnilo z dne 26. 10. 2015, sklep o dovolitvi izvršbe z dne 15. 2. 2016 in nazadnje sedaj izpodbijani sklep z dne 29. 3. 2016. Tožnik je v vlogah, ki jih je poslal toženi stranki, med drugim, navajal, da je bil na zdravljenju v bolnišnici, enako je to zatrjeval v vlogi z dne 26. 4. 2016, to je po tem, ko mu je bil na enak način vročen sedaj izpodbijani sklep. Res je, kot ugotavlja tožena stranka, da tožnik toženi stranki med samim postopkom ni sporočal, da je na zdravljenju, res pa je, da se podatek o tem pojavlja v tožnikovih vlogah in je glede na okoliščine (tudi v javnosti znanega) konkretnega primera šlo za podatek, ki je bil vsaj verjeten. Sodišče zato meni, da, glede na opisane posebnosti obravnavanega primera, obstaja dom v to ali je bila vročitev sklepa o izvršbi pravilno opravljena, torej ali je bil tožnik sploh seznanjen (oziroma ali se je objektivno imel možnost seznaniti) s prispelo pisemsko pošiljko s tem sklepom in kdaj se je imel možnost z njim seznaniti. Dvom ali morebiti tožnik ni bil v času vročanja sklepa o dovolitvi izvršbe na zdravljenju, torej odsoten iz kraja bivališča in brez pooblaščenca za vročanje pisanj, potrjujejo tudi dejstva, da se je na predhodne dopise in pojasnila tožene stranke, ki so mu bili poslani po tem, ko je odločitev o razrešitvi postala pravnomočna in vročeni po določbi tretjega odstavka 87. člena ZUP, odzival, medtem ko se je na ta sklep o dovolitvi izvršbe ni odzval, pač pa je to storil šele s tem, ko je prejel sedaj izpodbijani sklep z dne 29. 3. 2017. Smiselno s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. IV Ips 70/2015 (res je problem vročanja v tej zadevi drugačen od obravnavane zadeve, ključno pa je enako vprašanje seznanjenosti stranke z opravljeno vročitvijo) se torej zastavlja vprašanje pravilnosti vročitve sklepa o dovolitvi izvršbe. Če sodišče zaključuje, da je bila vročitev odločbe o razrešitvi opravljena pravilno, pa tega, glede na vse navedeno, za sklep o dovolitvi izvršbe ni mogoče z gotovostjo trditi, posledično pa izpodbijani sklep ni utemeljen.

15. Sodišče torej meni, da dejansko stanje glede vročitve sklepa o dovolitvi izvršbe, glede na prej opisane dileme, ni v celoti razjasnjeno ter je zato tožbi zoper sklep z dne 29. 3. 2016 ugodilo, ga na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotoviti vse okoliščine vročanja sklepa o dovolitvi izvršbe, od tega pa je odvisna tudi njena ponovna odločitev o odpravljenem sklepu.